Grčija je trenutek resnice

Kar naenkrat je mogoče jasno videti, kako bi območje evra lahko razpadlo šivih. Ne govorimo o daljni prihodnosti, to se lahko zgodi izjemno hitro, v mesecih, ne letih. In stroški, ekonomski in politični, bi bili ogromni, je v New York Timesu napisal ameriški Nobelovec za ekonomijo Paul Krugman. A hkrati je še vedno prepričan, da je vsaj večino območja evra še mogoče rešiti, a v tem primeru se morajo evropski voditelji, zlasti Nemčija, in Evropska centralna banka (ECB) začeti drugače obnašati. Prenehati morajo moralizirati in priznati realnost. Prenehati morajo z zavlačevanjem.

Ob nastanku evra je v Evropi prevladoval optimizem in to je bilo najslabše, kar se je lahko zgodilo, kajti denar je začel teči v Španijo in druge države, ki jim je evro zagotovil, da so postale varne za investicije. Ta tok kapitala je povzročil velike nepremičninske balone in zunanjetrgovinske primanjkljaje. Z izbruhom finančne krize leta 2008 je pritok denarja presahnil in države, ki so prej cvetele, so padle v recesijo, pojasnjuje Krugman.

Usodno pa je bilo, da EU hkrati z uvedbo evra ni postala politična Unija. Enak nepremičninski balon kot Španija je v ZDA imela država Kalifornija, a upokojenci iz Kalifornije za razliko od španskih po poku nepremičninskega balona še vedno lahko računajo na socialno in zdravstveno zavarovanje iz Washingtona. Ker Španija na enako pomoč od EU ni mogla računati, se je tam k nepremičninski krizi pridružila še fiskalna kriza, navaja Nobelovec.

Evropski odgovor se glasi: varčevanje, ki naj bi povrnilo zaupanje finančnih trgov v države v težavah. A kakor so svarili »občutljivi« ekonomisti, je varčevanje povzročilo poglobitev recesije in zmanjšanje zaupanja investitorjev, posledično pa tudi politično nestabilnost. »In zdaj prihaja trenutek resnice,« piše Paul Krugman.

V Grčiji v strahu pred izstopom iz evroobmočja vse več varčevalcev dviguje prihranke iz bank, ki lahko poslujejo samo še zato, ker jim ECB daje denar. Če se bo ECB odločila to pipo zapreti, bo Grčija prisiljena zapustiti evro in se vrniti k svoji nacionalni valuti. To bi bil dokaz za varčevalce bank v Španiji in Italiji, da tudi oni lahko izgubijo evro. Tudi tam bi banke potem lahko poslovale le dokler bi ECB imela odprto denarno pipo. Čim bi jo zaprla, bi območje evra razpadlo.

»Tako je, financiranje ni dovolj. Italiji in zlasti Španiji je treba ponuditi upanje, gospodarsko okolje, ki bo zagotavljalo razumne možnosti za izhod iz varčevanja in depresije. Edina realna pot, da bi dosegli takšno ekonomsko okolje, bi bila, da bi se entralna banka odpovedala svoji obsedenosti s stabilnostjo cen in za nekaj let dopustila letno inflacijo v Evropi v višini 3 ali 4 odstotke,« je recept za rešitev, ki ga ponuja Paul Krugman.

Upa, da se voditelji zavedajo resnosti razmer, da je časa za ukrepanje vse manj, sicer celotno EU čaka, kar je varčevanje povzročilo v Grčiji – diskreditacija glavnih političnih strank in okrepitev skrajnežev.

Da izstop Grčije iz območja evra ni dobra zamisel, a se je treba na to pripraviti, piše tudi britanski Economist. Po njegovi oceni se utegne Grčija vrniti k svoji nacionalni valuti že v nekaj tednih. Če bodo varčevalci iz strahu pred izgubo evra še bolj množično z bančnih računov začeli dvigovati denar, se to utegne zgoditi še hitreje. Zagovorniki izstopa iz območja evra pravijo, da bi grška podjetja postala bolj konkurenčna, preostale članice pa bi brez države, ki evra nikoli ne bi smela dobiti, lažje upravljale z evrom. A kljub temu je sprenevedanje, da bi odhod Grčije bil enostaven in je to res zaželeno, napačno.

Za Grke bi vrnitev k lastni valuti bila še bolj boleča kot varčevalni ukrepi in reforme, ki jih zahtevajo od njih mednarodni posojilodajalci, piše Economist. Ob tem bi država še tvegala izstop iz EU, kar bi sploh v tem delu Evrope povzročilo politično nestabilnost, pogledati je treba samo, kaj počnejo in govorijo pripadniki skrajne desničarske stranke Zlata zora.

»Če bi Grčija bila izoliran problem, bi jo bilo veliko lažje pozdraviti. Finančni reinženiring Evrope je predpogoj za preživetje evra. Grčija prinaša ta trenutek resnice,« zaključuje Economist. Po njegovih podatkih bi z izstopom Grčije iz območja evra največ izgubili evropski davkoplačevalci. Grška centralna banka dolguje centralnim bankam drugih članic z evrom 100 milijard evrov, ECB bi izgubila 56 milijard evrov od grških obveznic, ki jih je odkupila od bank, članice EU pa 161 milijard evrov, kolikor so Grčiji do zdaj zagotovile za reševanje Grčije.

Poleg tega imajo evropske banke v svojih bilancah še zmeraj za 55 milijard evrov grških obveznic, po podatkih Banke za mednarodne poravnave (BIS) so imele konec lanskega leta mednarodne banke, zlasti francoske, nemške in britanske, do grških podjetij in gospodinjstev terjatve v višini 69 milijard dolarjev. Med državami z evrom bi izstop Grčije iz območja evra najbolj prizadel Ciper, ker so njegove banke tesno povezane z grškimi. Grška kriza traja dve leti. Politiki utegnejo imeti zdaj tedne, morda manj, da ogradijo druge šibke članice, opozarja Economist.

Slovenijo bi izstop Grčije iz območja evra po nekaterih ocenah stal 1,5 milijarde evrov. Finančni minister Janez Šušteršič je v torek po zasedanju finančnih ministrov v Bruslju dejal, da te ocene ne pozna, zato je ne more komentirati.