MLADINA Trgovina

Franco Juri

1. 3. 2013  |  Mladina 9  |  Svet

Zmaga stand up komedije

Grillo je znal združiti duh anarhizma z jezo slehernika, ki meni, da je politika nekaj skrajno nespodobnega.

Volitve v Italiji

Beppe Grillo je zmagal tudi v Trstu

Beppe Grillo je zmagal tudi v Trstu
© Profimedia

Izid italijanskih volitev ima kar nekaj zmagovalcev in še več poražencev. Med slednjimi je odhajajoči premier Mario Monti. Svoj veliki met je skušal utemeljiti na stabilizacijski politiki, ki je po-Berlusconijevo Italijo zresnila pred očmi bonitetnih hiš, vendar mu je ta spodletel in namesto oživljanja nove velike krščanske demokracije je s svojo listo pristal na skromnejši format klasične liberalne stranke. Njen domet ustreza dometu razsvetljenega velekapitala, ki ga politično zastopa. Še večji poraženci so nekatere zgodovinske ikone italijanskega parlamentarizma: veljak stranke Italija vrednot Antonio Di Pietro, reformirani desničar Gianfranco Fini, radikalka Emma Bonino, fašist Francesco Storace. Pa tudi radikalni levici in zelenim, zbranim okrog Državljanske revolucije Antonia Igroie, ni uspelo. Doletela jih je »Zaresova« usoda, v parlament ne bodo vstopili. Formalno je v poslanski zbornici zmagala levosredinska koalicija s Pierom Luigijem Bersanijem na čelu. Pirova zmaga. Četudi je slednja le za las prehitela Berlusconijevo desnosredinsko koalicijo, mu volilni sistem, z radodarno »večinsko nagrado«, ki pripada relativnemu zmagovalcu, omogoča osvojitev absolutne večine sedežev. Bolj zapleten je položaj v senatu, kjer je največ sedežev, spričo teritorialnega ključa, zasedla koalicija Silvia Berlusconija z zavezniki Severne lige in drugih manjših desničarskih strank. Večina v poslanski zbornici, brez večine v senatu, je enako nič. Zato bo odgovor na vprašanje, kdo in kako bo vladal v Italiji po teh volitvah, odvisno od zavezništev, ki se bodo oblikovala – če se bodo – v zgornjem domu parlamenta. In tukaj se pojavi tudi največji problem za vse do včeraj nasprotujoče si stranke in koalicije. Problemu je ime Beppe Grillo, ki je svojim Gibanjem Pet zvezd dobil 25 odstotkov glasov v zbornici in s tem postal najmočnejša posamična stranka, tudi v senatu zaseda, s 54 sedeži, tretje mesto in je edini relevanten jeziček na tehnici. No, zelo jezikavi Grillo je dal večkrat vedeti, da ni in noče postati »jeziček na tehnici«. Nekateri poznavalci celo napovedujejo, da bo Grillo poskusil očistiti in zasesti celoten opozicijski prostor, tako da bo prisilil stranke h grškemu scenariju in sklepanju nenačelnega kompromisa oziroma »velike koalicije«. Bersani, ki si tega ne želi, že dvori Grillovim poslancem in kljub razočaranju in skeptičnosti ne izključuje lastne manjšinske vlade.

Grillo je za mnoge mit, mesija, alternativa vsemu, kar diši po strankarski politiki. Za druge je predvsem neznosen kričač, demagog, ki je spretno zajahal val antipolitike in splošnega nezadovoljstva, tako na levi kot na desni.

Zato je pomembno razumeti, kdo je pravzaprav vpijoči tribun Beppe Grillo in kako utripa srce njegovih slabo prepoznavnih privržencev, ki bodo zasedli precejšen del zbornice in senata. Grillo je za mnoge mit, mesija, alternativa vsemu, kar diši po strankarski politiki. Je tudi alternativa klasičnim medijem, mojster spletnega komuniciranja. Za druge je predvsem neznosen kričač, demagog, ki je spretno zajahal val antipolitike in splošnega nezadovoljstva, tako na levi kot na desni. Zanimiv je njegov izvor: Grillo je stari stand up satirični komik, ki ni nikoli dosegel intelektualne prefinjenosti Roberta Benignija ali Daria Foja. Vendar ga je nobelovec in levičar Fo javno podprl. Na zadnjem predvolilnem shodu Gibanja Pet zvezd v Milanu je mnoge presenetil, ko je na odru, na prepolnem trgu pred Duomom, stal Grillu ob strani in tako deloval kot magnet in alibi za mnoge radikalne in jezne levičarje. A Grilla niso volili le razočarani levičarji. V dolgi, sistematični podzemni kampanji je znal Beppe osvojiti tudi srca mnogih razočaranih in jeznih desničarjev, predvsem pa širokih množic apolitičnih Italijanov iz vrst srednjega sloja, prestrašenega zaradi varčevalne politike. Res je, da je njegova kampanja slonela na treh ključnih temah: neomejeni svobodi informacije, okoljevarstvu in boju zoper privilegije politične kaste. Njegova zakričana parola je bila sila podobna tisti, ki je iz Maribora odmevala po vsej Sloveniji: »Gotovi ste!« Ljudem je obljubil, da bo vse politike poslal domov. Grillo je znal združiti, z »novimi« prijemi, z delom na spletu in na terenu, predvsem pa z mešanico neusmiljene satire in vehementnega pridigarstva, duhom anarhizma z jezo slehernika, ki meni, da je politika nekaj skrajno nespodobnega. Frontalno je napadel vse, Berlusconija, Bersanija, Montija, desnico in levico, tudi predsednika Republike Giorgia Napolitana in novinarje. Snemalce nacionalne TV je kar spodil z odra, ljudem pa je neredko ponujal miselne vzorce in obnašanje, ki so jih leta prej doživeli pri Bossijevi Severni ligi, pred devetdesetimi leti pa pri prvem Mussoliniju. Kakšno politiko bo torej v parlamentu ubralo zmagovalno antipolitično gibanje? Kot kaže, bo, z zunanjo podporo Bersaniju, delovalo kot njegova kritična vest in korektiv .

Ne gre pozabiti še na tretjega zmagovalca teh volitev, odpisanega in ponovno oživelega Silvia Berlusconija. V resnici bi morali nagrado za največjega stand up komedijanta podeliti prav njemu.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.