Max Modic

foto: Uroš Abram

1. 7. 2014

Družba  |  Intervju

V Sloveniji namreč filma, slovenskega filma, ni bilo in ni ga bilo zato, ker je bil nem in Slovencem na začetku ni imel kaj povedati. Z njim si niso mogli pomagati. Film je bil gluh za slovensko besedo.

Marcel Štefančič, jr.

Ime poznate. Število tudi? Ne, če govorimo o Marcelovih knjigah, števila ne poznate. Stavim. Spremenilo se bo, še preden vsrkate tole epsko, ‘režiserjevo verzijo’ pogovora s publicistom, ki je iz filmske kritike naredil spektakel. Vprašanje je le, ali bo višje za eno ali dve enoti.

Če si svet slovenske publicistike predstavljate kot planet Zemlja, potem je Marcel Štefančič, jr., Kitajska. Čez dve leti bo minilo trideset let, odkar se je pojavil na nizkonakladnem listu Mladina in tako rekoč čez noč postal njegov zaščitni znak. Marcel piše tako, kot se snemajo filmi. Ne začenja na začetku in ne končuje na koncu. Linearnost je stvar njegove osebne izbire. Piše o velikih mitih in velikih hitih. O popkulturnih, družbenopolitičnih, ekonomskozgodovinskih, filozofskoznanstvenih fenomenih. »O rečeh, ki so živele od filmov. O rečeh, od katerih so živeli filmi. O rečeh, zaradi katerih lažje razumem filme. O rečeh, zaradi katerih lažje razumem svoje razumevanje filma,« je nekoč zapisal. In piše hiperaktivno. Vsak njegov tekst je stilistični hurikan dejstev, špekulacij, subverzij in verbalnih vizualizacij. Tudi takrat, ko vodi Studio City, tedensko informativno oddajo, ki gre v nos vsem političnim opcijam, in ko ureja Global, visokonakladni mesečni izbor najboljših člankov iz svetovnega tiska. Pogovor z Marcelom je kot adrenalinska vožnja po tematskem parku. Vijugala sva od kina do spomina, od slovenskega filma do televizijskih serij, od seksa v filmih do seksa v porničih, od Amerike do Stalina, od malih ljudi do povojnih pobojev, od komunizma do Janeza Janše. In to še zdaleč ni vse ...

Pri magisteriju iz filozofije je bil tvoj mentor Slavoj Žižek. Komu je v smislu širjenja obzorij to srečanje prineslo več dodane vrednosti?

To je bilo leta 1988, in kot vidiš, ni to nikomur škodilo. Obenem pa pomisli: le kdo danes ne bi hotel, da bi bil njegov mentor Žižek? Rečem lahko le to: pred mano jih ni bilo ravno dosti, ki bi lahko to rekli, če sploh kdo.

Žižek je tvojo knjigo Zadnji film: Vzpon in propad novega Hollywooda označil za temeljno delo o zgodovini ameriškega filma.

Žižek ve, kaj govori. Ko se je odločil za filozofijo, je svet sicer dobil svojega največjega filozofa, a izgubil svojega največjega filmskega režiserja.

Pred tridesetimi leti ste ti, Marko Crnkovič, Luka Novak, Tadej Zupančič in Miha Zadnikar premikali meje slovenske publicistike in esejistike, zainteresirana javnosti pa je spoznala, da recenzije, ocene in kritike niso nujno zatohla obnova nekega dogodka.

Takrat smo imeli zavesten načrt. Hoteli smo biti generacija, ki bo pustila pečat. Obsedeni smo bili s tem, da pustimo sled. Takrat je vse nastopalo v formacijah, kar se je vleklo še iz šestdesetih let. Tja smo gledali. Samemu, prostemu strelcu, ti ne uspe, ampak se moraš najprej postaviti kot generacija, da bi se lahko kasneje tudi individualiziral. Vse drugo pelje v konformizem, zlivanje z maso, ki ji ni treba imeti nobenega stališča. Imeti moraš stališče. Drugi se morajo prilagajati tebi ali pa iti s tabo v vojno. In pred vojnami nismo bežali.

 

Ali kdo stopa po sledi, ki ste jo pustili?

To je tako kot z rokenrol bendi: začnejo skupaj, potem pa gre vsak svojo pot. Vsak ustvari solo kariero. To je nujno. Ne moreš biti le vesel, da si lahko zraven. Spomni se Ringa Starra. Le bobnal je. In še vedno le bobna.

Sledi torej lahko pustiš, ne moreš pa prisiliti koga, da bi stopal po njih.

Bolje je, da stopajo po tvojih sledeh, ne da bi jih silil. Sam nisem nikoli stremel k temu, da bi imel svoje šole ali pa svoje učence. Vedno sem hotel napisati le takšne tekste, kakršne bi hotel tudi sam brati. Ostali so le vljudno vabljeni.

Kako bi izgledali filmi, recimo holivudski filmi, če ne bi bilo vseh tistih vojn in če Američani ne bi počeli vseh tistih svinjarij? Bi si jih morali filmi izmisliti?

Se obeta reunion?

Ko bomo propadli. Toda če bomo dovolj hudo propadli, bomo raje ustanovili kar stranko.

Kakšen je status filmske kritike v Sloveniji? Publika še upošteva ocene filmskih kritikov?

Internet je preoblikoval filmsko kritiko v tem smislu, da so vsi postali filmski kritiki. Ampak v osnovi stvari ostajajo nespremenjene: filmski kritik je nekdo, ki film stalno spremlja in pokriva vse filme iz dneva v dan, iz tedna v teden, iz leta v leto. Zato je filmski kritik. Pri nas pa je kup kritikov, ki recenzijo napišejo enkrat na tri mesece, ko pač vidijo film, ki jim je všeč.

No, prav dosti jih ni ostalo. Zdi se mi celo, da filmska kritika v Sloveniji počasi umira.

Če hočeš biti pravi filmski kritik, moraš imeti smisel za filmski treš. Če si kot filmski gledalec začel kariero šele z Bergmanom, si zgrešil. Spoznavanja filma ne moreš začenjati z Bergmanom ali Tarkovskim, spoznavanje filma se začne s trešem. Če nimaš afinitete do treša, če o trešu ne znaš napisati vrhunskega teksta, potem se boš težko znašel pri filmih velikih režiserjev, feni treša pa so tako zahtevni kot Bergmanovi. V Sloveniji vsi pridejo, da bi na veliko streljali, prepričani, da prihaja njihovih petnajst minut, saj pričakujejo, da se bodo s pisanjem o filmu najhitreje prebili, navsezadnje, za ogled filma potrebuješ le uro in pol ali dve, za branje romana pa dan ali dva. Kaj boš izbral? Jasno, raje film. Ker ti ni treba ne kopati ne orati. Toda film je past – tiste, ki se ga oprimejo iz lenobe, osmeši, tako da potem po letu ali dveh omagajo. Njihovih petnajst minut nikoli ne pride.

 

Zakaj ne?

Ljudi, ki berejo o filmu, je omejeno število in vsi so v glavnem poznavalci filma. Ljudje v svojih življenjih vidijo ogromno filmov, precej več kot preberejo knjig ali vidijo oper, vsi imajo o filmih svoje mnenje, vsi so po malem filmski kritiki. Ni jim treba vedno znova razlagati osnov filmskega jezika. In večina filmskih kritikov tu zgreši, ker podcenjujejo svoje bralce. To je približno tako, kot da bi komentator nogometne tekme gledalcem, ki so videli že nešteto tekem, razlagal, kaj je ofsajd, avtogol ali kot. Oni tega ne potrebujejo. Ljudje so po naravi filmofili.

Slovenci tudi?

Tragedija Slovencev je, da so se modernosti – moderne senzibilnosti, modernega čustvovanja, modernega občutja sveta ipd. – učili iz literature, ne pa iz filma. V Sloveniji namreč filma, slovenskega filma, ni bilo in ni ga bilo zato, ker je bil nem in Slovencem na začetku ni imel kaj povedati. Z njim si niso mogli pomagati. Film je bil gluh za slovensko besedo. Slovenska samobitna beseda, tista, ki nas je varovala pred tujci, je bila pač literarna in gledališka. Ko je film prišel, je bil nekakšen zlodej. Prvič, bil je gluh za slovensko besedo, in drugič, ogrožal je prav literaturo in teater, uradna varuha slovenske samobitnosti, kanonizirana hrama slovenske čiste besede. Film je bil umazan in njegova moč je bila srhljiva. Za Slovenca je bil še toliko bolj pošasten, ker se Slovenec ne pusti asimilirati, film pa je pošastni asimilator. Slovencem je grozil, da jim bo spremenil identiteto, da jih bo umazal, profaniziral, predelal, da jih bo odtrgal od očeta, družine, doma in tradicije. Film je od Slovencev terjal preprosto preveč. Zato ga kar ni in ni bilo.

Ampak kljub temu se je na lepem pojavil.

Prva slovenska igrana filma, V kraljestvu zlatoroga in Triglavske strmine, sta bila posneta šele na začetku tridesetih. A že drugi je bil le rimejk prvega. Skratka, mi več filmov ne potrebujemo, enega smo posneli in to je dovolj. Pokazali smo, da znamo, in ta film, s katerim smo pokazali, da znamo, bomo sedaj vrteli celo življenje. Pa še to, kot je nekoč poudaril Zdenko Vrdlovec, so prva dva slovenska filma posneli alpinisti, se pravi fanatiki, norci. A tudi prvi slovenski celovečerni film, Na svoji zemlji, so posneli fanatiki, norci – partizani, ki so se vrnili iz hoste. Lenin je rekel: »Izmed vseh umetnosti je za nas najpomembnejši film!« Kar je pomenilo: če želiš obvladovati mase, potrebuješ film. Slovenska partija je to hitro dojela – in pripeljala film. Če Lenin tega ne bi rekel, Slovenci še zdaj ne bi imeli igranega filma.

 

Ali kljub temu obstaja prihodnost za slovenski film?

Slovenski film se stalno začenja znova. Od začetka. Najprej je bil Karol Grossmann, ki je posnel tri kratke družinske filmčke – in potem dolgo ni več nihče snemal filmov. Potem pridejo alpinisti, posnamejo dva igrana filma in s tem se slovenski igrani film konča. Do leta 1948, ko se znova začne. In znova se začne v petdesetih z režiserji nove senzibilnosti (Tri zgodbe), nato v šestdesetih s Hladnikom, pa s Klopčičem, Godino, Vincijem in tako dalje. Slovenski film se praktično z vsakim novim slovenskim filmom začne znova. In vsak tudi izgleda tako: kot da je prvi. Zato smo zadovoljni že, ker nam ga je sploh uspelo posneti. Zato tudi ti filmi izgledajo tako pionirsko. Kot prvi filmi, ki so bili posneti. Kot filmi, ki smo jih pozabili posneti pred drugo svetovno vojno. Pred slovenskim filmom je zato vedno ponovno rojstvo.

Potemtakem je vsak novi slovenski film nekakšen čudež?

Ko se je film ob koncu 19. stoletja pojavil, je imel itak teološko dimenzijo. Veljal je za nekaj čudežnega, nekakšno razodetje, navsezadnje, oživljal je mrtve, živim pa omogočal posmrtno življenje. Ta krščanska dimenzija se je ohranila tudi pri slovenskem filmu. Po eni strani režiserjem odpuščamo, ker ne vedo, kaj delajo, po drugi strani pa se je slovenski film vedno ponovno rojeval. Vedno je ponovno vstajal, brezmadežno spočet, saj se je rojeval iz slovenske čistosti, iz slovenske zemlje, iz slovenskega naroda, iz Triglava. Vsaj tako so bili prepričani: da slovenski film raste iz nas – brez tujih primesi, brez tujih zgledov, brez tujih vplivov. Bil je tako čist kot slovenska nacionalna ideja. Zato je slovenski film tudi bil predvsem ilustracija slovenske nacionalne ideje. In tudi igralci so vedno govorili tako, kot da skušajo z vsakim stavkom izreči kompletno slovensko nacionalno idejo.

Po sistemu: tudi če ni bogve kaj, samo da je naš?

In tu je bil problem: filmi ne padajo z neba, ampak padajo in rastejo iz drugih filmov. Slovenski filmi pa so izgledali tako, kot da zgodovina filma sploh ne obstaja. Viseli so zunaj časa. Nikoli niso bili videti tako, kot da so posneti v letu nastanka, marveč pred desetimi, petnajstimi leti. Bili so datirani, že v izhodišču rojeni za kinoteko, pa četudi posneti »danes« – večni dokaz, da tudi sodobnost včasih izgleda kot pradavnina.

Prvič, nacizem ni bil krizni eksces komunizma, ampak krizni eksces kapitalizma. Drugič, levičarji – in komunisti – med vojno niso kolaborirali s Hitlerjem. Zakaj niso, če je bil levičar?

Občutek imam, in to ne samo pri slovenskem filmu, da je kakovost filmov konstanta, narašča le njihovo število.

Že, toda vedeti je treba, da živimo v najboljših časih za film. V časih, ko je največ najboljših filmov, res pa je da so ti filmi dobri in odlični na precej enak, enoličen način. Stopnja cinefilskosti, filmske nagledanosti, filmske izobraženosti ni bila še nikoli tako visoka kot zdaj. Dandanes že težko naletiš na popoln šit. Rojevamo se v filmu. To je naš materni jezik. Če kaj, potem obvladamo film. Tu pa se pojavi velika ironija. Ko kritike povprašaš, kateri so najboljši filmi vseh časov, so to vedno neki stari filmi, filmi iz pradavnine, iz druge civilizacije.

Poimenujva ga: Državljan Kane.

Ne, zdaj ni več Državljan Kane, ampak Vrtoglavica, kar je korak naprej. Moja poanta je v tem, da gre za filme, ki so danes komaj gledljivi ali pa celo negledljivi. Vsi so na YouTubu, pa preveri, koliko klikov imajo. Malce bi morali misliti tudi na naš čas in nase. Prihodnjim civilizacijam moramo pustiti kake signale o tem, kaj je bilo dobro v našem času. Ne moreš sestavljati lestvice top 100 filmov vseh časov, na kateri so filmi, posneti pred davnimi časi, iz zadnjih tridesetih let, najboljšega obdobja filma, ki ga vsi odlično poznamo, saj so filmi dostopnejši kot kadarkoli, pa ni potem na lestvici niti enega. Skratka, vse, kar je dobro, je bilo posneto že v pradavnini filma. Filmskim kritikom, ki bodo čez sto let sestavljali podobne lestvice, tako sporočamo, da v naši dobi res ni bilo ničesar omembe vrednega. V resnici jim sporočamo, da filmov svoje dobe sploh nismo znali gledati.

Zdi se, da sta televizija in kino zamenjala vlogi in da so TV-nanizanke postale neprimerno privlačnejše od bučnega popkorna na velikem platnu. TV-serije postajajo kot filmi in filmi kot TV-serije.

To, da so televizijske serije boljše od filmov, ne drži. Popoln blef. Televizijske serije so boljše le od filmskega smetja. Kar poglej si kakšno zanič televizijsko serijo, ki jih je v izobilju. Nekaj drugega se je zgodilo. Televizijske serije so končno odkrile film in ga začele imitirati. Skušajo se obnašati kot film. Mislili smo že, da jim ne bo nikoli kapnilo, ker so tako grozljivo zamujale za filmom. Še več, ignorirale so ga, kajti televizija je ves čas imitirala samo televizijo.

Okej, recimo potem, da imajo televizijske serije boljše in izvirnejše zgodbe.

Spet ne bo držalo. Tragedija filma je v tem, da se mora po 90 minutah ali dveh urah končati. Filmi imajo lahko genialne premise, a konci so ponavadi generični. Konec nikoli ne more tekmovati s sijajno začetno premiso. In recenzent nato pojamra, češ, konec je vse pokvaril. Pri TV-serijah pa se zgodi ravno obratno. TV-serije vsi recenzirajo po prvi epizodi, ki se začne z briljantno premiso. Vsi kričijo: genialno! Briljantno! Boljše od filma! In ocena potem obvelja: po prvi epizodi serije, ki bo trajala deset sezon in ki jih premise prav toliko časa ne bo treba razrešiti. Konec lahko vlečejo in odlagajo, napletajo lahko pet, deset sezon. In kako se »genialna« serija konča, ko se konča? Ne ravno genialno, ampak s kakih povsem generičnim, antiklimaktičnim šitom. Sopranovi? Antiklimaks. Pravi detektiv? Antiklimaks. Generični šit. In tako naprej. Zdaj si pa predstavljaj, da bi filme recenzirali na osnovi prvih petih minut. Veljali bi za odlične, genialne, briljantne, kar bi se zgodilo v naslednjih 80 minutah, pa ne bi bilo pomembno. V tem je trik domnevne kvalitete serij. Ocena prve epizode običajno obvelja tudi za petnajsto sezono.

Ampak ljudje vseeno vse manj hodijo v kino.

Srednji razred, ta kreativni srednji razred, ki je največji apologet in odjemalec teh serij, je pravzaprav razred, ki je blazno pasiven in svoje riti kaj dosti ne premika. Ne ljubi se jim. Sami pri sebi potrebujejo neko opravičilo, izgovor, zakaj jim riti ni treba več premakniti v kino. Hej, zakaj bi človek hodil v kino, če pa so televizijske serije itak boljše kot filmi, ki se tam vrtijo! Toda če bo srednji razred hotel preživeti, bo moral svojo rit premakniti. Pazi, v časih, ko smo vsi alergični na filme, ki dobivajo po pet nadaljevanj, srednji razred neskončno uživa v serijah, ki imajo na desetine, stotine nadaljevanj. V kinu jim grejo nadaljevanja na živce, doma pa ne. Če naj to prevedem v politični jezik: doma počnejo to, kar jim gre v javnosti na živce. Kako naj levica tu preživi, ne da bi zapadla v popolno shizofrenijo?

Ko že ravno govoriš o nadaljevanjih: tudi film je očitno odkril televizijo in jo začel posnemati.

To pa drži. Filmi se že od nekdaj prilagajajo, ker skušajo preživeti agresivne napade televizije. Kino se čuti stalno ogroženega, zato so postali filmski producenti blazno inventivni. Odtod vsi tisti specialni efekti, pa widescreen, 3D in drugi iluzionizmi, s katerimi skuša kino preglasiti televizijo. Filmi delajo na tem, da bi bili večji in spektakularnejši od televizije. In res, stvari, ki jih lahko danes vidiš v kinu, ne moreš videti nikjer drugje. Niti na televiziji. Niti v teatru. Niti na literarnih večerih. Še celo v zadnjih Možeh X je nekaj sekvenc, ki so antologijske. Ni TV-serije, ki bi lahko tekmovala s sekvenco »Life in a Bottle«. To zmore le film. Zaradi tega je vredno gledati filme. To je demonstracija moči filma.

Kaj pa se je medtem zgodilo s seksom v filmih?

Šel je na televizijo. Televizijske serije so začele pač imitirati filme, v katerih so med drugim videle tudi seks. Vau! Dajmo še mi!

Okej, bom vprašal drugače. Je možno posneti rimejk Emmanuelle, ki bi izgledal tako kot je izgledala Emmanuelle?

Takrat, ko je nastala Emmanuelle, seksa drugje kot v kinu sploh nisi mogel videti. Film je bil ta, ki je ljudem odkrival seks. Zgodovina filma je zgodovina slačenja. Vedno je bilo vprašanje le: kdo bo več pokazal? Kdo si upa več pokazati? In v tem pogledu so si bile kapitalistične in komunistične države enake: seks na filmu je bil vsepovsod prepovedan, cenzuriran, porezan. In vsepovsod so seks odgrinjali postopoma. Ko je Boštjan Hladnik posnel Maškarado, je v film vključil hardcore prizor, in sicer ko Miha Baloh naskoči svojo ženo, ki jo je igrala Vida Jerman.

Toda to je bilo v verziji za širše občinstvo zagotovo izrezano.

To obstaja v vseh verzijah, vendar tako na hitro, da erekcijo in penetracijo le zaslutiš, hkrati pa ju ne vidiš. Zdi se ti, da si to videl, pa ne moreš verjeti, da je to res. Leta 1971? Genialno!

Oziroma vidiš, če si prizor ogledaš frame-by-frame?

Natanko to. Zdaj lahko to vidiš: na devedeju sliko upočasniš – in glej, fuk stoletja! Hladnikova ideja je bila od samega začetka vključiti hardcore prizor v mainstream film. Erekcijo in penetracijo. Le toliko, da se začuti, mi je rekel Hladnik. Toliko, da ni blefa. Jasno, to nista bila Miha Baloh in Vida Jerman, temveč njuna dvojnika, ki so ju komaj dobili. Še posebej moškega, saj nobenemu ni stal pred kamero. Zato so ta prizor ponavljali dneve in dneve. Švedi in Danci so takrat sicer posneli nekaj filmov, ki so vključevali hardcore seks, toda v predvajanih verzijah so ga zakrili s cenzorskimi belimi križi ali pa je bil pred projekcijo izrezan. Hladnik je v tej tekmi zmagal, še toliko bolj, ker so v Maškaradi prizori, zaradi katerih bi danes ljudje ponoreli. Zahtevali bi cenzuro. Maškarado bi danes prepovedali – prepovedali bi tudi tiste dele, ki so bili v komunizmu dovoljeni. Ni slovenskega filma, ki bi iz leta v leto izgledal bolj ilegalno kot Maškarada.

In vse to leto pred premiero Globokega grla v kinu …

Moraš vedeti, da je bil Globoko grlo pornič, Maškarada pa je bila mainstream film. Z malce truda bi lahko Maškarado razglasili za prvi film na svetu, ki mu je to z vrhunskim trikom uspelo. V Hollywoodu se jim takrat o tem ni niti sanjalo. Bertolucci je hotel imeti leto kasneje v Zadnjem tangu v Parizu hardcore prizor, frontalno erekcijo, a Marlonu Brandu potem ni vstal, tako da so hardcore odpovedali.

 

Seks se lepi na mlade, lepe in uspešne, še posebej na filmske zvezde, ki pa v resnici sploh ne seksajo. Še najmanj pred kamero. Zakaj ne, če pa so najboljša reklama za seks? Kaj bi se zgodilo, če bi resnični filmski zvezdniki in zvezdnice v filmih res seksali? Bi se podrl svet?

Vsi seksualni prizori v mainstream filmih so posneti z dvojniki. Edina mainstream zvezdnica, ki je v filmu izvedla felacijo, je bila Chloë Sevigny v Gallovem filmu The Brown Bunny. Izbruhnil je grozen škandal, vsi so rohneli, da je njena kariera mrtva in pokopana. Okej, bila je križana, to je res, ampak ni bila mrtva. Kariero uspešno nadaljuje v televizijskih serijah in dobiva celo cehovske nagrade. Svet se zaradi tega ni podrl. Spomni se, kakšne probleme sta recimo imela Teja Glažar in Boris Cavazza, ko sta posnela Krč. Film ima že od nekdaj manj človekovih pravic kot druge umetnosti, recimo literatura. V romanih so počeli reči, ki jih v filmih niso smeli. S temi problemi se je ukvarjal tudi francoski mislec André Bazin, ki je zapisal, da ne ve, kako v resnici rešiti to protislovje, češ literaturi dovoljujemo praktično vse, filmu kot poglavitni umetnosti našega časa – najbolj naši umetnosti – pa stalno kratimo osnovne pravice izražanja. Romanu pustimo, da pove vse, filmu, ki je romanu tako blizu, pa odrekamo pravico, da vse pokaže. Zadnja leta imamo občutek, da režiserji poskušajo to na vsak način preseči, toda s tem izražajo le histerično nemoč filma, da bi pokazal tisto, česar ni mogoče pokazati. Film je bil vedno zvedav in nadarjen otrok, od katerega se je veliko pričakovalo, obenem pa so ga stalno onemogočali, rezali in cenzurirali.

Filmska cenzura potemtakem ni komunistični izum.

Vsi nakladajo o cenzuri v komunizmu, toda glede filma je bila cenzura povsod. Povsod so rezali filme. Pa ne govorim samo o seksu. Vsaka država, vsak sistem in vsak režim je rezal filme po svoje, jih prilagajal in prirejal tako svojemu okusu kot svoji politiki. Vsepovsod po svetu. Romani so izhajali v svojih izvirnih verzijah, filmi nikoli. Vsaka nacija si je prirejala filme, ki jih je uvažala. Kdo bi vedel, kakšno verzijo Golih v sedlu so na primer takrat videli v Skandinaviji? Seks so verjetno pustili, toda kokain so morda izrezali. Film je umazan in nevaren. Film ogroža in užali, zato je vsak režim tuje filme prirejal svoji veri.

Knjige pišeš hitreje, kot jih lahko tvoji bralci berejo. Se ne bojiš, da boš na koncu ostal brez bralcev?

Pišem in objavljam zato, da ne pozabim.

Puščaš sledi.

Ja, puščam jih, toda sebi. Pisanje je moje mnemotehnično sredstvo. Puščam si sporočila – kot v filmu Memento. Ljudje so vsi po vrsti prepričani, kako dober spomin imajo, kar seveda ni res. Dober test so kriminalke. V Sloveniji obstaja cel kup navdušenih oboževalcev skandinavskih kriminalk in preberejo vse, kar izide. Ampak ko jih vprašaš, kdo je bil morilec v tem in tem romanu in kaj je bil njegov motiv, se odgovor ponavadi glasi, ti, to bi moral pa še enkrat preveriti. In zakaj pozabijo? Ker si ne zapisujejo in ne podčrtujejo. Jaz si zapisujem in podčrtujem. Zato ne smeš hoditi po knjige v knjižnico, ampak moraš imeti svoje. Da si vanje zapisuješ, da podčrtuješ, označuješ. Če hočeš postati dober pisec, potrebuješ svoje knjige. In če v knjigah ne podčrtuješ, nima smisla, da jih bereš. Rekreativno branje zato, da boš lažje zaspal, je brez veze. Zakaj ljudje raje ne fukajo, kot pa berejo zato, da bi lažje zaspali? Zakaj se mučijo s knjigami? Knjigo moraš predelati, zmrcvariti, če ne, nima nobenega smisla. V nasprotnem primeru ne boš imel ničesar od tistega, kar bereš.

Pazi, v časih, ko smo vsi alergični na filme, ki dobivajo po pet nadaljevanj, srednji razred neskončno uživa v serijah, ki imajo na desetine, stotine nadaljevanj.

Čas vse pokvari. Ampak tebi očitno ne. Kje najdeš čas, da prebereš vse te knjige, da pregledaš vse te filme, napišeš vse te tekste ter vmes še tedensko vodiš Studio City in mesečno urejaš Global?

Dan ima 24 ur. Če vstaneš uro prej, jih ima 25. In če greš nato spat dve uri kasneje, jih ima 27. Ljudje hodijo spat, ko so dejansko na višku svojih mentalnih, kreativnih moči. Ko se zjutraj zbudijo, potrebujejo veliko časa, da pridejo k sebi – do večera so ravno v polni formi, pa gredo spat. Ko greš spat za osem ur, je to tako, kot bi te kdo ubil. Zato imajo ljudje zjutraj take probleme s prebujanjem. Že več kot 30 let hodim spat ob štirih, petih zjutraj. Koncentracija in lucidnost sta ponoči največji. To ima še eno psihološko prednost: ko ponoči delaš, se ogneš skušnjavi, da bi noči – najbolj kreativni del svojega dneva – preživeli zunaj, v lajfu. Bistveno je, da ne počneš tega, kar počnejo vsi ostali. Če hočeš dobro organizirati svoj čas, potem ne smeš početi tega, kar počnejo vsi ostali. Ne smeš živeti tako, kot živijo vsi ostali. Če sprejmeš njihovo organizacijo časa, potem ne boš imel nikoli časa. Če počneš to, kar počnejo ostali, če živiš tako kot ostali, potem avtomatično sprejmeš obstoječo organizacijo časa – sprejmeš čas, ki ga je organiziral nekdo drug. Vsi nekako sprejemajo čas kot nekaj že organiziranega, sami pa se potem tej organizaciji časa le prilagajajo.

Delavci v neposredni proizvodnji bi o tem zagotovo imeli drugačno mnenje ...

Že, ampak delavci v neposredni proizvodnji se ne ukvarjajo s pisanjem. Imajo pač svojo organizacijo časa.

Ki jim jo narekujejo drugi.

Seveda. Toda vedno lahko najdejo tunele skozi čas. Če hočeš imeti dovolj časa, potem ne smeš dopustiti, da ti ga organizirajo drugi. Zato tudi ne hodim na premiere, partije in sprejeme, ki so itak vedno zvečer, na vrhuncu kreativnih moči. Na zabavah, sprejemih, premierah imaš vedno občutek, da stojiš v vrsti – in kamorkoli se postaviš, imaš vedno občutek, da si zadnji v vrsti, kar ni ravno spodbudno. Ne hodim na dolge sprehode v naravi, ne hodim na slow-food seanse, ne hodim v šoping centre – ne hodim tja, kjer je treba stati v vrsti. Na zabavah, sprejemih, premierah se običajno zberejo ljudje, ki komaj čakajo, da jim čas organizira kdo drug – ti ljudje niso ravno spodbudna družba. Ljudje na zabave, sprejeme, premiere hodijo iz različnih razlogov, eden izmed glavnih pa je ta, da bi koga srečali – zakaj bi toliko časa porabil za to, da bi koga srečal? In zakaj bi hotel, da ti srečanje z njim organizirajo drugi? Ko na zabavah, sprejemih, premierah gledaš ljudi, si rečeš: ti ljudje imajo veliko, ogromno časa. Zato se vprašaš: resda so kul, toda ali bi res hotel imeti opravka z ljudmi, ki imajo toliko časa? Naj svojo usodo prepustim nekomu, ki ima ogromno časa?

Tudi na maratone ne hodiš.

Ne, toda človek, ki piše, je itak kot maratonec: ves čas si sam s sabo. In glava ti to, da boš zdajle napisal zelo dolg tekst, sporoči na tak način, kot sporoči maratoncu, da bo zdajle pretekel sto ali pa tisoč kilometrov. In tako, kot se moraš pri maratonu nekako mentalno prežarčiti do cilja, se moraš tudi pri pisanju dolgega teksta. Na dolg tekst se moraš tempirati, kot se maratonec tempira na sto ali tisoč kilometrov. Greš, pa četudi veš, da ti bo v sedmi etapi supermaratona odpadel noht, da boš v dvanajsti krčevito bruhal, da boš v petnajsti dehidriral in skoraj umrl, da se ti bo v dvajseti zmešalo, da boš v petindvajseti začel halucinirati in se pogovarjati s sabo – to je predvidljivo, tako rekoč neizogibno. Dušan Mravlje je o tem napisal knjigo.

Ampak če ne tečeš in ne pišeš o tem, malodane nisi več intelektualec.

Kaj je že rekel Forrest Gump, ko je nehal teči?

Eee ... nič ni rekel. Čeprav so mediji pričakovali razodetje. Potem ko je pretekel silne stotine milj, se je po moje zamislil, koliko časa je zabil v nič.

Da, zakaj že? Če želiš biti v dobri formi, v dobri kondiciji, potem za to potrebuješ kak razlog. Če želiš biti v dobri kondiciji zaradi dobre kondicije ali pa zato, da boš dolgo živel ... Kdo pa živi dolgo? Budistični menihi le sedijo in dočakajo 100 let.

Knjige o maratonu torej ne boš napisal?

Napisati knjigo o maratonu, ne da bi pretekel maraton? To bi bilo nekaj. Toda vse knjige so meta knjige – avtobiografije maratona. Je pa hecno tole. V Sloveniji je vse več ekstremnih tekačev, vsi so maratonci – vsi se mučijo, garajo, trpijo, preživljajo hude napore, toda delavcev, ki bi hoteli opravljati težka fizična dela, v Sloveniji ne morejo več dobiti.

Sodobne tehnologije naj bi nam prihranile čas, v bistvu pa nam ga pomagajo izgubljati?

Tu je problem. Nove tehnologije naj te nikar ne zavedejo. Vzemi recimo mejl. Mejl je kul za pošiljanje in prejemanje tekstov. Čestitam! Oskarja temu, ki ga je izumil. Toda: dopisovanje po mejlu? Tu se pri meni stvari zapletejo. Namreč: da se s kom po mejlu za kaj dogovoriš, je običajno potrebnih veliko mejlov. Po mejlu se potem začne dialog, dolg dialog, pa sončki itd. On reče A, ti rečeš B, on reče C, ti rečeš D, on reče E, ti rečeš F – in tako ves dan. In še naslednji dan. Vse to se lahko hitreje zmeniš po telefonu – reč je v trenutku rešena. Če hočeš imeti dialog, potem raje napiši dramo, scenarij ali pa radijsko igro. Za pisanje si plačan, za mejle pa ne. Če bi ti plačali za vse mejle (in esemese), bi bil bogat. Sploh pa: pri mejlu moraš stalno paziti, kaj in kako pišeš. V naravi mejla je, da hitro učinkuje invazivno, ofenzivno, nevljudno, grobo – da torej povzroča nesporazume, ki jih je treba stalno korigirati. Zakaj bi čas izgubljal čas s pravilnim fraziranjem, taktiziranjem in iskanjem idealnih stavkov, če pa lahko to po telefonu uredim v eni minuti?

S čim odganjaš stres?

Bistveno je, da ga ne odganjaš, ampak ga vključiš v tekst. Dobro je, da pišeš na deadline – to je potem pravi adrenalin, ne pa le generalka.

Še vedno tipkaš samo z dvema prstoma?

Še vedno. Kralj dveh prstov. In tipkam tako divje, kot da tipkam na tipkalni stroj. Če bi bil to res tipkalni stroj, bi mi oba prsta že davno amputirali.

Nekoč smo filme, knjige, cedejke panično iskali po svetu in naročali znancem, ki so potovali v tujino, danes pa je vse, čisto vse, le klik stran. Kako to vpliva na našo izbiro in željo po zbirateljstvu?

Ko se je pojavil downloading, so bili ljudje vzhičeni. Cele dneve so si na diske nalagali vse mogoče, česar pa potem niso gledali. Kupi filmov, kupi glasbe. In potem pride tisto: kaj bom hodil v kino, ko pa imam že doma toliko filmov, ki jih še nisem pogledal! Kaj bom hodil v videoteko, ko pa imam že doma toliko filmov, ki jih še nisem pogledal! Kaj bom kupoval devedeje, ko pa imam že doma toliko filmov, ki jih še nisem pogledal! In na koncu ljudje filmov sploh ne gledajo več, ker niso pogledali še niti tistih, ki jih imajo že doma.

Bi morali izstopiti iz Nata?

Ne vem, če lahko to preprečim. Toda ko se sprašujem, ali so vojne in vojske sploh smiselne, se vedno tudi avtomatično vprašam: kako bi izgledala zgodovina filma, če ne bi bilo vojn? Kako bi izgledali filmi, recimo holivudski filmi, če ne bi bilo vseh tistih vojn in če Američani ne bi počeli vseh tistih svinjarij? Bi si jih morali filmi izmisliti? Ali pa se vse te vojne in svinjarije že ves čas dogajajo le zato, da bi lahko o njih snemali filme? Za peloponeško vojno pravijo, da je do nje prišlo le zato, da bi lahko Tukidid napisal Zgodovino peleponeške vojne. Bi 20. stoletje res tako pretiravalo z vojnami, če jih ne bi bilo mogoče posneti?

Naši vojaki, ki so se vrnili z misije v Afganistanu, niso ravno obogatili naše domišljije s filmskimi zgodbami.

Vse države, ki so bile v Afganistanu, so o tem že posnele filme, razen Slovenije. V Izletu, ki ga je posnel Nejc Gazvoda, imate sicer afganistanskega veterana, ki pa izgleda tako, kot da se je vrnil s študentske izmenjave. Slovenci se moderne senzibilnosti niso učili iz filma, zato ni režiserja, ki bi znal iz teh ekstremnih slovenskih situacij narediti film. Če bi hotel, bi lahko v Afganistanu posnel rimejk Balade o trobenti in oblaku ali pa, če sva že ravno pri Francetu Štiglicu, rimejk Doline miru, ki se je po izvirnem scenariju itak dogajala v Koreji – v času korejske vojne.

Mali Bush je bil podaljšana roka krščanske desnice, čigava podaljšana roka je Obama?

Obama je podaljšana roka shizofrenije vseh prejšnjih ameriških demokratskih predsednikov. Ko ameriški predsednik postane demokrat, lahko vedno pričakuješ, da bo storil dvoje. Po eni strani mora izpeljati kak velik socialni projekt, da upraviči glasove svoje volilne baze. Recimo: zdravstveno reformo, alias ObamaCare. Po drugi strani pa mora lansirati kako vojno, da se izogne besu republikancev in njihovim očitkom, da ni dovolj tough, dovolj odločen, trd in neizprosen. Obama je recimo nor na drone, brezpilotna letala, zaradi katerih pa lahko obenem tudi reče, glejte, ameriških fantov ne pošiljam v smrt, ampak pustim, da namesto njih ubijajo droni. Roosevelt, Johnson, Kennedy in Clinton so to shizofrenijo sondirali.

Skratka, republikanci so demokrati brez socialne note.

Tako je, dobro si to povedal.

Amerika ni več tisto, kar je bila. Katera država lahko nadomesti Ameriko v tistem, kar je nekoč predstavljala Amerika? Žižek je v nekem intervjuju omenil, da je Kitajska idealna kapitalistična država – in to zato, ker ima na oblasti komunistično partijo. Pri nas pa bi radi vse, kar od daleč spominja na komuniste, utopili v žlici vode.

Seveda, ker so največji komunisti zdaj na drugi strani. Največji komunisti so tisti, ki vztrajajo pri lustraciji komunistov. Največji komunisti so neoliberalci in neokonservativci. V času, ko je bil na oblasti mali Bush, sem bil v vojni z neokonservativci, junaki in arhitekti ameriškega imperija. Zdaj, po letu 2008, ko je na oblasti Obama, pa sem v vojni z neoliberalci. Neokonservativci in neoliberalci vedno delajo skupaj, niso pa v popolni rimi. Za neoliberalce je prosti trg alfa in omega, za neokonservativce pa le na videz, saj so do prostega trga v resnici blazno skeptični. Ne marajo ga. Če bi vse prepuščali prostemu trgu, logiki trga, potem Amerika morda ne bi bila več velesila. Ne bi bila glavna, ker bi o tem, kdo je glavni, odločal trg. Za neokonservativce je na prvem mestu Amerika, ameriški imperializem, pravica do permanentnega prisvajanja tujih ozemelj. Koncept so pobrali pri Trockem, ki je govoril o nujnosti permanentne revolucije. Ko neokonservativci in neoliberalci stopijo skupaj, dobiš popolni vihar. In mi živimo v dobi popolnega viharja, v njegovi najbolj fanatični fazi, ko imajo oboji občutek, da izgubljajo, zato so večji komunisti od komunistov. Milton Friedman, guru neoliberalizma, je kariero začel kot socialist, na kar se rado pozablja, pa tudi neokonservativci – od Irvinga Kristola do Davida Horowitza – so bili najprej marksisti, trockisti. Prej so slepo verjeli v komunizem, zdaj slepo verjamejo v antikomunizem.

Vsi jočejo in obžalujejo povojne poboje, obenem pa ne nehajo slaviti Stalina v sebi. Zato je tudi Stalin tako prosperiral – ker se mali ljudje niso mogli upreti svojemu notranjemu Stalinu, svojemu mini-Stalinu.

Zakaj je neoliberalizem v Sloveniji padel na tako plodna tla?

Na to si odgovoriš, če si odgovoriš na vprašanje: kaj je skrajna konsekvenca neoliberalizma? Si se kdaj vprašal, zakaj v Ameriki, pa tudi v Sloveniji, niso zaprli nobenega bankirja? Če bi ga, bi neoliberalci – bonitetne agencije, finančni trgi, Svetovna banka, Mednarodni denarni sklad, think tanki ipd. – takoj zagnali vik in krik, češ da država s tem posega na prosti trg in ga ruši, destabilizira. To je bila argumentacija Timothyja Geithnerja, glavnega ekonomskega svetovalca Baracka Obame. Na trg se vendar ne sme posegati! To je skrajna konsekvenca: finančne elite ne bodo šle več v zapor. Ker bi bil to poseg države na prosti trg. Tako situacijo imamo v Sloveniji z Janezom Janšo. Mu bo ustavno sodišče odpravilo neugodno sodbo, ker država z njo ovira Janševo poslovanje in tako posega na prosti trg?

Seveda, intervenciji države, ki je posegla v prosti trg tako, da je dokapitalizira banko, se pa nihče ni uprl?

To je največji blef neoliberalizma. V en glas vpijejo, naj se država umakne s trga, naj crkne, sami pa so obenem njeni glavni odjemalci. Država, ki jo želijo odstraniti, je njihov glavni sponzor! In kje so pobrali idejo o vitki državi? Pri komunistih, ki so govorili o odmiranju države. Vitka država je komunistični koncept. Zato Janezu Janši tako zelo paše vitka država. Celo življenje se je učil o odmiranju države, in kar se Janezek uči, to Janez zna. Naši politiki žebrajo, da je treba razprodati državno premoženje, ker je država slab gospodar. Čakaj malo, koliko zasebnih podjetij je v Sloveniji pocrkalo v zadnjih letih? Jih je vodila država? Ne, zasebniki. Potemtakem so zasebniki hudičevo slabi gospodarji.

Ta problem zamenjanih političnih identitet je žgoč tudi v Sloveniji. Poslanec Jerovšek je denimo Hitlerja označil za levičarja. S to izjavo je bržčas hotel kompromitirati levico, vendar je s tem najbolj kompromitiral Janeza Janšo, ki je bil v resnici levičar.

Prvič, nacizem ni bil krizni eksces komunizma, ampak krizni eksces kapitalizma. Drugič, levičarji – in komunisti – med vojno niso kolaborirali s Hitlerjem. Zakaj niso, če je bil levičar? In če je bil levičar, zakaj se je potem tako bratil z antikomunisti? In tretjič, Hitler je socialno državo, s katero je kupil Nemce, ustvaril tako, da je pobil šest milijonov Židov in jim pokradel vse premoženje, z zlatimi zobmi vred. Levičarji socialno državo vendarle vidijo drugače, mar ne.

Desnica tarna, da Slovenci ne spoštujemo demokratičnih ameriških vrednot, da vsevprek pljuvamo po Ameriki, medtem pa edini svetovni voditelj, ki je v večini deležen pozitivnih komentarjev javnosti, ostaja Vladimir Putin.

Mali ljudje imajo radi staliniste, ker so sami po naravi stalinisti. Mali človek si vedno želi koga, ki bo udaril po mizi, ki bo odločen in ki bo znal delati red, vedno je prepričan, da so vsi isti in da je treba vse postaviti pred zid. Stalin je izpolnil vse te revanšistične fantazije malih ljudi. Stalinizem je karakterna poteza malega človeka. Vsi jočejo in obžalujejo povojne poboje, obenem pa ne nehajo slaviti Stalina v sebi. Zato je tudi Stalin tako prosperiral – ker se mali ljudje niso mogli upreti svojemu notranjemu Stalinu, svojemu mini-Stalinu.

 

Imaš tudi ti občutek, da ameriški veleposlanik v Sloveniji govori takrat, ko bi moral biti tiho, in je tiho takrat, ko bi moral govoriti?

Ervin Milharčič Hladnik je pred kratkim lepo povedal, da so se Američani leta 1944 izkrcali v Normandiji in potem v Evropi tudi ostali. Evropo so okupirali – in še vedno je okupirana. Glej, koliko ameriških vojaških baz je v EU. In to, kar je počel Mussomeli, je dokaz, da je Evropa še zmeraj okupirana. Ameriški veleposlanik lahko v okupirani državi počne, kar hoče.

Kdo ali kaj bi lahko poenotilo slovensko levico, če kaj takega kot poenotena levica sploh še obstaja?

Levica kot vedno čaka, da jo bo poenotil Janez Janša, njen veliki združitelj. Kdo ve, morda mu bo še enkrat uspelo. Levica drugega voditelja ne potrebuje. In zato ga tudi nima. Janša je njen voditelj, ali bolje rečeno – njen stric iz ozadja, njen lutkar.

Nekje sem slišal, da razlog za povojne poboje v Sloveniji ni bila ideologija, temveč šnops.

Obstaja povezava. Tam, kjer se je zgodilo največ povojnih pobojev, se je konzumiralo največ šnopsa. Ko se ljudje nalijejo šnopsa, počnejo stvari, ki jih drugače ne bi. Če bi posneli film o povojnih pobojih, bi ga morali snemati zadeti od šnopsa. Toda ko skuša naša desnica civiliziranemu Zahodu razkriti, kakšne svinjarije so se pri nas dogajale med vojno in takoj po njej, brca v temo: kako boš Američanom, ki so denimo s tlemi zravnali Dresden ter upepelili Hirošimo in Nagasaki, razlagal, kakšne svinje so bili komunisti, ki so zagrešili povojne poboje? Temu ne bodo prisluhnili, tega ne bodo kupili, ker bežijo pred tem, kar so počeli pred vojno, med njo in po njej. Ter kasneje v Koreji, Vietnamu, Iraku, Afganistanu, povsod po svetu. Težko bomo te povojne poboje prodali komu drugemu, češ, zdaj pa vi to obsodite. Verjetno se je tudi pod Napoleonom, ki ga imamo Slovenci tako radi, dogajalo kaj podobnega, pa se tega nihče več ne spomni.

Bomo čakali na glas razuma?

Vsi čakajo na neki glas razuma, ki nas bo odrešil. Pojejo himne glasu razuma. Toda kdo je ta glas razuma? Glas razuma je nekdo, ki mu v življenju ne gre, nekdo, ki mu je spodletelo, nekdo, ki se je zajebal. In zdaj on razlaga vsem ostalim, da se itak nič ne da in da se itak nič ne izplača. Saj je to že sam poskusil, pa se ne da. Kot glas razuma v Sloveniji vedno nastopa nekdo, ki ima slabe izkušnje. In Slovenija je v tem pogledu utelešenje glasu razuma – nič se ne da, nič se ne izplača, nič nima smisla. Potrebujemo več nerazumnosti. Največja nerazumnost je bežanje pred nerazumnostjo.

Kdaj bodo ukinili Studio City?

Ukinjajo ga že od prve oddaje, toda Slovenci so se nanj navadili, tako kot so se navadili na krizo.

Kaj pa, če vprašam, kdo ga bo ukinil?

Z ukinitvijo Studia City bi se verjetno strinjale vse politične opcije.

Kaj počneš, ko zmanjka elektrike?

Moram se pogovarjati. In to je najtežje.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.