Urša Marn

foto: Uroš Abram

1. 7. 2014

Družba  |  Intervju

Nihče ne more Droge Kolinske odnesti iz Slovenije, ker je del slovenske kulturne in poslovne dediščine. Vsako jutro se Slovenci zbujajo z barcaffèjem in bilo bi poslovno idiotsko, če bi to s čimerkoli ogrozili.

Emil Tedeschi

Eden najuspešnejših in najbogatejših hrvaških podjetnikov Emil Tedeschi o prevzemu Droge Kolinske, zamujenih priložnostih hrvaške vlade, pravičnejši delitvi bremen, ustvarjanju odvisnikov, pa tudi o tem, kako je gospodarska kriza nekaterim postala priročen izgovor za slabo poslovanje. In seveda: o ljubezni do glasbe.

Sedeminštiridesetletni Emil Tedeschi je ustanovitelj, večinski lastnik in predsednik uprave Atlantic Grupe, hrvaške živilske družbe s 4500 zaposlenimi, ki ima v lasti legendarne blagovne znamke kot so Cockta, Smoki, Donat Mg, Cedevita, Argeta, Barcaffè in ki kljub gospodarski krizi nenehno raste, ustvarja visoke dobičke in prevzema druge družbe. Atlantic Grupa je največja proizvajalka vitaminskih napitkov in prehranskih dopolnil v jugovzhodni Evropi, pomembna proizvajalka izdelkov za osebno nego ter vodilna evropska ponudnica športne prehrane. Hkrati je lastnica verige lekarn na Hrvaškem. Tedeschi ni tipičen poslovnež. Vrti glasbo v klubih, je član glasbene skupine Pips, Chips & Videoclips in se vsake toliko, na precejšnje zgražanje zagrebškega jet seta, udeleži kakšne javne razprave o izkoriščevalskem kapitalističnem sistemu. Hrvaška politična levica ga tudi zato doživlja kot svojega človeka na začasnem delu v svetu velikega kapitala. »Nisem rojen trgovec,« pravi. Nenavadna izjava za nekoga, ki je prvo podjetje uspešno vodil že pri 22 letih.

Gospod Tedeschi, kje ste odraščali?

Rojen sem bil v Splitu, a zgolj po naključju, ker je bil stric vodja pediatričnega oddelka v splitski bolnišnici. Družina izvira iz Korčule, tam sem živel do desetega leta, ko smo se preselili v Zagreb. Čeprav imam Korčulo zelo rad, se imam že dolgo za Purgerja, se pravi za čistokrvnega Zagrebčana. V Dalmaciji pravijo, da si od tam, od koder je tvoja žena, in moja žena je po rodu Zagrebčanka.

Izhajate iz dokaj premožne družine. Zakaj ste kljub temu že pri 19 letih odšli na delo v tujino?

Prvič sem odšel že pred vojsko, k očetu, ki je takrat delal v Nemčiji. Nemščina mi ni šla, kmalu sem se vrnil domov, se vpisal na pravno fakulteto v Zagrebu in nato odšel na služenje vojaškega roka v Slovensko Bistrico. Po vojski sem šel v Italijo, naprej v Peruggio in nato v Verono, kjer sem se naučil italijanščine in delal kot pripravnik v manjšem podjetju. Italija je v osemdesetih letih sprostila možnost pridobitve delovnega dovoljenja, kar je bilo za nas, ki smo prihajali iz Jugoslavije, enako, kot da bi nam dali italijanski potni list.

Pri 22 letih ste dobili ponudbo britanskega podjetja Meteor Paper, takrat največjega evropskega trgovca s papirjem in celulozo.

Prevzel sem vodenje njihove italijanske podružnice v Milanu. Posel mi je vzel toliko časa, da sem v drugem letniku opustil pravno fakulteto. Diplomiral sem šele pred dvema letoma na zagrebški šoli ekonomije in menedžmenta, zato da bi svojima otrokoma pokazal, kako pomembna je izobrazba. Na pravni fakulteti so mi priznali samo en izpit, tako da sem moral v štirih letih opraviti kar 47 izpitov. Ironija je, da sem diplomiral prav na šoli, kjer hkrati občasno predavam kot gost.

Na Hrvaško ste se vrnili leta 1991.

Vrnil sem se zato, da bi odprl poslovalnico podjetja Meteor Paper v Zagrebu, ker pa je matično podjetje medtem propadlo, sem z nekaj poslovnimi partnerji ustanovil svoje podjetje. Pravzaprav dve podjetji: Atlantic Paper, ki je uvažalo visokokakovosten industrijski papir, in Atlantic Trade, ki se je sprva ukvarjalo z distribucijo žvečilnih gumijev Wrigley. Atlantic Paper se je kmalu umaknil iz poslovanja s papirjem. Usmerili smo se v distribucijo blaga za splošno porabo. Imeli smo srečo, da smo se o distribuciji in upravljanju blagovnih znamk učili od najboljših – najprej od Wrigleyja, potem so prišli Mars, Johnson & Johnson, Ferrero in še kup drugih uglednih proizvajalcev. Zaupali so nam in verjeli, da smo najboljši v tem poslu.

Nekaj časa ste se ukvarjali tudi z mediji.

Nameravali smo prevzeti časopis »Danas«, vendar vlada ni pokazala interesa. Zato smo z uredništvom časopisa, nekaj zares uglednimi novinarskimi imeni, ustanovili »Novi Danas«. Vendar smo že na začetku naleteli na številne ovire, tako da je izšlo samo osem številk. Najprej so nam onemogočili distribucijo, nato so prepovedali tiskanje na Hrvaškem, tako da smo nekaj številk natisnili v Sloveniji. Toda stroški so bili preveliki, da bi projekt lahko dolgoročno preživel.

Od kod prepričanje, da niste rojen trgovec? Saj vendar vodite uspešno podjetje in ste gospodarski svetovalec predsednika države.

V poslu se uspešnost praviloma odraža skozi materialno vrednost, bodisi skozi vrednost delnice, vrednost blagovne znamke ali kako drugače. Jaz pa v svojem bistvu nisem materialističen tip. Moja prva misel ni nikoli bila: tega projekta se bom lotil zato, da bom odlično zaslužil. Dobiček ni moj glavni motiv. Že od mladosti čutim veliko ljubezen in spoštovanje do vseh zvrsti umetnosti: glasbe, filma, arhitekture, književnosti, fotografije, slikarstva ... Navdušujeta me ustvarjalna svoboda in strast. Zato pravim, da nisem rojen trgovec. Vodenje podjetja zahteva red, strukturo, rezultate, v poslu ni zastonj vožnje, ne moreš početi, kar ti v nekem trenutku paše, odgovoren si sebi, kapitalu, zaposlenim, poslovnim partnerjem, ne nazadnje tudi svoji družini. Delo, ki ga opravljam, me osrečuje. Uživam pri delu. Umetnost pa mi pomeni sladek beg v prostor popolne svobode. Žal ni bilo nikoli dovolj časa, da bi se v polnosti izrazil v umetnosti. Grem pa zelo rad na koncerte, razstave, berem knjige ...

Preveč ste skromni. Slišim, da pod imenom SMS Deutsch vrtite glasbo v klubih.

Že pri 17 letih sem občasno pomagal DJ-u v legendarnem klubu Jabuka. Ta underground klub ima v Zagrebu podoben status, kot ga imata v Ljubljani KUD France Prešeren ali Škuc. Je edini kultni zagrebški klub, ki je preživel tranzicijo. Vsi drugi klubi so propadli. Ker sem bil mlad in neizkušen, me je DJ za mešalno mizo pustil samo tako dolgo, dokler se klub ni napolnil. Potem se več kot dvajset let nisem dotaknil mešalne mize, vse do 40. rojstnega dne, ko je žena organizirala zabavo. Prvi poskus po tako dolgem premoru je bil patetičen, ampak zadeva me je tako navdušila, da sem si kupil celotno opremo. V začetku sem nastopal le na zasebnih zabavah, pozneje pa tudi pred širšim občinstvom. Namenoma nastopam le šestkrat, sedemkrat na leto, predvsem v Jabuki in Pepermintu.

Kaj sploh pomeni SMS Deutsch?

SMS je kratica za Straight Music Selector, Deutsch pa nemški prevod priimka Tedeschi. Namenoma se ne predstavljam kot DJ, ker to v resnici nisem in tega posla niti ne obvladam. Vse, kar počnem, je, da izbiram pesmi, ki so mi všeč.

Ste tudi član hrvaškega rock benda Pips, Chips & Videoclips, ki je nase prvič opozoril že leta 1992 z navijaško pesmijo za zagrebški klub »Dinamo ja volim«. Skladba je podrla vse rekorde in postala velika uspešnica tistega leta.

Po stažu sem drugi najstarejši član benda. Pridružil sem se jim leta 1996. Držim se večinoma v ozadju, pri treh ploščah sem bil izvršni producent. Če sem odkrit, moram priznati, da sem bendu vsaj toliko škodil kot koristil. Če imaš med člani poslovneža, javnost avtomatično sklepa, da si zaradi tega privilegiran in lažje prideš na koncertne odre. Dogajalo se je, da nas na nekatere nastope in festivale sploh niso vabili, temveč je organizator rekel, naj Tedeschi plača, pa bo. Kar je krivično, kajti Pipsi so eden izmed najpomembnejših bendov, kar jih je v zadnjih dvajsetih letih nastalo na območju nekdanje Jugoslavije. Za zadnjo ploščo smo dobili odlične kritike in kar šest nominacij za glasbeno nagrado porin.

Prisegate izključno na alternativno glasbo ali se vmes prikrade tudi kaj komerciale?

Moj glasbeni okus je precej eklektičen, poslušam vse, tudi popularno glasbo. V povprečju kupim po eno ploščo na dan. Težko je reči, kaj je alternativa. Zasedba Joy Division velja za alternativo, ampak po tragični smrti pevca Iana Curtisa je postala pop proizvod. Enako se je zgodilo nekaterim drugim indie bendom, na primer Nirvani in skupini The Clash. Od nekdaj me privlačijo še neuveljavljeni bendi, hkrati pa tudi fenomen komerciale in velikih zvezdnikov. Pred tremi dnevi sem bil na koncertu skupine Arctic Monkeys v Londonu. Ne poslušam samo izvajalcev, za katere še nihče ni slišal, je pa res, da sem globoko v duši zapisan indie bendom. Ko vrtim glasbo, združujem nezdružljivo. Spustim komercialen komad, nato pa kak komad, ki je večini občinstva popolnoma nepoznan. Pred leti sem se peljal z Rhode Islanda v New York in s taksistom sva se že po drugi minuti zapletla v pogovor o glasbi. Izkazalo se je, da je vrhunski glasbenik. Da bi mi to dokazal, mi je rekel: »Nastopal sem z najboljšim rock'n'roll bendom v zgodovini glasbe.« Takoj sem ustrelil: »Z Beatlesi?« Pohodil je zavoro in z gnusom odvrnil: »To je pop bend.« Nekaj časa sem si razbijal glavo, ostala mi je samo še ena priložnost, preden bi me vrgel iz taksija. Nato sem rekel: »Potem pa z Led Zeppelini.« Kakšno olajšanje, ko se je izkazalo, da sem v drugo zadel!

Zakaj bi se samo nekaterim ves čas dajali odpustki na račun vseh davkoplačevalcev? Hrvaške nihče ni pokradel tako spretno, kot so jo sami Hrvati.

Atlantic Grupa finančno podpira različne dejavnosti, od izobraževanja, znanosti, športa do kulture. Ste tudi dolgoletni sponzorji sarajevskega filmskega festivala. Pred tremi leti ste kot prvi poslovnež v zgodovini festivala dobili nagrado »Srce Sarajeva«.

Ta nagrada ni povezana s sponzorskimi sredstvi. Atlantic Grupa nikoli ni bila med največjimi sponzorji festivala. Gre za nagrado, ki jo podeljujejo prijateljem festivala.

Ob podelitvi ste recitirali pesem. Se je še spomnite?

Seveda! Šlo je za pesem Tesla, ko jo je napisal Dino Šaran, pevec sarajevskega benda Letu štuke. Gre pa takole: »Sve ti je ravno do dna u zemlji tulipana, jer sve si dalji od laži i demona Balkana. Gdje su ti davni ljudi, u kojem vremenu žive? Prokleta divlja plemena, tu jedni druge još krive. A pjesme pjevaju djeca, nadu čuvaju novi, nazovi. Kada posisaš sva vesla, tada Nikola si Tesla, s pravom možeš reći da je struja tvoja, cijeli život za ideju, tvoje riječi su u spreju, zato nemoj da te puca paranoja. Koliko košta sloboda, čime se ona mjeri bez zemlje, para i roda u svojoj privatnoj vjeri. Istina davno rečena, svi ispunjeni snovi, zaplovi. Svi na ulice, dižimo guzice, jer svijet je u nama, a ne u kulama. Svi na ulice, nek' padnu ubice, spalimo zastave sve, mašimo ćunama.«

Kakšen je bil odziv?

Občinstvo me je nagradilo z bučnim aplavzom, mediji pa so me vsi po vrsti ignorirali. Moje sporočilo je bilo globoko čustveno, želel sem se pokloniti meščanom Sarajeva in njihovemu trpljenju med vojno. Pravzaprav bi rekel, da ta pesem simbolizira vso bolečino razpada nekdanje Jugoslavije. Obenem sem se želel pokloniti sarajevskemu filmskemu festivalu. Drznem si trditi, da je ta festival edina mednarodno uveljavljena blagovna znamka, ki je v BiH zrasla po koncu hude vojne. Je dokaz, da je tudi v deželi, polni nasprotij in političnih nesoglasij, mogoče ustvariti nekaj izjemno uspešnega, kar povezuje ljudi. Bistvo mojega sporočila je bilo, da ni pomembno, iz katere države prihajaš, kateri jezik govoriš, kateri veri pripadaš ... da je človek človek. Sarajevo je dokaz, da je celo na ruševinah mogoče zgraditi regionalni center filma. Potrebuješ samo srce in dober poslovni načrt. Poleg tega so Sarajevčani najboljši gostitelji na svetu. Če vidijo, da ste iskreni, vas bodo sprejeli z odprtimi rokami, ne glede na to, kako pomembni ste, odziv bo popolnoma enak, če vam je ime Francis Ford Coppola, Angelina Jolie, Kevin Spacey ali pa Janez Novak.

So premožni podjetniki avtomatično dolžni narediti nekaj za skupno dobro?

Ni obvezno, je pa lepo. Ob zadnjih poplavah so nam mediji očitali, da nismo prispevali nič. Kar sploh ne drži. Res pa je, da se s prispevkom nismo hvalili v javnosti. Namenoma. Kajti prepričan sem, da humanitarna pomoč ogroženim ne sme biti predmet licitacije ali reklamni pripomoček za podjetje. O pomoči lahko govori samo tisti, ki jo prejme, ali nevtralni opazovalec, nikoli pa tisti, ki pomoč da. V Srbiji so podjetja javno tekmovala, katero bo ogroženim prebivalcem dalo višji znesek, kar se mi zdi neokusno. Nesreča nikoli ne sme postati sredstvo za promocijo nekega proizvoda ali podjetja. Moj dedek, zelo uspešen trgovec, je dvakrat v življenju uničil knjigo dolžnikov: prvič leta 1933, ob gospodarski krizi, drugič pa leta 1943, ko je odšel v partizane. Zdelo se mu je neokusno, da bi sredi gospodarske depresije ali sredi vojne vihre terjal vračilo dolgov. Vendar se s tem nikoli ni hvalil.

Bi morali danes ravnati enako, namreč da bi državam odpisali dolgove?

Pred tremi leti, pred zadnjimi parlamentarnimi volitvami na Hrvaškem, sem izjavil, da bi morali pravičneje porazdeliti bremena krize, tako da bi bistveno več prispevali premožnejši. Pričakoval sem podporo, a sem doživel nasprotno. Velimir Šonje, eden izmed vodilnih hrvaških ekonomistov in moj prijatelj, me je v časopisni kolumni popljuval, češ da ni normalno, da tako uspešen poslovnež zagovarja večjo obremenitev premožnejših, ker da so hrvaški državljani že zdaj premočno obremenjeni. Kljub temu še vedno mislim, da bi morali težiti k zmanjšanju dohodkovnih in socialnih razlik v svetu. Ne moremo govoriti o napredku človeštva, dokler še obstajajo ljudje, ki umirajo od lakote. Ali je res treba odpisati del dolgov? Če je jasno, da dolgov nikoli ne bo mogoče vrniti, jih ni smiselno v nedogled držati v knjigah. Toda hkrati razumem tiste kreditorje, ki nenehno dajejo državam, te pa se ves čas obnašajo neodgovorno. Gre za dvosmeren proces: po eni strani moramo dvigovati zavest o tem, da v svetu obstajajo velike razlike in da jih je treba zmanjševati, po drugi strani pa ne smemo popustiti neodgovornim državam in tistim delom družbe, ki nenehno zahtevajo še več in več. Eno je namreč, da kdo dolgov ne more vrniti, ker je že v izhodišču prikrajšan, čisto nekaj drugega pa, da dolgov noče vrniti oziroma si želi v neskončnost živeti na tuj račun. Dober primer je šolstvo. Zavzemam se za brezplačno visoko šolstvo, ki bi ga plačevali davkoplačevalci. Ampak samo, ko gre za redne študente, ki redno opravljajo svoje študijske obveznosti. Nisem pa za to, da država financira večne študente. Ne zdi se mi pošteno, da bi omogočali brezplačno šolstvo nekomu, ki študira deset let, kajti tako se kaznujejo tudi odgovorni. Posledica financiranja vseh, tudi neodgovornih, je pretirana finančna obremenitev družbe, kar zmanjšuje njeno mednarodno konkurenčnost. Države na severu Evrope, zlasti skandinavske, so bistveno uspešnejše od držav na jugu Evrope tudi zato, ker je na jugu stopnja odgovornosti nižja.

Grki v povprečju opravijo več delovnih ur na leto kot Nemci ...

To je samo dokaz več o neučinkovitosti in slabi organiziranosti Grkov. Število delovnih ur ne pomeni nič. Poleg tega gre tu za problem sive ekonomije. Na severu Evrope, recimo v Nemčiji, so nekatere stvari samoumevne, ena takšnih je izdajanje računov. V Grčiji pa je prav nasprotno.

 

Kaj pa na Hrvaškem? Je po uvedbi davčnih blagajn kaj manj davčnih utaj in sive ekonomije?

Po mojem je sedanja vlada največji napredek naredila prav na področju fiskalne discipline in boja proti sivi ekonomiji. Položaj je sicer še daleč od idealnega, saj je med tistimi, ki zamujajo s plačili, tudi sama država. Tako na primer hrvaški zavod za zdravstveno zavarovanje plačuje z ogromno zamudo. To vem zato, ker je Atlantic lastnik verige lekarn. Težko si verodostojen, če govoriš, da morajo zasebne družbe plačevati v roku, sam pa tega ne počneš. Se je pa vendarle vsaj malo izboljšala splošna zavest o nujnosti plačevanja davkov. Nekateri pravijo, da se s fiskalno disciplino pretirava, sam pa menim nasprotno: vlada mora še naprej vztrajati in ne sme popustiti pritiskom.

Eden vaših mladostnih prijateljev je predsednik vlade Zoran Milanović. Menda sta si blizu tudi po glasbenem okusu.

Z Zoranom sva se prvič srečala v osmem razredu osnovne šole, na rokometni tekmi. Bila sva sošolca na gimnaziji in nato na pravni fakulteti. Pozneje je šel v diplomacijo, jaz pa v biznis, a sva ostala v stiku in sva še vedno tesna prijatelja. Odraščala sva ob podobni glasbi, poslušala sva The Clash, Gang of four, ampak Zoranova resnična strast je zgodovina, tako da se o glasbi skoraj ne pogovarjava.

Kako ocenjujete stanje hrvaškega gospodarstva?

Stanje je zelo slabo, in to ne samo na Hrvaškem, ampak v celotni jugovzhodni regiji. Tudi Slovenija stagnira, pri čemer ste Slovenci soočeni še s politično krizo. Vlada Zorana Milanovića je na gospodarskem področju naredila odločno premalo. Predolgo je odlašala z varčevalnimi rezi, izpeljati bi jih morala takoj oziroma že v prvih treh mesecih po prevzemu oblasti. Slabo se je odrezala tudi pri vlaganjih v javni sektor in pri vzpostavljanju takšnega poslovnega okolja, ki bi množičneje privabljalo tuje vlagatelje. Zavedati se je treba, da je privabljanje investicij stalna tekma, na katero moraš biti dobro pripravljen. Je pa res, da ima sedanja vlada smolo, ker mandat opravlja v času hude recesije. Zadnji podatki o gospodarski rasti na Hrvaškem so vendarle spodbudnejši in srčno upam, da smo na poti k okrevanju.

Zdi se, da v Atlanticu krize sploh ne občutite.

Res je, kljub krizi poslujemo zelo uspešno in beležimo stalno rast. Kar pa še ne pomeni, da krize sploh ne občutimo. Upad kupne moči in povečano zadržanost potrošnikov smo občutili zlasti v prvih letih krize, ko se nam je rast nekoliko upočasnila. Naša prednost je, da smo že pred leti opravili prestrukturiranje, ki nam danes omogoča učinkovitejše poslovanje. Naš poslovni model je dobro premišljen, saj nam po eni strani omogoča stabilnost, po drugi pa prožnost, ki je potrebna v zaostrenih razmerah poslovanja. Ključno je, da podjetje ni odvisno le od enega človeka, enega izdelka, enega kupca, enega dobavitelja, ene tržne poti. Krize nismo mogli predvideti, smo jo pa dočakali boljše pripravljeni od mnogih drugih podjetij. Tako kot podjetje bi morala tudi država pravočasno in odločno odrezati maligni del tkiva, zato da bi ohranila zdravi del. To resda ni enostavno, je pa izvedljivo.

Pravite, da je kriza za nekatere priročen izgovor za slabo poslovanje.

Kriza se vse pogosteje uporablja kot alibi za podjetja, ki bi slabo poslovala tudi, če krize ne bi bilo. Po drugi strani pa obstajajo številna podjetja, ki imajo dober poslovni model in delujejo na trdni podlagi, a so se zaradi narave dejavnosti znašla v velikih težavah. Tak primer so podjetja v avtomobilski industriji. V regiji jugovzhodne Evrope je učinek krize še dodatno okrepila globoka kriza vrednot. Srečujemo se s krizo elit na vseh ravneh. Ne gre samo za krizo politične elite, ampak tudi za krizo gospodarske, akademske, verske, sindikalne elite.

Že leta 2001 ste od Plive kupili Cedevito.

To je bila ena naših najboljših poslovnih odločitev. Danes prodamo za trideset odstotkov več cedevite, kot se je je prodalo na vrhuncu prodaje v času nekdanje Jugoslavije. Tudi pri Argeti in Donatu Mg dosegamo rekordne rezultate. Z Argeto, blagovno znamko delikatesnih namazov, pokrivamo tretjino avstrijskega trga in približno četrtino švicarskega, počasi pa rastemo tudi na španskem trgu.

Prelomno leto v poslovanju Atlantic Grupe je bilo 2010, ko ste od Istrabenza prevzeli slovensko živilsko podjetje Droga Kolinska. Zakaj odločitev za ta nakup? Zaradi ugodne cene ali zato, da bi pridobili uveljavljene blagovne znamke?

Nakup se nam je zdel smiseln zaradi komplementarnosti trgov in zato, da smo v svoj porfelj pridobili močne blagovne znamke z odličnimi tržnimi položaji v regiji jugovzhodne Evrope. O ceni na začetku nismo vedeli nič, ker je šlo za licitacijo. V finalni izbor smo se uvrstili skupaj s petimi velikimi naložbenimi skladi. Zmagali smo z najvišjo ponudbo. 382 milijonov evrov, kolikor smo odšteli, ni prav ugodna cena. Od tega smo 243 milijonov plačali za delnice, preostalo pa za odplačilo dolgov prevzete družbe. V nasprotju s konkurenco, finančnimi skladi, smo mi kot strateški vlagatelj ocenili, da je zaradi sinergij med družbama sprejemljiva tudi določena cenovna premija.

Reševanje neperspektivnih podjetij je voluntarizem in ekshibicionizem. Na tak način ni mogoče ustvariti nobenega delovnega mesta, ampak le odvisnike.

Nekoč smo bili prepričani, da bodo slovenska podjetja kupovala hrvaška, zdaj pa se dogaja nasprotno. Kje smo Slovenci naredili usodno napako?

Velik del slovenskih težav je posledica paradržavnega lastniškega modela. Premalo odločno ste spodbujali zasebno podjetništvo, verjetno zaradi strahu pred uspešnimi posamezniki. Prepričan pa sem, da imata obe, tako hrvaška kot slovenska ekonomija, perspektivo. V svetu je veliko primerov uspešnih majhnih ekonomij, poglejte Dansko, Finsko, ne nazadnje tudi Slovaško. Ko sodelavcem govorim o internacionalizaciji, vedno pravim, da se ne smemo omejiti samo na domači trg in še na tri sosednje države. Mogoče pa je težava v tem, da smo bili v času Jugoslavije navajeni na 20-milijonski trg in da od takrat vlečemo kompleks velike države. V času socializma je bil celoten vzhodnoevropski blok siromašen, Kitajcev pa še ni bilo nikjer na poslovnem zemljevidu. Danes pa smo soočeni s popolnoma novo paradigmo. Medtem ko smo Slovenci in Hrvati spali, so nas druga tranzicijska gospodarstva prehitela. Atlantic Grupa je uspešna prav zato, ker nenehno širi poslovanje na tuje trge. Danes na celotnem območju nekdanje Jugoslavije ustvarimo 80 odstotkov vseh svojih prihodkov, od tega četrtino na Hrvaškem, ostalih 20 odstotkov pa drugod po Evropi, predvsem v Nemčiji, Avstriji, Švici, pa tudi v Španiji, na Švedskem, v Rusiji. Ves čas iščemo nove trge, kamor bi usmerili naše proizvode. Šel sem na razgovore v Turčijo, Albanijo, celo v Indonezijo, saj se ta razvija v novo gospodarsko supersilo.

Ste kdaj razmišljali o selitvi proizvodnje Droge Kolinske iz Slovenije?

Ne. Takoj po prevzemu sem javno povedal, da nameravamo ohraniti vse štiri proizvodne obrate Droge Kolinske v Sloveniji, da bomo v te tovarne vlagali in da ne bomo odpuščali, prav nasprotno, da bomo skladno z rastjo podjetja še dodatno zaposlovali. In vseh obljub se držimo. Dejal sem tudi, da nihče ne more Droge Kolinske odnesti iz Slovenije, ker je del slovenske kulturne in poslovne dediščine. Vsako jutro se Slovenci zbujajo z barcaffèjem in bilo bi poslovno idiotsko, če bi to s čimerkoli ogrozili.

Pojasnite mi naslednji misterij: kako je mogoče, da je Droga Kolinska, ko je bila še v slovenskih rokah, životarila, odkar je v lasti Atlantica, pa cveti?

Droga Kolinska je bila vedno zelo uspešno podjetje, ni res, da je to postala šele po prevzemu. V težavah se je znašla skoraj izključno po krivdi Istrabenza, ki se je s finančnimi mahinacijami tako zapletel, da je bil Drogo Kolinsko prisiljen prodati, saj bi sicer končal v stečaju. Prevzem se je za obe družbi izkazal kot izjemno koristen. Droga Kolinska si je zagotovila večjo prisotnost na hrvaškem in bosanskem trgu, Atlantic pa večjo prisotnost na slovenskem, makedonskem, srbskem, črnogorskem in kosovskem trgu. V ta zakon smo prinesli novo energijo, novo razumevanje distribucije in prodaje. Združitev je bila uspešna tudi zato, ker Droge Kolinske nismo preplavili z ljudmi iz Atlantica, ampak smo omogočili, da so na vsako od funkcij lahko kandidirali ljudje iz obeh družb in od zunaj. Cilj je bil poiskati najboljše menedžerje, ne glede na to, od kod prihajajo. Droga Kolinska je imela že pred našim prihodom dobre blagovne znamke, potrebovale so samo nekaj dodatnega adrenalina. Cockta je bila odličen artikel, njen tržni delež v Sloveniji je bil vedno zelo visok. Pri čemer je treba vedeti, da potrošnja brezalkoholnih pijač, še zlasti gaziranih, v svetu na splošno upada. Coca-Cola je zato drastično znižala cene. Razlogov za upad je več, od manjše prodaje pijač v gostinskih lokalih zaradi recesije do tega, da so gazirane pijače čedalje manj priljubljene zaradi bolj zdravega načina življenja. Prednost cockte je, da je popolnoma naraven izdelek, brez umetnih barvil in brez konzervansov.

Drogo Kolinsko ste prevzeli brez težav, leto prej pa ste se pri hrvaški Podravki opekli. Kdo vam je preprečil prevzem Podravke?

Atlantic Grupa je bila pripravljena vstopiti v lastništvo Podravke, vendar samo pod pogojem, da bi se država iz lastništva umaknila. Hrvaška država je namreč lastnica četrtine delnic. Vendar je lokalna oblast prodaji tako ostro nasprotovala, da si tedanja vlada v to kislo jabolko ni upala ugrizniti, ker bi tvegala razpad koalicije. Članica koalicije je bila namreč tudi ljudska stranka, ki je privatizaciji odločno nasprotovala. Zanimivo je pogledali, kje sta bila Atlantic in Podravka leta 2009, ko smo bili pripravljeni vstopiti v lastništvo, in kje sta danes. Atlantic je imel takrat za petino nižje prihodke od Podravke, danes pa naši prihodki od prodaje znašajo pet milijard kun, Podravkini pa 3,8 milijarde kun.

Ali osebno poznate Ivico Todorića, lastnika Agrokorja?

Seveda.

Se vam zdi prodaja Mercatorja Agrokorju pametna poteza ali napaka in bi jo zato slovenska vlada morala ustaviti, da bi preprečila uničenje domače živilske industrije?

Odločitev o prodaji podjetja je stvar lastnika, v primeru Mercatorja bank. Če so zadovoljne s tem, kar jim bo prodaja prinesla, potem to ni napaka. Todorić je zelo odgovoren delodajalec.

Zelo odgovoren že ne more biti, glede na to, s kako veliko zamudo plačuje dobavitelje...

Dejstvo je, da je Agrokor zrasel v največji poslovni sistem na Balkanu, za kar Todoriću lahko samo čestitamo. Prevzem Mercatorja ga bo prisilil v spremembe, če ne zaradi drugega, zato, ker bodo to od njega zahtevali kreditorji. Agrokor bo moral na borzo, spremeniti bo moral tudi svoj poslovni model. Če bo dosedanje dobavitelje obravnaval enako, kot jih je Mercator, glede asortimenta in prostora na polici, potem ne vidim razloga za zaskrbljenost.

Se vam ne zdi problematično, da Todorić kupuje Mercator z dolgom?

Dolg sam po sebi ni nekaj slabega, če seveda ni prevelik. Tudi Atlantic je prevzem Droge Kolinske delno financiral z kreditom, ki je bil zaradi tveganja seveda precej dražji od običajnega kredita. Prispevali smo 45 odstotkov lastnega kapitala, 45 odstotkov je znašal dolg, 10 odstotkov pa je bilo tako imenovanega hibridnega mehanizma, ki je kombinacija kapitala in dolga. Ocenili smo, da je takšno tveganje še sprejemljivo. In imeli smo prav. Novembra lani smo dolg v višini 307 milijonov refinancirali, in to po zelo ugodnih pogojih, saj je finančni trg ocenil, da je bila odločitev o nakupu smotrna. Poleg tega smo v treh letih od nakupa občutno zmanjšali raven zadolženosti Atlantica. Skratka, normalno je, da se prevzem financira z dolgom, če to ne bi bilo mogoče, se nobeno podjetje na svetu ne bi odločilo za prevzem.

Ali sploh obstaja nacionalni interes ali gre le za krinko, ki jo vladajoča politika izrablja za to, da lahko prek lastništva obvladuje podjetja?

Nesprejemljivo se mi zdi, da se nacionalni interes potegne na dan samo takrat, ko to slučajno ustreza vladajoči eliti. Država ima brez dvoma svoje interese, pa naj gre za varnostne ali za infrastrukturne, kot so plinovodi, ceste, železnica ...

Kaj pa telekomunikacije? Hrvaška je svojega glavnega operaterja prodala nemškemu lastniku. Je bila to napaka?

Ne, ne bi rekel, da je bila napaka. Država nima kaj iskati v telekomunikacijah, razen seveda v osnovni infrastrukturi, zato da zagotavlja dostopnost vsem. Ne smemo pomešati nespretno izvedene privatizacije od potrebe po privatizaciji. V večini držav na področju telekomunikacij obstaja konkurenca. Potrošniku je pomembno le, da ima na voljo kakovostno infrastrukturo in da plačuje čim nižjo ceno za storitve. Po mojem se nacionalni interes v poslu uporablja preveč pogosto, tudi takrat, ko za to ni upravičenega razloga. Švica pomemben del svojega nacionalnega interesa uveljavlja skozi Nestlé, gotovo ji je v interesu, da Nestlé ohranja svoj sedež v Švici, da gre pretežni del davka od dobička v švicarski državni proračun in da se v centrali zaposlujejo visoko kvalificirani kadri iz Švice. Ampak tu se nacionalni interes konča. Zelo mi gre na živce, ko se o nacionalnem interesu govori v kontekstu zaščite posameznega podjetja, zlasti še, če je to podjetje monopolist. Glede tega sem skrajno liberalen. Preprosto ne verjamem v nacionalnost v poslu. Poleg tega so danes največja podjetja tako ali tako nadnacionalna. Giganti, kot sta Microsoft ali Coca-Cola, so tako bogati in vplivni, da lahko spreminjajo odločitve vlad v svojo korist.

Preprosto ne verjamem v nacionalnost v poslu. Poleg tega so danes največja podjetja tako ali tako nadnacionalna. Giganti, kot sta Microsoft ali Coca-Cola, so tako bogati in vplivni, da lahko spreminjajo odločitve vlad v svojo korist.

Hrvaški vladi ste očitali, da brez kakršnihkoli meril rešuje podjetja pred bankrotom. Se vam ne zdi, da je vlada vendarle dolžna reševati delovna mesta?

Reševanje neperspektivnih podjetij je voluntarizem in ekshibicionizem. Na tak način ni mogoče ustvariti nobenega delovnega mesta, ampak le odvisnike. Če podjetje nima perspektive, je to treba priznati, ne pa tiščati glavo v pesek. Socialistični časi, ko se je v propadajoča podjetja vlagalo samo zato, da so se ustvarjala navidezna delovna mesta, so minili. Za državo je bistveno cenejše, če ljudem plačuje socialno pomoč, kot pa da pri življenju ohranja podjetja brez perspektive. Imam prijatelje, ki jim nikoli ne bi ponudil službe v Atlanticu, ker me pride ceneje, če jim dam nekaj denarja na roke. Zlasti, ker vem, da dela ne bi opravljali dovolj kakovostno. Cel kup podjetij je izgubilo smisel svojega obstoja. Pravijo: »Imamo super blagovno znamko, samo odpišite nam dolgove, pa bomo spet na konju.« Ampak kdo pa bo Atlanticu odpisal dolgove? Zakaj bi se samo nekaterim ves čas dajali odpustki na račun vseh davkoplačevalcev? Hrvaške nihče ni pokradel tako spretno, kot so jo sami Hrvati.

Hrvaška politična levica vas doživlja kot svojega človeka. Kako pa se doživljate sami? Se imate za levičarja ali desničarja?

Delitev na levico in desnico se mi ne zdi prav posrečena. Glede na to, da sem antifašist, bi logično sklepali, da sem levičar. Po drugi strani pa sem poslovnež, lastnik podjetja, se pravi kapitalist, iz česar sledi, da sem lahko samo desničar. Ko sem se lani udeležil festivala Subversive, so mi v enem od hrvaških medijev očitali, da ni normalno, če poslušam razpravo, v kateri se napada kapital. Kar se mi zdi smešno, kajti svet ni črno-bel. Kakršnokoli izključevanje mi je tuje. Po duši sem liberalec. Vedno rečem, da sem do drugih zelo liberalen, do sebe pa zelo konservativen. Spoštujem različnost navad, razmišljanj, svetovnih nazorov. Imam svoj sistem vrednot, ki se ga skušam držati. Nisem na politični sceni, da bi moral dnevno meriti svoj 'rejting'.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.