MLADINA Trgovina

Kje so alternative neoliberalizmu?

Kolaps starega, impotentnega političnega establišmenta je zdaj zares primerljiv le še s tistim iz leta 1941. Ne gre več samo za prispodobo. Ko se bo čez leta pisala zgodovina, bosta oba v istem rangu. In tako kot takrat je tudi ta degeneracija vrhnje »elite« v kolaboracijo in hlapčevstvo povsem izolirana od večinske drže slovenske družbe.

Granitne kocke pred parlamentom kot opozorilo med zadnjim  protestom 29. oktobra letos

Granitne kocke pred parlamentom kot opozorilo med zadnjim protestom 29. oktobra letos
© Bojan Stepančič

V tem prispevku se ukvarjamo z nekaterimi rešitvami za krizo, ki jih ponujajo iz različnih vej slovenske »leve« javnosti. Nastajajo kot odgovor na zdaj že trdno zasidrano oblastno neoliberalno paradigmo, ki se je krepila počasi zadnjih deset let in prešla v nizu vlad Janša–Bratušek–Cerar že v najprimitivnejšo kompradorsko ali kolonialno. Ta filozofija je nesporno destruktivna in seveda iščemo alternative.

Proti fiskalni konsolidaciji

V alternativah izstopa odpor proti »fiskalni konsolidaciji«. Vsiljuje nam jo, pravijo, Bruselj in tej prisili se moramo upreti. Dejstvo je, da zapiranje fiskalnega primanjkljaja ogroža gospodarsko rast, dohodke in zaposlovanje. Natančneje: v razmerah, v katerih tržno gospodarstvo ne zagotavlja rasti, jo lahko zagotovi čezmerna poraba iz fiskalnega primanjkljaja. Velik, če ne kar največji del letošnje »dobre« slovenske rasti poganja prav ta primanjkljaj, to se pravi njegovo letošnje nezmanjšanje.

Vendar je treba plačati ceno. Javni primanjkljaj pokrivamo z zadolževanjem in že letošnjega ustvarja v največjem delu samo še plačevanje obresti na naraščajoči državni dolg (v vsem drugem so javne finance torej že skoraj »zaprte«). Prihodnje leto naj bi plačila obresti že celo presegla skupni primanjkljaj. S kopičenjem primanjkljajev padamo v strupeno sekvenco (primanjkljaj – dolg – še večji primanjkljaj …), ki jo bo treba nekoč le presekati. Problem samo odlagamo in ga še povečujemo.

In ali ni s to rešitvijo nekaj narobe že kar načeloma? Javni primanjkljaj potrebujemo, ker gospodarske rasti in zaposlovanja ne zagotavlja sâmo osrednje tržno gospodarstvo. Kaj pa to drugo, o tem drugem pa nič? Je to drugo pa kar normalno? Ali se bomo izkopali iz krize z gospodarstvom, ki ni sposobno rasti? No, bolj strokovno podkovani zagovorniki te rešitve znajo pojasniti tudi to nerodnost in k njej se povrnemo malo pozneje.

Proti »varčevanju«

Glede omenjenega je pomembno tole. Zapiranje slovenskega javnega primanjkljaja sploh ne bi smelo biti težko, saj imamo v nasprotju z večino evropskih »bolnikov« v skupnem nacionalnem seštevku, tj. v odnosu do tujine, celo velik presežek. To pomeni, da je domača poraba, čeprav jo dopolnjuje državno zunanje zadolževanje, že zdaj manjša od ustvarjenega BDP-ja. V ta zanimiva razmerja se tukaj ne spuščamo, zagotovo pa pomenijo, da v Sloveniji sploh ni nujno, da je fiskalna konsolidacija »varčevanje«, ker to varčevanje (natančneje: presežek varčevanja nad investicijami) nekje že obstaja. Zato sploh ni nujno, da bi zapiranje primanjkljaja prizadelo gospodarsko rast in zaposlovanje tako, kot ju je ZUJF leta 2012 ali kot ju bo verjetno tudi sedanji vladni načrt za leto 2015. Saj ni treba zapirati po neoliberalno, z ubijanjem najpomembnejših sestavin javne porabe.

V podkapitalizirani in prezadolženi državi so najmanj pomembna, če ne kar najškodljivejša sestavina javne porabe infrastrukturne investicije. Upravičene so lahko samo, če so podprte z vsaj tremi četrtinami evropskih nepovratnih sredstev, sicer niso. V naših današnjih razmerah so prioritete druge! Ni večje neumnosti (natančneje: podkupljenosti) od tiste, da ima infrastrukturno investiranje nekakšen visok multiplikator in da vidno prispeva k rasti in zaposlovanju. Slovenski investicijski multiplikator iz sedanjega, tj. najbolj nedavnega obdobja (seveda z odloženim BDP-jem) je gotovo kar negativen. In ni res, da moramo reševati gradbeništvo. Delež gradbeništva v skupni slovenski dodani vrednosti je še vedno nad evropskim povprečjem, univerzitetnega izobraževanja pa na samem dnu. Če prav razumem, je v načrtu proračuna za naslednje leto predvideno novo veliko zmanjšanje sredstev za izobraževanje in sicer zato, da jih bo mogoče povečati za gradbeništvo. To je norost.

Naprej: slovenska državna infrastrukturna podjetja imajo velikanske dobičke, ki jih večinoma in s tihim dovoljenjem politikov sploh ne prikažejo (zato, da jih lahko »pod mizo« porabijo kako drugače). Morala bi jih prikazati in prenesti v proračun. Naprej: vsi vemo za široko razpredeno korupcijo in krajo v javnem sektorju, s katero je vlada očitno povsem sprijaznjena, saj ima vsa potrebna pooblastila, da poseže z najostrejšim nadzorom, pa ne poseže.

Slovenska državna infrastrukturna podjetja imajo velikanske dobičke, ki jih večinoma in s tihim dovoljenjem politikov sploh ne prikažejo – zato, da jih lahko »pod mizo« porabijo kako drugače.

V javno investiranje in drugi javni sektor so se ugnezdili kompleksni kanali slovenske sistemske korupcije, ki tekmujejo s proračuni in jih izrinjajo. Ljudje, ki nadzorujejo politične stranke, preusmerjajo tokove javnega financiranja sistematično iz proračunov v svoje žepe. Izplen te korupcije ne napaja ne končne porabe ne investiranja, torej tudi ne rasti in zaposlovanja (večinoma konča kje v tujini). Krogotok je spodrezan, reprodukcija skrčena. Presenetljivo je – ali pa zgovorno –, da tega ukradenega toka BDP-ja ne spravijo nazaj v zakonite kanale, kjer bi se produktivno aktiviral, niti naši najbolj moralni in etični politiki.

Proti evru

Drugi na seznamu utesnjujočih »evropskih« diktatov je sam evro. Če bi izstopili iz evra, pravijo, bi dali vladi in centralni banki v roke mogočna protikrizna orožja depreciacije in – če ne gre drugače – tudi inflacije (na katero lahko vplivaš samo v okvirih lastne valute). O tej samo na kratko. Pred enim dobrim in enim slabim stoletjem sta se Francija in Nemčija z visoko inflacijo in ustreznim razvrednotenjem svojih valut rešili neznosnih zunanjih dolgov – ki so bili nominirani v fiksnih zneskih njunih valut. Slovenski dolg je v evrih in ga ne bi izničila še tako visoka domača inflacija.

Pa depreciacija? Smisel depreciiranja je, da zniža v tujih valutah izraženo vrednost plač in drugih domačih stroškov, predvsem davkov in javne porabe, tako da postane izvoz bolj konkurenčen. Pogoj je, da se to res zgodi in da rast plač in drugih domačih stroškov zaostane za depreciacijo (in inflacijo, ki jo povzroči podražitev uvoza). Plače in javna poraba se morajo realno zmanjšati, sicer je rezultat samo še večja inflacija, brez povečanja konkurenčnosti. In glej: saj za prav takšno, samo da »notranjo« depreciacijo si prizadevajo slovenske vlade že zdaj, v evru! Tečajna politika ne dela čudežev. Za ekonomiste je gotovo elegantnejša in politikom brez dvoma olajša lomljenje odpora sindikatov in javnosti, »princip pa je isti«, cilj je enak tistemu, ki mu oporekamo.

Tukaj puščamo ob strani – kot še marsikaj – dejstvo, da naš problem tako ali tako niso stroški dela in države in nanje obešena »konkurenčnost«, saj ustvarjamo že pri njihovih sedanjih ravneh velik zunanji presežek. Če bi imeli svojo valuto in bi depreciirali, bi bil absurd samo bolj viden in bi nam morda celo rekli, da moramo v resnici apreciirati.

Končajmo takole: od kod neki prepričanje, da bi nam bilo pri tem gospodarstvu, ki ga imamo, in pri teh politikih, ki jih imamo, kaj bolje, če bi izstopili iz evra? Je problem res evro? Ali je kaj drugega? Kje je treba iskati rešitve?

Prvi povzetek

Keynesijanski recepti s fiskalno in tečajno politiko itn. ne rešujejo krize, kakršna je slovenska. Politike manipuliranja z velikimi agregati porabe so namenjene samo premoščanju recesij kratkega trajanja, ko velja, da bo čez leto, dve ali tri že prišel samonikli obrat nazaj navzgor (v katerem bo treba »kredit«, zapravljen v politikah na dnu cikla, z nasprotnimi ukrepi vrniti). Keynesijanski recepti delujejo, dokler je v ozadju cikličnih nihanj temeljno trendno gibanje sistema še naprej pozitivno – v kapitalizmu pač zaradi stalnih, dovolj močnih impulzov tehnološkega napredka, to se pravi, vse dokler delujejo kompleksni družbeni mehanizmi generiranja tega napredka. Ko ta stroj zablokira (ko se zasitijo potrebe po produktih tistega značilnega tehnološkega sklopa, ki je poganjal prejšnjo večdesetletno rast), ostanejo keynesijanci brez moči.

V prav takem lomljenju stare tehnološke, ekonomske in širše družbene paradigme razvitega sveta (»fordovske« družbe blaginje) so ob koncu 20. stoletja nehale delovati tudi njegove keynesijanske politike. Bolj ko so jih krepili, bolj so ustvarjale samo še inflacijo in primanjkljaje. Neuspešne borce proti krizi so zamenjali neoliberalni upravljavci krize. S Keynesovim padcem – s prenehanjem »dolgoročnega« razvojnega vala, v katerem so bile keynesijanske politike učinkovite – so padli tudi evropski socialni demokrati. Francoz Hollande je bil verjetno še zadnji, ki je dobil priložnost, da se loti problemov po keynesijansko, z znanim izidom.

Spremljamo terminalno propadanje slovenskega tranzicijskega političnega razreda. Podprtega z odrešujočim odkritjem novokomponiranih dvornih ekonomistov, da v kapitalizmu nacionalnega interesa ni.

Slovenska kriza ni prehodna recesija, temveč globoka kriza nekaterih naših temeljnih tehnoloških, ekonomskih in drugih družbenih struktur. Vsaj to je menda zdaj že jasno. Razvoj se je ustavil na ravneh narodnogospodarske učinkovitosti in blaginje, ki so še precej pod tistimi, na katerih se je ustavilo gibanje razvitega sveta. Skupno pa nam je, da so si tudi nas podredili neoliberalci in da alternativa ne more biti keynesijanska.

Proti evropski denarni politiki

Na malo bolj zapleteno področje se spustimo pri zahtevah, da bi morala evropska centralna banka (ECB) povečati denarno emisijo z direktnim posojanjem vladam prezadolženih držav, tako kot to počne ameriški Fed s svojimi prezadolženimi ZDA.

Glede tega moramo upoštevati, da so centralnobančne in druge reševalne operacije v krizi v Evropi in v ZDA namenjene reševanju bank, ne držav. Ko so operacije že »uspešno zaključene«, kot so bile na Islandiji, Irskem in v Veliki Britaniji, so države še neizmerno bolj zadolžene, kot so bile ob izbruhu krize, in opravljajo svoje temeljne funkcije v javnih storitvah in drugje veliko slabše, kot so jih prej. Rešene so banke. Nihče ne rešuje Grčije, vsi rešujejo velike nemške in francoske banke, ki so nasedle v Grčiji. (Res vsi: nekaj stotin milijonov posojil, ki so jih dale zasebne banke Grčiji, je morala prevzeti kot svojo lastno terjatev do Grčije tudi Slovenija.) Posojanje je bilo neracionalno in evidentno tvegano; nobenega pametnega razloga ni, da bi te terjatve bank ščitili ali celo podpirali z novo emisijo.

Rešitve ne bo, dokler se ti absurdni dolgovi ne odpišejo (z modeli, ki že obstajajo). Ustrezno se bodo morale skrčiti bilance finančnega sektorja, ki so se tako čezmerno (relativno na bilance realne ekonomije) napihnile v letih pred krizo in ki jih sedanja nova velikanska emisija samo še bolj napihuje, tako da temu ustrezno obremenjuje in onesposablja državne proračune – pač ne kot rešitev, temveč kot odlaganje in oteževanje rešitve. Za tiste, ki mislijo, da bi povečana emisija ECB prispevala k povečanemu posojanju bank gospodarstvu, pa navedimo samo to, da se evropske banke in z njimi tudi slovenske že zdaj utapljajo v presežni, neangažirani likvidnosti.

Amerika in Nemčija

Res ne vem, od kod to zgledovanje po ZDA. Zaradi podobnosti dosedanjih politik je kriza pustošila podobno kot po obrobju Evrope tudi po delih ZDA, samo da »svetovni« mediji o tem ne pišejo. Širši Detroit, na primer, s prebivalstvom za polovico grškega, je propadel še bolj kot Grčija. V ZDA »ni krize« zato, ker je tam prepovedan vsak protest (ker vsak protest lahko obvelja za terorizem). Izjemno dinamična ameriška emisija se je prelila samo v izjemno povečane vrednosti finančnih premoženj najbogatejših posameznikov in podjetij.

Ne more biti drugače – v neoliberalnem kontekstu, v katerem je prvo pravilo uporaba vseh sredstev za preprečevanje rasti plač in javne porabe (ali če povemo po ekonomsko: v katerem spodbujajo rast zgolj »ortodoksno« in čisto nič »heterodoksno«). V razvitem svetu bo deblokiranje odvisno predvsem od sposobnosti družb, da sprožijo nov val močnega javnega angažiranja, pa ne v njegovih starih strukturah, temveč v vrsti novih, novemu času primernih projektov (za začetek že za sanacijo okoljske in socialne škode sedanjega podivjanega nerazvoja). Odveč je pripomniti, da je prav ta rešitev glavni neoliberalni tabu.

Ob vsem navedenem pa seveda drži, da so razlike med denarnimi politikami Evrope in ZDA le bile. Ameriško gospodarstvo (ameriški veliki korporativni sektor) in ameriški dolar sta postala v zadnjem desetletju že povsem odvisna od imperialne moči ameriške vojske, tajnih služb in svetovne medijske (in ideološke) nadvlade. »Ekonomija« – produktivna in tržna učinkovitost – je v ZDA vse manj pomembna. Evropa pa je še vedno povsem »ekonomska«. Nemčijo preživlja njen industrijski in drugi odlično organizirani visokotehnološki izvoz. Za Evropo (za Nemčijo) bi bilo spodkopavanje tega sistema učinkovitosti s čezmernim monetarnim napihovanjem zares najskrajnejši izhod v sili.

Danes delujejo v slovenski politiki samo še nacionalni interesi ZDA, Nemčije, Avstrije in celo Hrvaške. Nikogar več ni, ki bi uveljavljal tudi slovenske.

No, takšna je bila stara povojna Nemčija. Bo tudi v prihodnje še naprej tako »ekonomska«? Ali se bo, nasprotno, še sama preusmerila v centralnobančno napihnjene finance z namero, da postane novi evropski parazitski London? Bo z Rusijo še naprej samo trgovala ali se bo raje pridružila ZDA v poskusu totalnega političnega prevzema te velikanske surovinske baze in velikanskega trga (Nemčija že tretjič v zadnjih sto letih)? In kako »ekonomsko« bo obnašanje Nemčije v Sloveniji?

Ni magičnih rešitev

Nazaj v Slovenijo. Naša kriza je globoka in kompleksna, reševanje bo moralo biti globinsko in kompleksno. Ni magičnih rešitev. Zalomili so se »dolgoročni«, strukturni trendi; kriza je družbena, tako rekoč civilizacijska. Reševanje bo zahtevno, a je njegova vsebina vsaj v grobem znana, saj je vzorov iz našega evropskega okolja dovolj; in saj gre, končno, za povsem zdravorazumske stvari. Problem ni to. Problem je, kdo bo reševanje vodil.

Na pogajanjih s sindikati je vladna stran obupano potožila, da ne moremo deliti več, kot imamo. To, kar imamo – produkt, ki ga ustvarjamo –, je za slovenske vlade očitno od boga dana količina, s katero nimajo slovenske vlade nič. Problem je v tem, da res nimajo.

Spremljamo terminalno propadanje slovenskega tranzicijskega političnega razreda. Podprti z odrešujočim odkritjem novokomponiranih dvornih ekonomistov, da v kapitalizmu nacionalnega interesa ni, ker so samo individualni, zasebni – so slovenski politiki v zadnjih desetih letih dejansko odpravili vsako slovensko politiko in do zdaj že skoraj vse forme in institucije širše države. Danes delujejo v slovenski politiki samo še nacionalni interesi ZDA, Nemčije, Avstrije in celo Hrvaške. Nikogar več ni, ki bi uveljavljal tudi slovenske.

Kolaps starega, impotentnega političnega establišmenta je zdaj zares primerljiv le še s tistim iz leta 1941. Ne gre več samo za prispodobo. Ko se bo čez leta pisala zgodovina, bosta oba v istem rangu. In tako kot takrat je tudi ta degeneracija vrhnje »elite« v kolaboracijo in hlapčevstvo povsem izolirana od večinske drže slovenske družbe. Naš problem je, spet, kako to večinsko držo udejanjiti in spraviti v delujoč, organiziran, voden projekt. Problem sploh ni »vsebinski«, strokoven. Še najmanj je ekonomski, v ekonomiji so samo (težko čitljivi) odsevi. Nehajmo se ukvarjati z ekonomijo. Problem je izrazito in prav radikalno političen.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.