V sozvočju s sodobnim in klasičnim gibom

Na odru Cankarjevega doma bo danes, 3. marca ob 19.30 gostovala ena najzanimivejših francoskih skupin Malandain Ballet iz Biarritza s predstavo Pepelka na glasbo Sergeja Prokofjeva, za katero je Thierry Malandain septembra 2014 v okviru Evropskih baletnih nagrad Marie Taglioni prejel priznanje za najboljšo koreografijo. Mednarodna žirija je poudarila "kompleksno umetnost pripovedovanja, prefinjeni smisel za humor, svež avtorski slog, ki spaja pronicljivo in presenetljivo psihološko analizo, ter izredno tehnično izpopolnjenost."

Malandain je razvil avtorski pečat v ravnovesju med modernim in klasičnim, zgodovino in sodobnostjo - ustvarjalne impulze namenja delom nove, čiste kreacije na eni ter zelo osebnimi branji tradicionalne plesne zakladnice na drugi strani. Čeprav ostaja zvest dramaturgiji pravljice in partituri Prokofjeva, je teme upanja, trpljenja in čustvovanja raziskal na svojstven način. Njegova različica zasleduje oblikovanje plesne zvezde, zgodba pa gledalca vodi po poti njenega udejanjanja, skozi dvom, obrobnost, trpljenje, upanje, vse do (odrske) svetlobe. Humorni burleskni vložki poudarjajo absurdnost tragične usode.

Malandain, ki se v svoji bogati karieri lahko pohvali z več kot 75 koreografijami, razvija svojstveno videnje plesnega repertoarja z globokimi navezavami na tradicionalni koncept "baleta," po katerem posega za referenco na estetski gib, obenem poudarja plešoče telo, njegovo silovitost, virtuoznost, človečnost in čutnost. Njegov pristop zaznamujejo globoke človeške vrednote, njegovo iskanje pomena in estetike pa usmerja brezčasen slog, ki je energičen in zmeren obenem. Lahko je resen, pa tudi predrzen; svojo raznovrstnost črpa iz dolge plesne zgodovine v dinamični viziji izbrane discipline. Zatorej so plesalci v njegovi skupini odlično izurjeni v klasični baletni tehniki, njihova izraznost, ki se izkristalizira v Malandainovi koreografiji, pa je sodobna.

V svojih stvaritvah oblikuje izraz v sozvočju s sodobnim in klasičnim gibom, z zgodovino in današnjim svetom. Pravzaprav se posveča novim, osebnim poustvaritvam del iz železnega repertoarja, kot so Romeo in Julija, suite Magifique, Orfej in Evridika, Favnovo popoldne, Hrestač, Bolero in Pulcinella Čajkovskega, ter avtorskim stvaritvam, kot so Lucifer (2011) na novo partituro skladatelja Guillauma Connessona ali Une Derniere Chanson (2012) s starofrancoskimi baladami in žalostinkami.