Damjana Kolar

 |  Kultura

Klasično besedilo velikega komediografa v novi podobi

Na odru SNG Nova Gorica bodo danes, 12. marca ob 20.00 premierno uprizorili klasično Molièrovo delo Tartuffe, v novem prevodu Primoža Viteza in v režiji Vita Tauferja. Zgodba iz 17. stoletja je tokrat "umeščena v kontekst sodobnega časa in neznosne lahkosti manipuliranja, s katero se soočamo v vsakodnevnem bivanju."

Ime naslovnega junaka najbolj slovite Molièrove igre je postalo pojem; Tartuffe je enako svetohlinec–kdor hlini vero, da bi stregel lastnim interesom. Svetohlinstvo je pri Tartuffu strategija, s katero obvladuje druge, na koncu kar družbo kot takšno. Njegova strategija pa deluje samo v specifično politični-ideološki konfiguraciji, v družbi, v kateri je s sklicevanjem na vero mogoče uresničevati moč in dosegati oblast. Zato ni nenavadno, da je bila komedija takoj po nastanku prepovedana, tako da je postala najslavnejši primer cenzure v zgodovini gledališča. Tartuffe je bil velika bitka Molièrovega življenja, v kateri je po mnenju nekaterih izgubil vero, veselje in zdravje. A če je Molière s to igro izzival pozicije moči v Franciji 17. stoletja, se je Tartuffe kot obči pojem lahko uveljavil samo zato, ker je prepoznaven tudi v drugih krajih in časih.

"Pri Tartuffu gre za dober klasičen psihološki triler. Vitezov prevod, osvobojen rim, nam tu ponuja možnost, da se prebijemo skozi formalizme, tako da lahko osebe dobijo polnejšo psihološko prezenco. Tartuffe ni zgolj oseba, ampak je družbena okužba, bolezen časa in prostora. V duhovno tako izpraznjenem in površnem svetu, se nujno naselijo duhovni zvodniki, ki za velike denarje prodajajo cenene in nevarne ponaredke, ponarejene valute. Še posebej v svetu, ki je tako kot naš podvržen čaščenju puhle avtoritarnosti in ovčje poslušnosti," pravi režiser Vito Taufer.

V glavni vlogi bo nastopil Radoš Bolčina, poleg njega pa še Gojmir Lešnjak Gojc, Teja Glažar, Helena Peršuh, Iztok Mlakar, Ana Facchini, Peter Harl in drugi. Za scenografijo je poskrbel Matej Stupica, za kostumografijo Barbara Stupica, avtor glasbe pa je Aleksander Pešut-Schatzi.