Jasmina Cibic v MGLC

V Mednarodnem grafičnem likovnem centru bodo jutri, 24. marca ob 19.00 odprli razstavo Jasmine Cibic "Spielraum-Izrazi skupne želje." Gre za drugo poglavje iz tridelne serije razstav Spielraum, ki se je začela v muzeju Ludwig v Budimpešti, zaključila pa se bo v Salonu Muzeja sodobne umetnosti v Beogradu septembra 2015. Naslov serije se nanaša na delo Karla Krausa, enega prvih piscev politične satire v Evropi, ki svojem eseju Spielraum (1912) strastno nasprotuje uporabi dekoracije tako v jeziku kakor tudi v arhitekturi. Pred otvoritvijo bo ob 18.00 potekal pogovor Jasmine Cibic in kustosinje razstave Anne Gritz.

Večplasten pristop Jasmine Cibic v delu Spielraum–Izrazi skupne želje je nadaljevanje skozi film, performans, kiparske objekte in instalacijo njenega raziskovanja potenciala instrumentalizacije vizualnega jezika, retorike in arhitekture v konstrukciji Države kot spektakla v polpretekli zgodovini; umetnica raziskuje, kako lahko umetnost in arhitektura delujeta kot strategiji mehke moči v kateri koli politični ureditvi. Kot ozadje svoje raziskave Cibičeva tudi v tem poglavju uporablja načrte in osnutke za prvo konferenco gibanja neuvrščenih, ki je potekala leta 1961 v Beogradu in pomenila enkratno srečanje predstavnikov držav, ki niso bile povezane z osrednjima blokoma moči. Dela v instalaciji preoblikujejo vizualne elemente, ki jih vsebujejo skice, načrti in risbe mesta z edinstvenimi paviljoni, spomeniki in dekorativnimi dodatki, katerih namen je bilo vnovično zamišljanje podobe mesta.

Za tokratno razstavo Cibičeva v razstavnem prostoru rekonstruira en sam izoliran arhitekturni element, večbarvni stekleni strop veličastnega stopnišča v nekdanji Palači federacije. To arhitekturno figuro kombinira s skupino elementov, ki nastopajo v vlogi sedišč za obiskovalce razstave, njihova oblika pa spet izvira iz arhitekturnega programa konference neuvrščenih. V drugem prostoru predstavlja tudi nov film, ki je bil posnet na prizorišču prejšnje razstave projekta Spielraum, v muzeju Ludwig v Budimpešti. Film, ki ga je glasbeno opremil Simon Fisher Turner, izkorišča kiparske in dekorativne elemente razstave in jih uporablja kot scenografsko orodje, kot semantični sistem, ki ga v fragmentih izvajajo performerji skozi razstavne prostore. V projektu se osredotoča na teatralne značilnosti patriotskega spektakla. Z reartikuliranjem protokolarne arhitekture kot izoliranega elementa, ki je razpet med scenografijo, rekvizitom, kuliso in objektom, razstava nagovarja politične uprizoritve, ki se nanašajo na protokol in ritual, hkrati pa si jih zamišlja kot osvobojene bremena konteksta in politične pripovedi.