Franz Herre: Marija Terezija

Večplastni življenjepis naše cesarice, ki je vladala med letoma 1740 in 1780.

Bolje je govorila francosko in italijansko kot nemško, vpeljala moralno komisijo, ki je preganjala zapeljivce in prešuštnice, imela soproga Franca Štefana – ki je v njeni senci bogatel: vlagal na borzah, trgoval z orožjem, posojal denar –, po kmečki vstaji na Češkem izrazila razumevanje upornikov in jih pomilostila, v oporoki prepovedala družini, da pride na njen pogreb etc.

A avtor se ne omeji na cesaričino osebnost, njene poteze postavlja v zgodovinsko okolje. Bila je vladarica, ki je poraze prek reform spreminjala v zmage.

Ker so ji nasledstvene vojne izsušile proračun, je državo centralizirala in mimo plemstva začela pobirati davke. Početje, ki bo vodilo v spopad s fevdalci? – Nak, Marija Terezija jih je prefinjeno povzdignila, jih zvabila na dvor, kjer jim je dajala visoke funkcije in bogata plačila. Nasprotnike je ugnala tako, da jih je povišala.

Ker je izgubljala vojne s Prusijo, je pod grožnjo izgube službe prepovedala častnikom, da udarijo navadnega vojaka, in dvignila moralo vojske.

Ker je v državi, kjer je prebivalstvo narastlo za tretjino, primanjkovalo hrane, je vpeljala do kmetov prijazne ukrepe, obenem pa izvedla množično preseljevanje v Banat, ki ga je stimulirala s plačilom poti, tam pa so jih čakali – neobdelana zemlja, živina, orodje in semena, ki so jih potem v obrokih odplačevali.

Da bi dvignila produktivnost, je zmanjšala število cerkvenih praznikov, uvedla terezijanski kataster z davkom po glavi, a varčna vladarica je imela samo za obleke proračun – 30 tisoč goldinarjev, bila mati 16 otrok in cenzure.

Knjiga, ki slovenskim bralcem vrača zatajeno zgodovino.