MLADINA Trgovina

Lahkomiselnost

*Pregon Židov iz Varšavskega geta leta 1943

*Pregon Židov iz Varšavskega geta leta 1943
© Profimedia

Ne gre za iskanje krivcev, ne gre za iskanje odgovornih: glede druge svetovne vojne je vse jasno. In za to pri tej posebni izdaji gre: namenoma smo se omejili na tuje pisce, pri čemer smo bili še natančnejši – vsi avtorji, katerih besedila o drugi svetovni vojni objavljamo v tej posebni izdaji, prihajajo iz Nemčije. Zakaj? Ker s tem nastavljamo ogledalo slovenski razpravi o drugi svetovni vojni in poskusom spreminjanja zgodovinskih dejstev. Ker s tem vnaprej preprečujemo razpravo, da je resnic več. Druga svetovna vojna se ni začela ne leta 1941 ne leta 1945, začela se je v tridesetih letih prejšnjega stoletja z vzponom nacizma, z vzponom populistične govorice in iskanja priročnih krivcev. Da bo vojna, je bilo jasno po razkosanju in nato dokončnem zavzetju Poljske. In pred prvim strelom so v vseh državah po Evropi obstajali ljudje, ki jih je očaral in prepričal model, ki ga je ponujal Adolf Hitler.

Ne samo to: samoizoliranim narodom, med njimi smo pogosto tudi Slovenci, sami zase popek sveta, se pogosto zazdi, da je bila njihova vloga v nekem globalnem dogajanju večja ali pa drugačna. Da so dogodki v njihovem malem svetu potekali v nekem drugem redu, specifično, da so dogodki sledili nekemu drugemu toku. A zemljevid svetovne vojne nam kaže, da so bila težišča drugje, dogajanje pri nas pa le del tistega istega – z vsemi posledicami. Prav zato Slovenija v tej posebni izdaji ne nastopa – a vpogled v dogajanje po drugih deželah, s kolaboracijo vred, ki je značilnost vsake vojne, nam pokaže, da gre za razpravo o majhnih razlikah. Ne, kolaboracija ni bila slovenska značilnost in ničesar posebnega ni bilo v slovenski kolaboraciji. A niti en avtor se ne dotika Slovenije. Odgovori na naša vprašanja se skrivajo v dogajanju drugje.

Ta posebna izdaja je zato priča časa. Preteklega? Ne, tistega ponavljajočega se trenutka, tiste večne ponovitve, ki vsakič znova preseneti. Ki od nas zahteva, da vedno znova vidimo bližnjice, ki jih ubira človeštvo, zdaj tu, zdaj tam, in nam kaže, kako nevarne so bližnjice do domnevnih rešitev.

Za to, da je Adolf Hitler postal kancler nemškega rajha, so bili potrebni vsesplošna naveličanost nad demokracijo, predvojni nacionalizem in poraz, strah pred komunizmom, pravi zgodovinar Mathias Mesenhöller. Saj, ravno ko se je zdelo, da bodo začeli proletarci prevzemati oblast v Evropi, je zmagala surova, preprosta gostilniška govorica, ki kleno pove in ki zna pokazati krivca, ki ima rešitve, ki ima vse odgovore. Bližnjica pač. Mar nismo vedno znova pred istimi izbirami?

Tridesetega januarja 1933 je bil Adolf Hitler imenovan za nemškega kanclerja. Kako se je torej to zgodilo? Ta dogodek je bil posledica zgodovinskih razlogov, tragičnih naključij in lahkomiselnosti tedanjih elit. Lahkomiselnosti? Se sploh zavedamo, koliko stvari se je na tem svetu že zgodilo zaradi lahkomiselnosti?

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.