Pesnitev o tišini, porojeni iz terorja

V Kinodvoru bo 13. maja ob 20.30 premiera dokumentarnega filma Pogled tišine v režiji Joshue Oppenheimerja, ki  se po Teatru ubijanja ponovno vrača na sled storilcem indonezijskega genocida, tokrat z vidika ene izmed žrtev. Po projekciji bo pogovor z režiserjem, ki ga bo vodil Ervin Hladnik Milharčič.

V prejšnjem dokumentarcu je Oppenheimer povabil skupino nekdanjih članov indonezijskih vodov smrti, ki so v šestdesetih letih pobili več kot milijon domnevnih komunistov, da po vzoru svojih najljubših hollywoodskih filmov pred kamero ponovno uprizorijo svoje zločine. Teater ubijanja ni bil le šokanten in kontroverzen film o množični moriji, ki se je zgodila pred pol stoletja, pač pa tudi silovita obsodba današnjega režima strahu, zgrajenega na poveličevanju prav tega genocida.

Pogled tišine prinaša drugo plat zgodbe. Indonezijski okulist Adi, čigar brat Ramli je umrl pred njegovim rojstvom, ob ogledu Oppenheimerjevih posnetkov izve, kako je bil Ramli umorjen in odkrije identiteto storilcev. S pomočjo režiserja se po desetletjih molka odpravi po vaseh, kjer živijo nekdanji storilci zločinov, in jih pod pretvezo okulističnih testov izprašuje o njihovih dejanjih. Izkaže se, da v tem mučnem soočenju s preteklostjo ne zahteva toliko resnice same kot nekaj veliko bolj človeškega: kesanje.

Po besedah režiserja je "pogled tišine, vsaj upa tako, pesnitev o tišini, porojeni iz terorja-pesnitev o nujnosti opustitve te tišine kot tudi o duševnem pretresu, ki se začne ob njenem koncu. Morda je film spomenik tišini-opomnik, da čeprav si želimo nadaljevati življenje, pogledati stran in razmišljati o drugih stvareh, nič ne more zaceliti tistega, kar je nepopravljivo poškodovano. Nič ne obudi mrtvecev. Prenehati moramo, sprejeti, da so življenja ugasnila, si prizadevati poslušati tišino, ki sledi." 

Joshua Oppenheimer se v svojih dokumentarnih in kratkih filmih že več kot desetletje osredotoča na paravojaške skupine, eskadrone smrti in njihove žrtve. Njegov prvi celovečerec Teater ubijanja (2012) je postal eden najbolj odmevnih in kontroverznih dokumentarcev leta 2013; med drugim je prejel nagrado Evropske filmske akademije ter nagrado BAFTA, pa tudi nominacijo za oskarja za najboljši dokumentarec.