Jure Trampuš

foto: Uroš Abram

1. 7. 2015

Družba  |  Intervju

Zagovorniki statusa quo bodo vsakega, ki bo ta status poskušal spremeniti, prikazovali kot otročjega, demagoškega, populističnega, nedoraslega, utopističnega, idealističnega, skrajnega. Nalepk ne zmanjka.

Luka Mesec

Marksist in socialist

Z Lukom Mescem smo se pogovarjali, ko so v Bruslju razpravljali o Grčiji. To počnejo vsakih nekaj mesecev. Krožijo katastrofični scenariji, politiki grozijo, obupujejo, a pri vsem tem gre, kot bi rekel Mesec, le za dolg boj levice za strukturne reforme, ne v Grčiji, pač pa v vsej Evropi. To, da je grška Siriza dvignila glas, le pomeni, da se je zbudila demokracija, ljudstvo, ki se upira nadnacionalnim in nedemokratičnim mednarodnim finančnim institucijam. Preprosteje, ki se upira kapitalu.

Luka Mesec je bil na dan pogovora dobre volje, po dolgem času je imel prost vikend, prišel je spočit, z glavo, polno zgodb iz zadnje sezone Igre prestolov. Njegov najljubši lik je bila dolgo Daenerys Targaryen, a tokrat je naredila nekaj napačnih potez. »Ona je maoističen lik,« je dodal v šali.

Grčija se je postavila proti Evropi, Siriza išče svojo pot, v Bruslju jo stiskajo. Strukturnih sprememb pa ni. Nihče ne govori o spremembi ekonomskopolitične doktrine. Govori se le o reprogramiranju dolgov, dodatnem podaljševanju odplačevanja, novem varčevanju.

Vsi vemo, da gre za boj Davida proti Goljatu. Na eni strani je Grčija, na drugi strani pa celoten evropski esteblišment. Ni veliko takih, kot je Werner Faymann, avstrijski premier, ki Sirizo vsaj delno podpira. Vedeli smo, da v Evropi ne bo kar naenkrat prišlo do levičarske plime. Do velikega premika ne more priti čez noč. Moramo razumeti, da je Siriza za evropski politični mainstream velik problem, saj je grožnja obstoječemu redu. Zato jo poskušajo na vsak način ustaviti, diskreditirati. Na primeru Grčije skušajo pokazati, da alternative ni, kot bi rekla Margaret Thatcher. Cipras je najprej poskusil iti po lažji, dogovorni poti. Poskusil je najti kompromis z evropskimi institucijami, a je naletel na zaprta vrata, hladne stiske rok, popolno nerazumevanje. Sedaj se zaostruje. Cipras se je srečal s Putinom, pogovarjajo se o možnosti vstopa Grčije v banko BRICS. Na glas razmišljajo o možnosti bankrota. Če pa Sirizi uspe – in uspe ji lahko tudi z bankrotom, izstopom iz evrskega območja, povezavo z drugimi geopolitičnimi partnerji –, bi Grčija v Evropi postala zgled drugim levim strankam in navdih upora.

Za vas ne bi bil problem, če bi v neki situaciji Slovenija zapustila evro?

Če bi za takim projektom stalo ljudstvo, s tem ne bi imel težav.

Kaj pa posledice, gospodarske, monetarne, čisto življenjske? Krediti, ki jih najemajo ljudje, bi ostali v evrih.

V tem primeru bi lahko prišlo do konverzije dolga v nacionalno valuto, problem pa je seveda dolg tujini. Na srečo so slovenske banke praktično sanirane, imamo razmeroma obvladljiv zunanji dolg, gospodarsko rast. Stanje je pri nas v tem pogledu precej drugačno (in lažje) kot v Grčiji.

Nekoč ste dejali, da občudujete Varufakisa, evropski politiki ga označujejo za otročjega.

Zagovorniki statusa quo bodo vsakega, ki bo ta status poskušal spremeniti, prikazovali kot otročjega, demagoškega, populističnega, nedoraslega, utopističnega, idealističnega, skrajnega. Nalepk ne zmanjka in ne lepijo jih samo na Varufakisa, pač pa tudi na Podemos, Die Linke, Združeno levico in na vsakogar, ki si drzne dregniti v razmerje moči v Evropi.

Tudi v Sloveniji, vsaj med politiki, prevladuje miselnost, da Grki vseeno izsiljujejo, da škodijo Evropi. Tako razmišlja tudi finančni minister Dušan Mramor.

Nisem presenečen, čeprav gre za neko čudno vrsto shizofrenije. S tem ko minister Mramor napada Varufakisa in navija, da »malopridni« Grčiji prisilni jopič še bolj zategnemo, se v resnici strelja v koleno. Če danes zahteva od Grčije, da zateguje pasove, jih bo jutri moral tudi sam v Sloveniji. Tudi Slovenija je del periferije in samo slepa ali hlapčevska politika lahko navija za reforme, ki so v interesu centra. Res je, da je zaradi pozitivnih gospodarskih kazalcev v Sloveniji lažje, a mnogi, celo minister Mramor sam, svarijo, da je lahko za vogalom tretja recesija, poleg tega pa država še vedno socialno nazaduje. In to ravno zaradi varčevalnih ukrepov in drugih politik, ki jih udejanjajo, da bi sledili politiki izsiljenega evropskega konsenza.

Kaj pa njegov argument, da če Evropa Grkom odpiše dolgove, potem bomo namesto njih dolgove plačevali tudi Slovenci?

Razmišljanje bi morali obrniti. Če se bodo Grčiji odpisali dolgovi, potem se lahko za razbremenitev poteguje tudi Slovenija. Ne nazadnje je to Mramor nedavno poudaril tudi sam, ko je dejal, da bo vse, kar bo EU dopustila Grčiji, zahteval tudi za Slovenijo. In tako bi moral ravnati. Ampak seveda bi moral v pogajanjih stati na strani Grčije, ne Nemčije. Sicer pa se je pri razpravi o javnem dolgu treba predvsem vprašati, kako je ta nastal. Gre namreč za perverznost prve vrste: pred krizo so se zadolžile banke, finančni sektor in zasebniki. Ko je prišlo do gospodarskega zloma, so jih reševale države. Reševanje pa so financirale z zadolževanjem pri teh istih »finančnih trgih«, ki so jih reševale. Danes imamo torej z javnim denarjem napolnjene banke in finančne institucije, ki hkrati ožemajo države, te pa so jih pred tem s stotinami milijard reševale pred bankrotom. Michel Husson pravi, da se tako v roke najbogatejših prelijejo trije odstotki evropskega BDP-ja. Za povrh pa ti isti finančni trgi države še izsiljujejo in jim narekujejo, kakšna naj bo njihova politika. Z napadi na Grčijo minister Mramor napada tiste, ki so se tej farsi uprli.

Ne razumem, kako naj recimo slovaški upokojenci razumejo, da se Grkom ne sme zniževati pokojnin, če pa so njihove pokojnine nižje kot grške.

Tukaj gre za napačno perspektivo. Ne gre za konflikt med državami, med slovaškimi in grškimi upokojenci, med nemškimi in grškimi javnimi uslužbenci, med poslušnimi in neposlušnimi, med marljivimi in lenimi. To je samo način, na katerega skušajo najmočnejši v EU strukturne pomanjkljivosti evropske zgradbe maskirati, pri tem pa uporabljajo rasistični besednjak, kot je ta o lenih Grkih in Špancih ter pridnih Nemcih, Slovakih in Slovencih. Tako iskanje grešnih kozlov je evropski zgodovini dobro znano.

Niste odgovorili na vprašanje, kako naj Slovaki razumejo stisko Grkov.

Ravno o tem govorim. Tako, da razbijemo lažno propagando in pokažemo, da so v zelo podobnem položaju znotraj Evrope kot Grčija. Da imajo slovaški in grški upokojenci skupne interese.

S tem ko minister Mramor napada Varufakisa in navija, da »malopridni« Grčiji prisilni jopič še bolj zategnemo, se v resnici strelja v koleno. Če danes zahteva od Grčije, da zateguje pasove, jih bo jutri moral tudi sam v Sloveniji.

Ko politiki govorijo o Evropski uniji, razmišljajo o vprašanju, kako so države članice samostojne, razprave o razrednih konfliktih ni slišati.

To je zato, ker so vsi ujeti v mite o Evropi, o katerih sem govoril prej. A spremeniti Evropo terja ravno razkriti, kaj EU v resnici je. EU je projekt evropskega kapitala, neoliberalna integracija. Pod krinko vseevropskega združevanja je pahnila države v edino skupnost na svetu, ki med seboj ne sodeluje, ampak tekmuje. Taka integracija ima za cilj predvsem krepitev razredne moči evropskega kapitala skozi »skupne« institucije ter neoliberalizacijo evropskih gospodarstev.

To se je začelo v zadnjih 20, 30 letih. Prej to ni bilo izrazito.

S tem se ne bi strinjal. Evropsko povezovanje je imelo od Jeana Monneta naprej liberalno noto, v ospredju pa je bila trgovinska liberalizacija. Kasneje je v tem duhu EU na centralno raven prenesla fiskalne in monetarne pristojnosti ter velik delež političnih pristojnosti držav, eno pa je pustila na nacionalnih ravneh. To je socialna politika. Socialna politika je zdaj edina, ki jo lahko članice uporabljajo, da si okrepijo svoj konkurenčni položaj v tej »najbolj globalizirani skupnosti na svetu«, če uporabim misel iz manifesta 20 let slepote. Ko država ne more več voditi avtonomne ekonomske politike in privatizira večino bank, velikih podjetij in drugih vzvodov usmerjanja razvoja gospodarstva, potem ji ne preostane drugega, kot da svojo konkurenčnost krepi z nižanjem stroškov delovne sile, fleksibilizacijo trga dela, z rezi v socialno državo. V taki integraciji smo pahnjeni v tekmo do dna. Če bi se pogovarjali o poglabljanju integracije, bi se morali najprej pogovoriti o tem, kako minimalne socialne standarde določiti na vseevropski ravni. Naj bo recimo minimalna plača za vse evropske države enaka, naj bo določen minimalni socialni okvir. Naslednji korak pa bi bil transferna unija.

Kaj to pomeni?

Znotraj Evropske unije bi morale regije s presežki – recimo Nemčija, ki je lani ustvarila 216 milijard evrov zunanjetrgovinskega presežka – večji del presežkov vrniti v države, ki imajo trgovinski primanjkljaj. Bistveno je treba okrepiti kohezijo, razvojno pomoč za manj razvite regije, ki je je v EU dvajsetkrat manj na prebivalca kot recimo v ZDA. Če se želi Evropska unija ohraniti kot integracija, je to njena edina pot. Je pa precej politično neizvedljiva, vsaj za zdaj. Zato je verjetnejši drug scenarij, pomikanje nazaj v nacionalne okvire.

Omenjali ste Rusijo, Kitajsko, je prav, da Grčija išče zaveznike v državah, ki niso demokratične?

Ne gre za etično, ampak geopolitično vprašanje. Grčija si s povezovanjem poskuša izboljšati pogajalski položaj v Evropi. Ker v EU nima zaveznikov, ali pa so ti – kot ZL – prešibki, ji pravzaprav ne preostane nič drugega …

… ampak vsak kreditodajalec vsiljuje pogoje. Kitajska želi pokupiti grška pristanišča in ladjedelnice.

Grčija se mora osvoboditi pritiska institucij. Če Sirizi ne uspe zrahljati tega pritiska, kar bi omogočilo izpeljavo progresivnih reform, bo prej ali slej padla, priložnost pa bo dobila skrajna desnica. To se ne sme zgoditi. Jasno je, da Rusija in Kitajska ne bosta Grčiji dali morebitne pomoči iz načelnih razlogov – ker bi si želeli socializma 21. stoletja –, ampak zato, da bosta dali gol zahodnim rivalom. Alternativa ni dobra, a druge praktično ni. Grčija mora zato igrati na to karto in jo poskušati izkoristiti v svoj prid. Zato je popolnoma racionalno, da se Grčija opira tudi na ti dve državi, tudi zato, da si odpira možnosti za plan B, torej za scenarij bankrota, v katerega jo institucije, nekoč znane kot trojka, naravnost silijo. Če bo Grčija izstopila iz EU, potrebuje možnosti za razvoj na drugačnih geopolitičnih temeljih. In ni rečeno, da ji pri tem ne bo uspelo. Poglejte recimo južnoameriške države.

Katere? Venezuelo?

Venezuela je na kolenih. Ampak tega ne smemo videti kot še en dokaz o »zavrženosti socializma«. Veliko naporov, od zunaj in znotraj, je bilo vloženih v gospodarski polom te države, ki se zdaj nadaljuje tudi kot politična kriza. Sicer pa je v Latinski Ameriki veliko dobrih primerov alternativnega razvoja. Argentinski bankrot in okrevanje leta 2001 sta med njimi. Če me vprašate, katero državo bi trenutno izpostavil, pa je to zagotovo Ekvador.

 

Veliko govorite o razrednih konfliktih, kako to napetost med enimi in drugimi, tudi med centralno in periferno Evropo, rešiti, ne da bi izbruhnil konflikt. Kako spremeniti mainstream politike? Leve in desne?

Prvi pogoj je preboj novih levih strank. Strank, ki niso vzklile v institucijah, ampak zunaj njih in proti njim; v protestniških gibanjih. Nova levica mora krepiti svoj položaj znotraj nacionalnih držav in Evropske unije, prizadevati si mora za novo levo hegemonijo, levo plimo, o kateri sem govoril prej. Če bo levica v Evropi močnejša, se bo lažje vzpostavil alternativni politični blok. To je pogoj, da se začne ta konflikt razreševati v prid 99 % in ne 1 %, kot se je doslej.

Nekoč je bilo drugače, klasična evropska socialna država je nastala tudi zato, ker je na Vzhodu obstajala Sovjetska zveza, zahodne politične sile pa so morale popustiti levim političnim strankam. Huje od tega bi bilo, da bi zmagali komunisti.

Kapitalistični razred se svojim privilegijem seveda ni nikoli v zgodovini odpovedal zaradi filantropskega sentimenta. Kadar se jim je, se je zaradi tega, ker je bil politično izzvan. Zdaj pa živimo v časih, ko mu tega ni treba. Liberalni, konservativni in socialdemokratski blok so na njegovi strani. Zato mu je treba postaviti konkretno politično alternativo, ki bo zmožna izzvati oblast tega razreda. Ne pozabimo, kapitalizem je odvisen od politične oblasti.

Pomanjkanje alternative razloži tudi tale paradoks: ekonomska doktrina, neoliberalizem, ki je povzročila krizo, je znova prevladujoča. Kot da se iz krize ne bi ničesar naučili.

Absolutno. Primerjajmo recimo krizo leta 1929 in krizo iz leta 2008, ki sta si zelo podobni. Leta 1929 je bila po vsej Evropi, po celem svetu, vzpostavljena jasna socialdemokratska, komunistična, socialistična alternativa. Kriza je zato pustila tudi globoke politične posledice, v zdajšnji krizi pa izzivalcev kapitalizma skoraj ni. Ker je imel kapitalistični razred praktično vso oblast, se po krizi leta 2008 kapitalizem brez težav reproducira in celo izkorišča krizo za poglabljanje neoliberalnih politik.

Po tisti prvi krizi je bila vmes tudi druga svetovna vojna.

Drži. Zaradi vzpona fašizma, ki je bil odgovor kapitala na krizo liberalnega kapitalizma, se je kriza prelila v drugo svetovno vojno. Vojna pa je spremenila vse. Britanski zgodovinar Tony Judt je dobro rekel, da je bila med vojno poražena zgodovinska desnica in da je imela v letih po vojni levica veter v jadrih in zgodovino na svoji strani. Politična »sredina« se je tako močno pomaknila v levo, da so celo konservativci, kakršna sta bila recimo Konrad Adenauer ali Charles de Gaulle, udejanjali socialdemokratske politike.

Lahko realne politične alternative, podobno kot nekoč, pridejo z radikalne desnice? Se lahko v Evropi ponovi fašizem, se lahko kapital poveže z radikalnimi desnimi političnimi strankami?

Vsaka kriza kapitalizma v grobem ponuja dve alternativi. Levo, antikapitalistično, socialistično, in desno, kvaziantikapitalistično, fašistično. Vprašanje je, kdo na svojo stran pridobi večino, to pa je odvisno tudi od tega, kako ravnajo liberalci in konservativci.

Kapitalistični razred se svojim privilegijem seveda ni nikoli v zgodovini odpovedal zaradi filantropskega sentimenta. Kadar se jim je, se je zaradi tega, ker je bil politično izzvan.

Današnja evropska politična sredina se je že odločila. Nagiba se v desno.

Kar je velik problem. Že zaradi zgodovinske odgovornosti bi morala t. i. sredina bistveno bolj podpreti levi politični projekt. Ta ni protievropski, protidemokratičen, je solidaren in egalitaren. A če bodo potolkli Sirizo, Podemos, Sinn Féin in konec koncev tudi nas, potem se bo pojavila priložnost – če uporabim negrijevski termin – ne za altermoderno, ampak za antimoderno. »Za vsakim fašizmom se skriva neuspela revolucija,« je dejal Walter Benjamin.

V Evropo se resnično lahko zelo hitro vrnejo duhovi, za katere smo zadnjih 70 let mislili, da so mrtvi.

Kako razumete besedno zvezo »zaupanje finančnih trgov«? Zakaj imajo lahko finančni trgi zaupanje, lahko ljubijo, lahko sovražijo? Kdaj so trgi postali ljudje, kdaj so se poosebili, kdaj je ekonomska znanost postala znanost o zaupanju?

V resnici je vprašanje obratno. Kdaj pa je bila ekonomska znanost trda znanost? Kdaj je temeljila na naravnih zakonih in absolutnih resnicah? Vprašanje je seveda retorično, odgovor pa nikoli. Ekonomija je bila vedno družbena veda. Ekonomske odnose so vedno, kot vse družbene odnose, gnali interesi, pa tudi želje, čustva, ambicije. Finančni trgi pa niso nič drugega kot skupek bank in finančnih holdingov, ki imajo svoje interese in tudi politične preference. Politična preferenca je recimo tale: Angela Merkel nam je všeč, Aleksis Cipras pa ne. Te institucije vodijo ljudje in ne morete jih desubjektivirati.

Gre za neke lastnike kapitala, ki odločajo recimo o prihodnosti slovenskega socialnega sistema. Ni to absurdno? Naš finančni minister je recimo na primeru privatizacije večkrat dejal, da moramo obljube izpolniti, sicer se nam bodo zvišale obrestne mere in bo denar dražji. Postali smo ujetniki.

Ne vsi. Finančni ministri, z našim vred, so ujetniki lastne ideologije. Ker pristajajo na zablodo, da je ekonomija trda znanost, ki temelji na naravnih zakonih in absolutnih resnicah, ki jih je mogoče razbrati iz grafov in preračunavati kot v fiziki. Te napačne predpostavke so vir njihove ideološke slepote.

Ne gre za naravne zakone.

Jasno, da ne. Ko ugotoviš, da se za vso finančno alkimijo skrivajo popolnoma oprijemljivi interesi točno določenih institucij, takrat postane jasno, da gre kratko malo za politični in razredni boj. Ne pa za naravne in »nadzgodovinske« zakone.

Torej se v Evropi danes ne odpirajo ekonomska, pač pa politična vprašanja.

Tako, vedno gre za politiko. Tudi pri vprašanju Grčije ne gre za ekonomsko, ampak za politično vprašanje.

Študirali ste na ljubljanski ekonomski fakulteti, je neoliberalna doktrina, ki jo vseskozi kritizirate, prisotna za katedrom?

Neoliberalci so si v Sloveniji pridobili veliko pozicij moči, s katerih lahko udejanjajo politično agendo, ki se prikazuje kot nepolitična, znanstvena, objektivna. Poglejte recimo časnik Finance. Vsak, ki je vsaj malo politično izobražen, vidi v njem politično agendo, sami pa se prikazujejo kot »objektivni glas gospodarstva«. Podobno je na ekonomski fakulteti. Ključne funkcije prevzemajo t. i. mladoekonomisti, ki so neoliberalni, šolani na London School of Economics in podobnih, izrazito neoliberalnih šolah, zdaj pa v Sloveniji v imenu znanosti udejanjajo eksplicitno politiko, ki je sami ne dojemajo kot politiko. Ne trdim, da so plačanci ali kaj podobnega, treba pa je razumeti njihovo socializacijo. Ključno vprašanje, ki me bega, je, kaj se je zgodilo z generacijskim prelomom. Zakaj so »staroekonomisti«, ki veljajo za keynesovce, za svoje naslednike izbrali neoliberalce?

Tudi finančni minister je ugledni profesor na ljubljanski ekonomski fakulteti.

Da, tudi on velja za staroekonomista in to vprašanje velja tudi zanj.

Stvari se v znanosti spreminjajo, pride do novih dognanj, nekatere stvari z leti pač izgubijo znanstveno relevantnost.

Današnjim študentom ekonomije, pa tudi drugih družboslovnih ved, niso tuji komentarji profesorjev, da je neko dognanje znanstveno vprašljivo, ker je recimo vir, ki so ga uporabili, starejši od petnajst let. Razširila se je ideja konstantnega napredka ekonomskih ved in iz tega sledi sklep: novejši je članek, več modernih spoznanj bi moral vsebovati. A družbena teorija, kot je nekoč dobro rekel Primož Krašovec, ni kot pametni telefon: novejši je, boljši je. V družbi in njeni teoriji niso redke regresije. Primer ekonomske vede je v nebo vpijoč. Verjetno to vsaj delno pojasnjuje prejšnje vprašanje o mlado- in staroekonomistih. Stari so se v želji, da bi »sledili trendom«, pomaknili iz keynesovstva na liberalno stran.

Odkar je Združena levica v Sloveniji rehabilitirala termin socializem, se zdi, da se vaš naravni zaveznik, socialdemokracija, ne znajde. Kako sodelujete? Vas dojemajo kot sovražnike?

V slovenski politiki je zapihal nov veter in spreminja se tudi politični prostor. Ko sva ravno pri socialnih demokratih: če so v zadnjih letih postajali vedno bolj blairovsko levosredinski, »tretjepotni«, so se letos, vsaj na določenih točkah, spremenili, tudi zato, ker so dobili izzivalca na levi. To ni hudo rivalstvo, vsaj z naše strani ne, razumemo, kaj se dogaja na njihovi strani. So vladna stranka, ki s pozicije moči lahko preglasuje kak naš predlog in namesto njega v parlament pripelje svojega. Tako je bilo z odpisom dolgov. To je sicer nesmiselno rivalstvo, a vseeno kaže na pozitivni premik pri Socialnih demokratih.

Margaret Thatcher je nekoč dejala, da je bil njen največji uspeh Tony Blair. Pri nas pa bi lahko Janez Janša rekel, da je bil njegov največji uspeh Borut Pahor.

Ravno te dni je Pahor dejal, da bi moralo biti čim manj podjetij, za katere država meni, da so strateška.

Ekonomist Franček Drenovec je zapisal, da se mu gnusi, »ko gleda to skorumpirano provincialno politikantsko-financarsko sodrgo, ki je v zadnjem desetletju zavzela Slovenijo«. Se strinjate z njegovo oceno?

Sem delil to izjavo na Facebooku.

Dolge ure sedite v tisti hiši, na odborih, razpravah, kako dojemate politike, njihova prepričanja, premisleke? Ali bolje razumete, zakaj ljudje v Sloveniji zavračajo politiko in politike?

Naj vam odgovorim z anekdoto. Pred nekaj tedni je bila seja odbora za finance, na kateri smo razpravljali o privatizaciji Telekoma. Desnica in koalicija sta skušali na vsak način preprečiti razpravo, jo zapreti za javnost ali pa jo s proceduralnimi posegi sabotirati. Enostavno se niso želeli pogovarjati. Takrat mi je sodelavec naše poslanske skupine, za katerega je bila to krstna seja, prišepnil, da zdaj razume, zakaj bi nekateri ljudje kamenjali to institucijo. Bilo je seveda izrečeno v šali, a vendar pomenljivo.

Problem Mira Cerarja je v bistvu intelektualen, vseskozi deluje ezoterično, moralistično, tako dojema tudi probleme slovenskega parlamentarizma in slovenske družbe, torej kot etične in moralne. Vse to poskuša implementirati v politiko, kar je popolnoma zgrešeno.

Kako razumete fascinacijo slovenskih politikov nad Brusljem? V času pogajanj za vstop v Evropsko unijo so navdušeno ploskali, ko je takratni minister Janez Potočnik zaprl to ali ono poglavje, nihče pa ni govoril o tem, da nas evropski prijatelji izsiljujejo, da smo morali recimo zaradi kvot zapreti Tovarno sladkorja Ormož.

Tudi sam doživljam prave kulturne šoke, ko vsi ploskajo vsemu, kar pride iz Bruslja. Kot da se osemdeseta ne bi nikoli končala, kot da ne bo nikoli konec »Evrope zdaj«. Fascinacijo nad Brusljem kot velikim odrešiteljem je v politiko prinesla generacija politikov, ki nam je vladala zadnjih 25 let. Ta generacija je v novih okoliščinah ideološko izjemno zmedena. Evropa je zanjo svetinja, vrh civilizacije, »zibelka vesolja«, kot je dejal Cipras. Sam sem mlajši, socializiran sem bil v času krize Evropske unije in nanjo gledam z drugačnimi očmi. Evropsko unijo razumemo kot težavo, ki jo je treba rešiti. Evropska unija je bila opevana kot oaza, raj, v katerega vstopajo postkomunistični narodi, ki so nekoč trpeli pod »jarmom zablod realsocializma«, zdaj pa naj bi se jim v Evropi cedila med in mleko. A to je trdovraten in škodljiv mit. Dejansko je EU kombinacija neizdelane monetarne unije zelo krhke politične zveze z izjemnimi razvojnimi razlikami in bolečo nezmožnostjo dogovarjanja in kompromisov. Evropa postaja nevaren sod smodnika, strašljivo podoben jugoslovanskemu v 80. letih. To bi generacija politikov, ki se je socializirala v jugoslovanski krizi, morala razumeti, a se raje še naprej slepi z mitologijami.

Nad Evropo je fasciniran tudi Miro Cerar, četudi bi zanj težko rekel, da je politik stare generacije. Vsaj po političnem statusu ne.

Miro Cerar je imel zelo dobre predispozicije, da se je profiliral. Dvajset let je bil cenjen pravni svetovalec, izvira iz ugledne družine, bil je idealen kader za bodočega premiera. Njegov problem je v bistvu intelektualen, vseskozi deluje ezoterično, moralistično, tako dojema tudi probleme slovenskega parlamentarizma in slovenske družbe, torej kot etične in moralne. Vse to poskuša implementirati v politiko, kar je popolnoma zgrešeno.

Zakaj?

Ker problemi niso moralni, ampak politični in ekonomski. Niso razrešljivi na ravni »idej«, ampak na ravni »materije«. Poleg tega je SMC zanemarila pomen organizacije. Vse so gradili na figuri vodilne osebnosti, a politika je predvsem organizacija. Če za predsednikom vlade ne stoji stranka, s svojim kadrom, premisleki, programi, odgovornostjo in tudi napetostmi, razpravami, potem je težko vladati. Miro Cerar se je osebnostno profiliral dvajset let, stranko pa si je postavil v dveh mesecih. To je bila napaka, imel je dovolj časa, vedel je, kaj se dogaja, pričakoval je zmago. Cerar nima dobrih ministrov, SMC je politično izjemno neproduktivna stranka, poslanska skupina neizkušena. To lahko vidimo na vsakodnevni ravni. Cerar me je razočaral čisto politično, v žepu nima nikakršne razvojne alternative, ljudje so od njega pričakovali, da bo v slovenski politični prostor prinesel nekaj novega, a so se ušteli. Cerar je bledo nadaljevanje Boruta Pahorja, Janeza Janše in Alenke Bratušek. Ničesar novega ni prinesel, zato od njega bežijo tudi volivci.

Tudi sami ste neizkušeni.

Seveda smo, na volitve smo šli z zelo majhnimi pričakovanji, hkrati pa smo kot politična stranka dobro vedeli, da je pomembna organska rast. Zanjo pa so potrebni leta in čas. Če bo naša stranka kdaj prevzela oblast, potem bomo morali biti dobro pripravljeni.

Lahko je biti v opozicijski vlogi, stranka si izbere nekaj optik, jih poskuša uveljaviti, nasprotuje oblasti. Težje je biti premier, vladanje je sklepanje kompromisov. Tudi Siriza ima znotraj same stranke velike probleme, ker naj bi bila preveč popustljiva.

Tudi mi se učimo iz napak drugih. Svet okoli sebe poskušamo razumeti politično. Na naslednjih volitvah bo verjetno, vsaj tako za zdaj kažejo rezultati, na nas padla veliko večja odgovornost, kot jo imamo sedaj, in na to se pripravljamo vsak dan.

Če je Miro Cerar res mesija, ali ste mesija tudi vi? Ste res novi rešitelj slovenske levice? Slovenski Che Guevara? Nekateri vas tako dojemajo.

Vse to razumem kot breme, personalizacija politike je pri nas prignana do skrajnosti. Od politika se ne pričakujejo konkretne politične odločitve, pač pa odrešitev, nekateri, tudi premier Cerar, to vlogo hvaležno sprejemajo. Gre za popolnoma napačno razumevanje. Osvoboditev iz trpljenja bo delo naših lastnih rok, pravi stara dobra Internacionala. Ljudje kot družba se lahko osvobodijo samo sami.

Cel verz iz Internacionale gre takole: »Nihče ne da nam odrešenja, ne carji, kralji in ne bog; osvoboditev iz trpljenja bo delo naših lastnih rok.« Združena levice se spogleduje z delavsko ikonografijo, uporabljate marksistični besednjak, vse to ni anahronistično. Nekatere to odbija.

Če zgodovinski spomin ne bi bil tako kratek, bi lahko videli, kako anahronistično zvenijo neoliberalne floskule. Podoben besednjak se je uporabljal do 20. letih prejšnjega stoletja, a bil je premagan, zgodovinsko ga je nadigrala levica. Združena levica ne širi politik preteklosti. Tako kot neoliberalizem ni popolna restavracija kapitalizma 19. stoletja, tudi naš demokratični socializem ni vračanje v preteklost, socialistično misel razvijamo naprej. Morda operiramo s koncepti, ki jih je nekoč razvila levica, a ti niso anahronistični, neuporabni, saj je svet danes podoben svetu izpred stotih let. Marksistični konceptualni aparat je najboljši za razumevanje dejanskosti. Ob razumevanju vseh napak, ki so jih naredili tudi historični socializmi in socialdemokracije, ga razvijamo dalje.

Ste torej marksist?

Absolutno.

In tega ne razumete kot psovke?

Seveda ne.

In Združena levica popolnoma podpira Sirizo in Grčijo?

Jasno.

Do konca? Kaj se bo zgodilo?

Ciprasova žena je dejala, da bo Ciprasa zapustila, če se vda. Sam se z njo popolnoma strinjam. Morda bo sklenjen kakšen dogovor, a temeljnih strukturnih problemov ne bodo odpravili. Boj Grčije se bo nadaljeval. In z njim tudi boj Združene levice.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.