Katja Perat

foto: Uroš Abram

1. 7. 2015

Družba  |  Intervju

Zato je igralski poklic tako zanimiv. Lahko razvijaš tudi tisto, kar v tebi obstaja samo kot zametek, kot možnost, ki ne zaživi, ker je ne maraš.

Štefka Drolc

Igralka

Štefka Drolc ima dvaindevetdeset let in več elana kot večina tridesetletnikov, ki jih poznam. Bere brez očal, vešče uporablja mobilni telefon, če bi ji kdo ponudil vlogo, ki bi jo očarala, je skoraj zagotovo ne bi zavrnila. Govori se, da je ena največjih slovenskih igralk. Upodabljala je ključne figure slovenskega nacionalnega nezavednega s Cankarjevo materjo na čelu, igrala v prvem slovenskem igranem celovečercu Na svoji zemlji, svoj pečat je pustila na treh velikih odrih – mariborskem, tržaškem in ljubljanskem. Njen glas je močan, četudi nežen; ko se razgovori, tu in tam zanosno udari po mizi. Ko pripoveduje, se zdi, kot da obnavlja spomine, ki jih je vredno obdržati, in tiste, ki jih je nujno, čeprav bi jih bilo verjetno lažje pozabiti. A dober igralec, verjame Štefka Drolc, z bolečino krepi svoj talent. Ko jo vprašam, ali v življenju nastopi trenutek, ko se človeku zazdi, da je doživel dovolj, reče, da se temu trenutku počasi bliža. In čeprav o sebi brez prevelikih zadržkov pove marsikaj, da jasno vedeti, da svojega življenja ne bi rada mitologizirala. Rada bi ohranila takšnega, kakršno je. Lepo, okrutno in bežno.

Štefka, kako ste?

Ta hip bi rekla, da kar gre. Če sem sama in ni otrok, sem bolj cagava. Bolj posedam in nikamor ne grem. Malo sem na voljo družini, malo sebi, malo prijateljem, vsaj po telefonu. Danes je to bolj enostavno. Sicer pa me mora kakšna stvar dvigniti. Ali otroci, s tem, da kaj pogruntajo, vreščijo, nekaj me mora pritegniti, da pridem k sebi. Zdaj sem pogosto sama. Ali kaj berem ali pa ždim. Pa tudi spomin se mi zelo izmika. Kar ponikne, ko hočem kaj obnoviti. Spomin je v teh letih velik vprašaj, vsaj zame. Sicer ne zmeraj, ampak prepogosto. So obdobja, ki jih lahko mirno obnovim, včasih pa se česa ne morem in ne morem spomniti.

Se je lažje spomniti stvari, ki so v času bolj oddaljene in so bile večkrat utrjevane?

Tudi to se dogaja. Nekatere stvari pridejo hitreje in so bolj prezentne. Neki trenutki v življenju, ki si jih doživel, ostanejo izjemno živi. Neke stvari pa se kar razblinijo.

Ste zelo angažirana babica in prababica?

Ja, ja.

Pa poskušate otroke tudi vzgajati ali se samo igrate z njimi?

Če bi opazila, da je kaj hudo narobe, bi se morda želela malo vmešati ali svetovati, sicer pa nimam nobene posebne želje. Razen, da bi jim bilo dobro. Imam že pravnuke in jaz sem za njih že … kako že rečejo temu? Da si zanje nekaj stabilnega, nekaj ne dosti premičnega. Postaneš predmet. Tu si.

Zanesljiva stvar, trdnost.

Ja. In nisi nič posebnega. Samo si. Babica je tu. Če se ne mudi, se bomo šli rajši malo igrat. Mogoče se bomo k njej vrnili kasneje.

Pa ste radi v tej vlogi?

Veste, da sem. Zdaj jih imam čez devetdeset in sem krepko stara. Ko sem bila mlada, sem bila polna sebe. Polna skrbi, polna stvari, ki jih je bilo treba urediti, opraviti, videti ali celo delati na njih. Tak človek včasih morda celo prezre druge, ker je tako poln svojega. Morda celo ne opazi tuje stiske. Zdaj, po vsem tem, ko nisem več veliko vključena in življenje teče, teče – v glavnem mimo – zdaj pa lahko razmišljam. Vem, da sem včasih tudi kaj preslišala in nisem opazila česa, kar bi morala. V glavnem pa jih imam … če rečem rada, je to premalo. Srečna sem, da jih imam.

Pa se vam zdi, da ste imeli, ko ste bili mladi, toliko opravka sami s seboj, ker ste bili igralka? Bi bilo kaj drugače, če bi počeli kaj drugega? Ali je vsak mlad človek poln samega sebe?

Mislim, da vsakega mladega človeka napolnjujejo predvsem lastne skrbi. Jaz sem imela ob tem še delo, ki je bilo zame nadvse zanimivo in tudi nadvse dragoceno.

Trenutno kaj delate? Imate pred sabo kakšen projekt?

Ne, nimam.

Pa bi ga imeli ali vam igra že preseda?

Mislim, da ni nobene možnosti.

Kaj pa je bila zadnja stvar, ki ste jo počeli? Film Deklica in drevo Vlada Škafarja?

Ja. Ne vem točno, kako je prišlo do tega filma. Z Ivanko (Mežan, op. p.) sva se seznanili z Vladom, ki je že vedel, da sva dobri prijateljici, in smo se malo pomenkovali, potem pa je iz tega nastal projekt. Ne vem, mogoče zaradi razgovora, ki smo ga imeli. Kar dobro se je izšlo. Malo posebno, malo samosvoje. Sicer pa nimam več projektov. V bistvu smo igralci zelo odvisni od drugih in sami kaj malo načrtujemo. Zdaj so tako ali tako pozna leta, če ne prepozna. Kot igralec si odvisen od zanimanja drugih in možnosti je zelo malo, razen če bi hotel sam postati avtor. Sam vse speljati, vse urediti in iskati koga, ki bi ti priskočil na pomoč. A to je zelo zahtevno.

Vas pa še žene k delu? Če bi vam kdo predlagal projekt, ki bi se vam zdel sijajen, bi nemudoma privolili?

Ja, seveda. Če bi se mi zdelo, da bi lahko, in če bi čutila, da ne gre za neki tujek, ki bi ga morala z muko obdelovati. V igri se najdejo tudi stvari, ki ti ne ležijo in jih moraš s težavo poustvariti, se figuri bližati po korakih, jo zlagoma osvojiti. So pa tudi liki, ki jih začutiš takoj, s katerimi lahko dihaš. In to je užitek. V teh letih možnosti ni. Ko si mlad, je tega več.

Kot vlogo, s katero ste se najtežje spopadli, pogosto navajate Medejo. Se je dobremu človeku težko vživeti v okrutnost?

Tudi zelo negativne figure so me zelo zanimale in sem jih delala z velikim veseljem. Spomnim se tiste zdravnice iz Fizikov, tista je bila super. In vem, da sem jo dobro naredila. To so stvari, ki se jim moraš približati na neki drug način. Tudi v tebi ni vse samo dobro. Izbrskati moraš nekaj, kar se je v življenju morda pojavilo samo nekajkrat, v določenih trenutkih. Tudi hudobija. Čeprav je ne maram. Se pa zgodi, da se v človeku ob določenih spominih sprosti nekaj negativnega.

Ko govorite o likih, ki so vam bili zelo blizu, običajno omenjate Francko iz Cankarjevega romana Na klancu. Kaj je v liku cankarjanske matere, da se z njo tako globoko poistovetite?

V sebi je imela hrepenenje, imela je ljubezen, ni imela hudobije, mogoče samo žalost. To je meni in moji intimi bližje. Še vedno pa so v življenju trenutki, ko se pojavljajo čudne reakcije, čudne barve, ki niso lepe. Lahko jih sicer obvladaš, a v tebi so. Zato je igralski poklic tako zanimiv. Lahko razvijaš tudi tisto, kar v tebi obstaja samo kot zametek, kot možnost, ki ne zaživi, ker je ne maraš.

Skoraj nemogoče je najti človeka, ki bi o vas povedal karkoli slabega. Miha Baloh, dolgo časa tudi vaš življenjski sopotnik, je v nekem intervjuju rekel, da ste najbolj čudovita ženska, kar jih je kdaj živelo. Ste se zelo trudili, da bi ostali dobri?

Ne. Morda sem kdaj naredila tudi kaj hudega, ampak zavestno ne. Moja mama je bila izrazito dober človek. Oče je bil strog, bolj odmaknjen, a mislim, da je bil tudi on zelo dober. Mama pa je svojo ljubezen dajala. To toplino, kot ognjišče. Nikoli ne bom pozabila, ko sem v tistih čudnih vojnih časih zanosila. Poznala me je, morala je slutiti, zdelo se je, da je že vedela, preden sem ji povedala. Nobene besede, ki bi me prizadela, ni rekla, nobene sodbe. Spomnim se samo njenega obraza. Nasmeh in solze v očeh, nič drugega. Miha pa … zanimivo je, da imava še vedno dober človeški odnos. Tudi če me je kdaj kaj prizadelo.

Zakaj pa se tista medvojna ljubezen ni izšla?

Tista prva? Odšel je.

Pa veste, zakaj?

Ne vem. Kar poniknil je. Velika prijatelja sva bila. Bila sem mlada. Ko se je začela vojna, sem hodila na klasično gimnazijo. Mislim, da se v času vojne na ljudi še bolj navežemo kot v času miru. Sredi velikega sovraštva, sredi zasedbe. Navežeš se na tiste, ki jih poznaš, ki so ti blizu, če so ljubeznivi in duhoviti, še toliko bolj. Potem pa iz popolne sreče …Tako je to na svetu.

 

Pa so bile kakšne druge ljubezni bolj srečne?

O ja. Prijazne in lepe. A iz tiste ljubezni je prišel otrok in ta otrok je bil edini zaklad, ki sem ga lahko vse življenje varovala. Sicer pa seveda. Imela sem prijazne zveze z ljudmi, s katerimi sem se srečevala v različnih obdobjih. A prve ne pozabiš. Tisto obdobje ljubezni je bilo z moje strani tako polnokrvno. Napolnilo mi je celo obdobje.

Kako se človek pogodi z bolečino, ki jo za seboj pusti vojna? Kako se preboleva tako uničujoča izkušnja?

Vedno bolj je jasno, da vojne ne bi smelo biti. Nikoli. Da bi se morali znati pogovoriti, da bi se morali znati, če ne zbližati, pa vsaj naučiti sobivati. Tudi če se ne ljubimo, smo ljudje. Ne vem, ali se bomo tega vsi naučili. Po eni strani najbrž ne bi smeli pozabljati hudih stvari, po drugi stani pa bi se morali naučiti živeti v miru. Včasih samo sesti skupaj in se poslušati.

Za gledališče vas je menda navdušila starejša sestra, ki so jo med vojno pred lastnimi otroki brutalno ustrelili. Kdaj pomislite, da ste morebiti postali igralka, da bi nadaljevali tisto, česar njej ni uspelo dokončati? Da je vaš poklic poklon njej?

Nikoli nisem razmišljala o tem. Kot dijakinja sem jo hodila gledat na ljudski oder v Mariboru, kjer je štiri leta igrala, medtem ko je čakala na službo učiteljice. Dobro se je vključila v ta kolektiv, dobivala je zelo lepe vloge, bila je tako topla. Pri petnajstih so tudi mene povabili v Drabosnjakovo Božično igro, da bi igrala Marijo. Moja sestra je bila deset let starejša. Moj brat, trinajst let starejši, je bil redovnik, kapucin. Moja mama je vsak dan hodila k maši. Nas ni nikdar silila, ona pa je hodila, ker je to potrebovala. Jaz sem to intimno vero že zdavnaj izgubila. To globoko predanost.

Zaradi bolečine?

Nič ni krivo. Noben konkreten dogodek. Ampak nabralo se je toliko dejstev, da je ta potreba, ta nuja po bogu, povsem izginila. Enostavno ne čutim je, čeprav sem bila kot otrok vzgajana vanjo. Ne čutim nobene averzije in spoštujem ljudi, ki to občutijo, jaz pa sem to izgubila. Nimam potrebe po božji bližini. Eksistira kje ta bog? Ne vem. To je veliko vprašanje, za mnoge ljudi eksistenčno. Mnogi potrebujejo boga, ga ljubijo in častijo. V meni te potrebe ni.

Kaj pa vi potrebujete?

Sočloveka. Ljubezen, naklonjenost, pozornost, sobivanje.

Pa ste vsega tega deležni v izobilju?

V družini gotovo. Veliko ljudi, ki jih poznam, imam rada. Ljubezni so šle seveda že zdavnaj mimo. Ene si doživljal bolj intenzivno, ene bolj nežno, ene še zdaj niso pozabljene. Sicer pa nimam občutka, da bi morala pričakovati naklonjenost. Zdi se mi, da od ljudi, med katerimi bivam, dobim vse. Od tistih, ki jih ne poznam ali jih poznam slabše, ničesar ne pričakujem. Tudi sama se ne odprem zmeraj. Od vseh bližnjih pa človeško bližino izdatno prejemam. Ne zahtevam pa je tam, kjer je nisem nikoli dajala. Kjer smo se navezali po človeški plati, brez nuje, kjer smo si prišli blizu, je to nastalo samo od sebe.

Nekje v Deklici in drevesu rečete, da je v slovesu določena lepota. Koliko slovesov mora človek preživeti, da to lahko vidi?

To najbrž ne velja za vsa slovesa. Samo za slovo od tistih, ki si jim veliko dal. Ali pa so veliko dali tebi. In potem ste se razšli. Zamera ne pomaga, tako na svetu je. Stvari niso večne. Ljubezni niso večne. Mogoče nekatere.

Ste kdaj s kakšno ljubeznijo sami prekinili?

Ne zavedam se, da bi ljubezen, ki bi bila zares globoka, prekinila jaz. Mislim, da ljudje preprosto niso imeli dovolj ljubezni, da bi jo zmogli dajati, in so pač odšli. Nismo zmogli prevzeti odgovornosti.

Pa ste kaj jezni nanje?

Nič.

Ste razumevajoči?

Tudi ne. Razumela nisem nikdar. Ampak tako pač je. Morda smo se preslabo poznali.

Je težje najti veliko ljubezen ali trdno prijateljstvo?

Velike ljubezni so bolj redke. S prijateljstvi sem imela kar srečo.

Kako je po vojni vaša igralska kariera iz ljubiteljske prerasla v profesionalno?

Imela sem neznansko srečo, da so mi igralski prijatelji moje sestre v obdobju po koncu vojne povedali, da bo imel režiser Žižek predavanja o gledališču, nekakšno študijsko srečanje, v sklopu katerega smo potem naštudirali tudi predstavo. Začeli smo se srečevati v maju po vojni. Gostovali smo v različnih krajih po Štajerskem, in ker je Maribor na novo odpiral slovensko gledališče, so nas nekaj vzeli na enoletno preizkušnjo. To je bil moj prvi angažma, ki so mi ga kasneje tudi podaljšali. Leto za tem sem igrala še v prvem slovenskem igranem celovečercu, Na svoji zemlji. Zelo hitro sem začela močno prisostvovati v svetu igre. Stvari v življenju so se mi začele obračati bolj naklonjeno, vsaj kar se dela tiče.

Ko sva že ravno pri filmu Na svoji zemlji – kako je bilo igrati v partizanskem filmu v času, ko je bil spomin na vojno še tako živ? Zdelo se je kot podoživljanje.

Ko smo imeli poskusno snemanje, sem bila tako zmedena, da sem po koncu zajokala. Zakopala obraz v dlani in jokala. Ni mi bilo jasno, kaj sploh počnem, kako bi morala igrati, da bi igrala prav, kaj se od mene sploh pričakuje. Zdelo se mi je, da je vse narobe. A so me vseeno izbrali, še danes ne vem točno, zakaj.

Glede na to, da je bil to prvi igrani celovečerec, se vam je zdelo, da počnete nekaj pionirskega?

Ne bi rekla pionirskega. Ta beseda mi pomeni nekaj drugega. Saj je bilo nekako pionirsko in nekaj smo počeli prvič, a bila sem veliko preveč zbegana in srečna.

Nekoč ste rekli, da ste kot mladenka igrali predvsem en tip vlog: ljubezniva, lepa, mila dekleta, kompleksnejše vloge ste začeli dobivati šele, ko ste se začeli starati.

Ja, ampak ne prav hudo starati. Mislim, da sem bila v sebi zelo mlada, čeprav lahko, da sem jih imela že čez štirideset. Prav zanimivo, kakšno odkritje je bilo zame, ko sem igrala tisto zdravnico v Fizikih: čudno, hudobno.

Za takratnim soprogom Jožetom Babičem, ki je po vojni postal umetniški vodja tržaškega gledališča, ste konec štiridesetih let odšli v Trst. Mislite, da bi se o svoji poklicni poti odločali drugače, če ne bi bilo ljubezni?

Če takrat z Jožetom ne bi bila poročena, verjetno ne bi šla. V Mariboru sva imela v neki predstavi skupen prizor, skupaj sva čakala za odrom in se med tem veliko pogovarjala. Ti pogovori so naju zelo zbližali in poročila sva se. Jože je imel iz Maribora in s Ptuja že neke izkušnje, zato so ga v Trstu izbrali za umetniškega vodjo. Najlepše, kar mi je iz Trsta ostalo za vse življenje, je, kako so nas Slovenci tam pričakovali. To je bilo doživetje, ki se ne da primerjati z ničimer. Ti ljudje so iz naših ust z odra slišali javno govorjeno slovensko besedo, kar med dolgo italijansko okupacijo ni bilo mogoče. Ti Slovenci, ki smo se jih komaj zavedali. Čakali so nas po predstavah, nas pozdravljali, težko si je predstavljati, kaj jim je vse to pomenilo.

V svoji karieri ste igrali v treh gledališčih – v Mariboru, Trstu in v ljubljanski Drami. Kje ste se počutili najbolj doma?

Povsod sem se počutila doma, a na različne načine. V Drami sem se zelo dobro počutila, tam sem rada delala in verjamem, da sem delala dobro. V Trstu pa je vladalo zelo posebno vzdušje. Kot rečeno, sem čutila predvsem to, da ljudem dajemo slovensko besedo. Gostovali smo po Istri, po zakotnih krajih, kjer so bile dvorane majhne, čudne, uboge, slabo opremljene, z golimi klopmi brez naslonjal, ljudi pa se je kar trlo. Klopi so zmetali ven, da se jih je lahko več nagnetlo, in potem so kar stali, s komolci skoraj že na odru, majhna množica. To so bile čisto različne izkušnje. Ne morem jih »vagati«. Povsod je bilo na svoj način dragoceno.

Rekli ste, da mora igralec vse slabo, ki ga predenj postavi življenje, doživljati kot doto svojemu poklicu. Da mora svojo bolečino izkoristiti v prid svojemu delu. Se vam zdi, da mora človek v življenju izbirati med srečo in uspehom?

Ne da se izbirati. V življenju priletijo srečna obdobja, pa nesrečna in huda, in s tem moraš preživeti. Če pa vse to doživljaš in spremljaš, če se ne izogibaš, na neki način bogatiš svojo psiho in pri likih ti ni treba več ugibati, od kod jim kakšne lastnosti. Figure se ne zdijo več tako čudne, tako odmaknjene. Vsak človek, ne samo igralec, ima obdobja sreče, ki jih je malo, pa obdobja takega pavšalnega, približnega prebivanja in hudih stvari. Ampak igralec ima to srečo, da lahko vsa ta čutenja uporabi v liku, ki ga oblikuje.

Winnie iz Beckettovih Krasnih dni ste igrali kar trikrat, v treh življenjskih obdobjih. Glede na to, da gre za tekst o presihanju življenja, se vam zdi, da ga vsako leto bolj razumete?

Prvega obdobja se niti ne spominjam, v zadnjem pa sem v tej figuri odkrila svetlobo. Čudno radost, da prebivaš. Zasuta najprej do pasu, nato do vratu. Ne vem, mislim, da sem jo tretjič delala najbolj zanimivo. Odpirala sem neke čudne vedrine, neke barve, ki so se prej zdele preveč mračne, preveč temne. Obrnila sem jo na svetlo, tudi v trenutku, ko ji iz zemlje kuka samo še govoreča glava. Prav osrečujoče se mi je zdelo, da sem dobila priložnost, da upodobim še to varianto.

Se vam zdi, da ste to zmogli zato, ker ste šele takrat razumeli nekatere stvari?

Najbrž. Ampak težko povem, zakaj. Enostavno se mi je odprla na drug način. Drugače sem pogledala na svet, na njegove probleme, na probleme, o katerih govori Winnie. Trikrat sem jo igrala in tretjič sem bila najbolj srečna.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.