MLADINA Trgovina

Borut Mekina  |  foto: Marko Pigac

1. 7. 2015  |  Družba  |  Intervju

Danes lahko v Sloveniji registrirate medij brez novinarjev. Če želite odpreti pekarno, morate izpolnjevati kup resnih pogojev, zadostiti morate strokovnemu in higienskemu minimumu.

Dragica Korade

Novinarka

Na prvi pogled je Dragica Korade krhka dama, ki si v pisarni zgoraj levo sama kuha kavo na električnem grelniku in kadi cigarete eno za drugo (ko je bilo to še dovoljeno, seveda). Temu primerno sogovornika preseneča z na videz naivnimi, čisto zemeljskimi vprašanji. Ker je v tem vztrajna, navadno doseže svoje. Človek najprej ostrmi, potem pa se mu pred očmi začne rušiti predvidljiv, naučen svet floskul. To je Dragica. Danes komentatorka Večera, sicer pa že več kot 30 let novinarka, ki je svojo pot začela v osemdesetih, v času rojevanja države, kot del intelektualne avantgarde. Pisala je za Katedro, Teleks, bila je urednica Večerove priloge V soboto, v kateri je vztrajno dajala mesto najšibkejšim. Bila je tudi kolumnistka Mladine, po novem tudi publicistka, v knjigi Trojanski pes je popisala izgubljenih 25 tranzicijskih let.

Kaj to pomeni, kot si zapisala zadnjič, da dobivamo novinarstvo brez novinarjev?

To sem napisala, ko je šef Žurnala, ki danes sedi v Gospodarski zbornici, množično odpuščanje novinarjev pospremil z besedami, da bo kljub radikalnemu zmanjšanju novinarjev Žurnal poslej še boljši časopis. Logika je pomenljiva: manj ko je novinarjev, boljši je časopis. Ni čisto njegova. Sloni na politiki, ki ni nikoli razumela razlike med propagando in novinarstvom. Tudi zato je v razvidu medijev, ki ga vodi kulturno ministrstvo, registriranih kakih 2000 medijev. Med njimi najdete vse od Dela prek obskurnih radijskih postaj brez enega samega novinarja do Baumaxovih novic. Danes lahko v Sloveniji registrirate medij brez novinarjev. Če želite odpreti pekarno, morate izpolnjevati kup resnih pogojev, zadostiti morate strokovnemu in higienskemu minimumu. V mojih časih je bilo jasno vsaj to, kaj je novinarstvo in kaj EPP.

To so bila osemdeseta, ko si začela novinarsko kariero?

Ja, začela sem v svetu, ki je še poznal delitev na marginalne in režimske medije.

Katedra, Teleks … To so bili marginalni mediji, ki pa so imeli velik vpliv.

Vpliv? Bili smo znani zaradi obravnav na partijskih komitejih. Tedaj smo bili na političnem udaru, dvomim pa, da smo imeli velik vpliv.

Zakaj ne?

Če bi res imeli vpliv, se nam leta 1991 ne bi mogla zgoditi tak parlament in taka država, kot sta se nam. Krog, kateremu sem pripadala, je promoviral ideje svobodne in odprte družbe. Koncept, ki smo se ga dosledno držali, je bil koncept človekovih pravic. Če pogledate tisto pisanje, ne morete spregledati zavzemanja za pravice drugih. Ne zase, ampak za pravice drugih. Magična beseda tistega časa je bil pluralizem, ki ga je porajala zavest o tem, da smo različni in da so razlike legitimne. Ker so legitimne, smo v družbo vključevali vse tiste, ki so bili izgnani iz nje. Če bi res imeli vpliv in če bi ta socializacijska matrica delovala, se nam kasneje ne bi moglo zgoditi nič tako hudega, kot so denimo izbrisani.

Glede izobrazbe je bil prvi parlament na visoki ravni. Šele kasneje smo začeli dobivati klovne za župane in v parlament politike tretje lige.

Res je, prvo garnituro oblasti jasno zaznamuje novorevijaški krog, razumniki tipa Dimitrij Rupel in Spomenka Hribar, ki so se s svojimi boji za nacionalno državo izpostavili že v 80. letih. Ampak ne smemo pozabiti, da so bili tam tudi mnogi drugi, ki so s svojo ozkostjo postavljali v čudno luč »slovensko pomlad«. Meni je recimo ostal v spominu Schwarzbartl.

Kdo?

Mag. Ervin Schwarzbartl. Danes se ga nihče več ne spomni, takrat pa smo se spraševali, iz katerega časa je prišel ta gospod. Ta garnitura je postavila temelje te države. V njej je bil tudi dr. France Bučar, ki je kot predsednik prvega parlamenta oznanil konec revolucije na Slovenskem, danes pa oznanja konec države in njene suverenosti. Državna zgradba, ki so jo postavili, ni nič manj rigidna od tiste, ki smo jo vsi skupaj tako temeljito kritizirali in na koncu zrušili. Domišljali smo si, da država ni nič svetega in zveličavnega, ustanova za promoviranje in sprejemanje politik, servis za vse državljane. Ne samo za tiste, ki držijo v rokah državni aparat.

Iz liberalnega vrenja v osemdesetih je nastala navadna nacionalistična država. Od kod je ta greznica prišla na plano?

Na to vprašanje je že zdavnaj odgovoril profesor Boštjan M. Zupančič. Leta 1988 se je vrnil s Harvarda in javno govoril proti osamosvojitvi. Prvič zato, ker se mu kapitalizem ni zdel nič kaj pametnega. Drugič zaradi slovenstva. Mi si kar naprej domišljamo, kakšni biseri se skrivajo v tem slovenskem narodu, pa ne morejo na površje, ker jih ovira režim, ampak boste videli, kakšno blato bo splavalo na površje, mi je razlagal v intervjuju tik pred odcepitvijo. Drugi, ki je o tem govoril, je bil ekonomist Aleksander Bajt. V svojih tezah o osamosvojitvi je napisal, da je proti, ker bo od nje imel koristi zgolj politični razred, vsi drugi pa bodo v bistveno manjši ekonomiji živeli bistveno slabše. Nihče ni vedel, kaj bo jutri, ampak ta dva primera kažeta, kako odprta je bila razprava o prihodnosti, ki je potekala v 80. letih v komunistični Jugoslaviji. Mislim, da je leta 1988, ko so v zgodbi o tisočletnem slovenskem snu glavne vloge že igrali partizani in domobranci, Tomaž Mastnak napisal tekst z naslovom To niso naši boji. Nova družbena gibanja, ki so presijala okoreli družbeni prostor s svojimi civilnimi pobudami za reševanje resničnih problemov resničnih ljudi, se dejansko niso kaj dosti brigala za osamosvojitev in državo. V ospredju so bile človekove pravice, demokracija, demokratična rekonstrukcija države in družbe. Na vse to je bilo treba pozabiti takoj, ko smo dobili državo.

 

Tudi Rastko Močnik je tedaj dejal, da smo šli civilizacijsko gledano stopnico nižje. Iz skupnosti, utemeljene na bratstvu in enotnosti, v družbo, utemeljeno na krvi.

Močnik je eden redkih intelektualcev, ki je sredi devetdesetih opozoril na strahoten padec javne debate. Ta debata je bila v 80. letih tako trdoživa in odporna proti vsem pritiskom, da je Newsweek Slovenijo razglasil za »osamljeni otok« sredi vzhodne Evrope. Leta 1988 je tudi Spiegel z občudovanjem pisal o tem, kako dobra debata o demokraciji poteka v krizni Jugoslaviji. Vse je bilo v obtoku: od svobode tiska, civilnega služenja vojske, demilitarizacije in modernizacije javnega in političnega življenja. In kaj se je zgodilo potem? Na ustanovni seji parlamenta udarijo slovenski demokrati po novinarjih čisto tako, kot so udrihali aparatčiki v prejšnji državi. Boji za demokracijo ne zanimajo nikogar več. Zdaj so na dnevnem redu spori o tem, kdo je bil za in kdo proti osamosvojitvi, kdo je bil za partizane, kdo za domobrance, kdo česa ni dobil in koliko je kdo prešvercal v kakšnem kufru.

Je pa bila ustanovitev države vseeno korak naprej. Prejšnji režim je namreč to blato, kot ga imenujeva, recimo nacionalizem, nadzoroval z represijo. V novi državi pa upamo, da bodo primitivne ideje premagane demokratično.

Za kaj takega potrebujete nekaj, česar pri nas ni: demokratično politično kulturo, ki omogoča dialog in izmenjavo pogledov na družbene probleme. Samo tako lahko pridete do pametnih odgovorov in pametne politike. Pri nas pa niti vprašanj ni. Za začetek bi se lahko vprašali, kaj je demokracija. In čemu služi država, če ne služi vsem.

Državna zgradba, ki so jo postavili, ni nič manj rigidna od tiste, ki smo jo vsi skupaj tako temeljito kritizirali in na koncu zrušili.

Razlog je verjetno v tem, ker smo v EU. Kjer ni videti nobene možnosti, da bi lahko v tako veliki strukturi karkoli spremenili.

EU ne moremo spremeniti, lahko pa velikim mešamo štrene. Ker smo majhni, se lahko igramo z idejami o boljšem, pravičnejšem svetu. V 80. letih smo pogosto citirali Dušana Pirjevca, ki je govoril, da ni problem, kaj počnejo drugi z nami. Problem je, kaj počnemo sami s sabo. Po osamosvojitvi smo videli, kakšni smo v resnici. In oddahnili smo si, ko smo vstopali v EU. Seveda smo vstopali v EU enako mitomantsko kot izstopali iz Jugoslavije. Danes govorimo o Bruslju na enak način, kot smo prej govorili o Beogradu.

Toda ali nismo danes zašli v drug ekstrem, sredi devetdesetih smo bili zgodba o uspehu, vihali smo nos nad sosedi, danes pa ravno nasprotno menimo, da smo nesposobni voditi še srednje velika podjetja?

Zgodba o uspehu ni naša zgodba. Izmislili so si jo demokratizatorji, ker so po vseh vzhodnoevropskih padcih v evropski izložbi demokracije potrebovali nekoga, ki mu je uspelo. V tem veleprojektu je Slovenija izstopala ne samo po ekonomskih, ampak tudi demokratičnih standardih. Res je bila dober reklamni produkt. In še vedno bi lahko bila. Poglejmo samo slovensko gospodarsko rast. Proti vsem napovedim o zlomu se je dvignila in umestila Slovenijo med tri najhitreje rastoča evropska gospodarstva. Kar pri tem vznemirja, je dejstvo, da se začne gospodarstvo dvigati potem, ko smo skoraj leto dni brez gospodarskega ministra. To je snov za razmislek. Snov za razmislek je tudi to, kako malo se o tem govori. Molka o tem vzponu ne moremo pojasniti z dejstvom, da mi od tega nič nimamo in da bi bili najbrž na istem, če bi bila rast še dvakrat višja. Meni ta podatek govori o neki trdoživi sili življenja, ki vedno najde pot. Ljudje se enostavno ne dajo. Politika, ki nam že lep čas razlaga, da je vse zanič, da nič ne znamo, da smo nesposobni in nekonkurenčni, bo to prej ali slej morala upoštevati. Prej ali slej, če drži tisto, kar si pisal, da ne smemo biti konkurenčni.

Da imajo v tem novem, odprtem svetu prednost močnejši, tako kot v Avstro-Ogrski, in da nas objektivne ekonomske razmere potiskajo nazaj v 19. stoletje?

Mi se razvijamo nazaj. Ko je v Murski Soboti padla Mura, so se začeli ljudje preživljati na enak način kot njihovi dedki in babice: začeli so hoditi na dnino v Avstrijo. Na mariborskem koncu je enako: vnuki si danes služijo kruh po avstrijskih domačijah tako kot njihovi dedki in babice. Nihče od tistih, ki so se spravili nad Boro Đorđevića, ki je rekel, da bomo Slovenci avstrijski kočijaži, se danes ne spravi nad tiste, ki so Slovence spremenili v avstrijske kočijaže. Ampak to se je začelo s sladkorno tovarno v Ormožu, ki smo jo zaprli že v pogajanjih za vstop v EU. Tamkajšnji kmetje bi jo zdaj znova radi spravili v pogon, ampak firmo je lažje zapreti kot odpreti. In zapreti jo je bilo treba zato, da se odpre prostor multinacionalkam. Ker je šlo »samo« za kmete, tega ni nihče problematiziral. Še huje. To je bil čas, ko so dežurni ideologi zapiranje tovarn interpretirali kot razvojni dosežek. Kot dokaz, da se premikamo v družbo znanja.

Ker bomo delali samo tisto, kar ima veliko dodano vrednost, ne pa tako kot ti Avstrijci, ki gojijo jabolka.

Same fine reči, finance, visoka tehnologija. In če se ne motim, postane tedaj sestavni del politične retorike tudi nanotehnologija.

Nanotehnologija?

Da, ta numinozna beseda, v katero se je zaletela neka poslanka, ki je ni znala niti pravilno izgovoriti. Saj to je vse lepo in prav. Ampak vsi verjetno ne bomo nikoli doktorji znanosti in nobene potrebe ni, da bi bili. Od česa bomo potem živeli? To smo se mnogi spraševali že sredi devetdesetih let, ko se je začel propad mariborskega industrijskega bazena. V imenu družbe znanja se ni nihče brigal za množice šivilj, ključavničarjev, strojnikov, livarjev, strugarjev, ki so jih postavljali na cesto. Če bi se učili in hodili v šolo, jih ne bi doletela takšna usoda, je razmišljal komentator v Delu. Ker smo se razglasili za družbo znanja, je iz politične retorike izginila beseda delavec. Ko je ta beseda izginila, se ni bilo več treba pogovarjati o delavskih pravicah in njihovih kršitvah. Z izginjanjem besed so začele izginjati iz javne percepcije kompletne družbene skupine. Kmalu so zaklenili tudi dvorišča tovarn in novinarji nismo več mogli govoriti s stavkajočimi. Delavke Mure so zato prišle stavkat v Ljubljano. Da nas Slovenija vidi, je rekla ena od stavkajočih. Ampak tista Slovenija, ki bi morala videti, še danes ni spregledala. Še naprej skrbi za provincializacijo prostora.

 

Ampak ali ni bil Maribor v tem prvi? V Mariboru ste prvi privatizirali celo javne službe, avtobusni promet, čistilno napravo, storitve na pokopališču, komunalno podjetje. V Mariboru ste hoteli sprivatizirati celo radarje. In tudi avstrijsko-nemški kapital je najprej prišel v Maribor.

Maribor je po prevratu doletela usoda vseh industrijskih mest v Vzhodni Evropi. Ta usoda je bila neizprosna, o njej se ni nič debatiralo. Delavci so stavkali, pa ni nič pomagalo. Mariborski zavod za zaposlovanje je bil tako rentabilen, da si je v času največje brezposelnosti direktor zavoda omislil nov službeni volvo. Tudi to je Maribor. Zlatorog, ki ga je kupil Henkel, nam velikokrat prikazujejo kot primer dobre prakse. Kaj je bila prva poteza novega lastnika? Najprej je ukinil močan razvojni oddelek. Znanec, ki je včasih sodeloval s firmo, je nedavno prišel ves zgrožen z Dunaja, ker niti tam več ne odločajo o razvojnih vprašanjih. Znanje se koncentrira v centrih.

Je vse to podpirala tudi mariborska univerza?

Ne vem, kaj je univerza podpirala in česa ne, vem pa, da se destrukciji gospodarskega sistema ni upirala. Kolikor je meni znano, so njeni doktorji znanosti pisali ekspertize o tem, kako odpuščati delavce. Odpuščati zna vsak, ampak za to, da delavce postaviš preprosto na cesto brez slehernega poplačila, je potrebno znanje. Mislim, da so se sindikati lep čas borili proti mariborski formuli, po kateri lahko delavcem legalno ukradeš podjetje.

V ospredju so bile človekove pravice, demokracija, demokratična rekonstrukcija države in družbe. Na vse to je bilo treba pozabiti takoj, ko smo dobili državo.

Kje je bila ves ta čas vaša civilna družba iz osemdesetih, ki je vse to nekritično dovolila?

To je retorično vprašanje. Ljudje, ki so prevzeli oblast, niso kazali nobenega smisla za refleksijo, kaj šele avtorefleksijo. Res pa je, da so opešale tudi moči kritike.

Koliko vpliva ima danes javna beseda – novinarji?

Smo v paradoksalni situaciji: na eni strani nam govorijo, da je javna debata nepomembna in da časopisov več nihče ne bere, po drugi strani pa lahko opazujemo velikanska politična prizadevanja za cenzuro.

Kje recimo?

Najbolj v nebo vpijoč primer na svetovni ravni je Julian Assange. Pri nas je potrebo po cenzuri najbolj jasno artikuliral predsednik SDS Janez Janša, ki je odkrito povedal, da za zmago na volitvah potrebuje samo še svoj medij. Mislim sicer, da se predsednik moti, ampak v tem ni problem. Problem je, da so mediji pri nas še vedno pomembna politična postavka. Kaj to pomeni, lahko vsak dan spremljamo na nacionalki, ki še vedno spoštuje politično navodilo, po katerem mora biti vse levo in desno, onkraj tega pa ni nič. Celo komentatorji morajo biti levi in desni. Naloga novinarja je, da problem pošteno predstavi, tu pa se izčrpava s tem, da bo v zgodbi nastopalo enako število levih in desnih politikov. Ampak opravka imamo z resnejšimi rečmi. Z naborom tem recimo. S percepcijo sveta. Ker se novinarske redakcije vztrajno krčijo, smo vse bolj odvisni od svetovnih agencij, od njihove agende. Ta agenda je uglašena na spopad in napad, ne briga se kaj dosti za resnično življenje resničnih ljudi. Vzemiva ebolo. Zaradi nje v Afriki že leta umirajo množice, ampak ko umre Američan, postane to velevest tudi pri nas. O Nepalu smo v času potresa poročali kar naprej, zdaj, ko se tla več ne tresejo, Nepalci pa niso nič manj ubogi, Nepala ni več nikjer.

To, da niste imeli vpliva, sicer ne bo držalo. Mislim, da si imela kot urednica priloge V soboto odločilni vpliv, da je vprašanje izbrisanih prišlo v javnost. Dala si prostor najprej Todoroviću, potem Krivicu.

Ne vem, kdo je bil prvi, vem pa, kako sem vpila nate, ko si po mesecu dni raziskav prišel k meni in mi povedal, da izbrisanih ni. Ker na ministrstvu o tem niso nič vedeli, ker varuh človekovih pravic o tem nič ni vedel, ker ni nihče nič vedel ...

Res je.

Izbrisani so bili med nami, vsakdo je koga poznal, nihče pa ni razumel konteksta. Nihče ni verjel, da je kaj tako strašnega pri nas mogoče.

Ne gre sicer zgolj za ta konkretni primer, tudi kot urednica si dajala prednost, recimo kontroverznim temam.

Vsaka novinarska tema je kontroverzna. Naša naloga je, da take teme odpiramo, izpostavimo kontroverze, paradokse, manipulacije. Ker so oni vedno pametnejši od nas, to ni ravno preprosto opravilo, ampak vsemu navkljub sva midva zgodbo o izbrisanih napisala. In jo objavila. To je dokaz, da se je kljub vpitju o cenzuri in pritiskih na novinarje dalo objaviti tudi kaj kontroverznega. Pred nedavnim sem brskala po arhivu in z veseljem ugotavljala, da je Večer vojno popisoval s svojimi očmi, ne z očmi Jelka Kacina, o Pekrah smo pisali drugače, kot je govoril takratni vojaški minister Janez Janša. Naš novinar Aleš Mišič je bil tam, v centru, kot vojaški obveznik. Še več: potem je izšel v Večeru celo komentar z naslovom Maribor ne bo nikoli Janšev poligon. Čeprav so teritorialci potem postali heroji, najdete v časopisu zabeležke o njihovem ekscesnem obnašanju. Zakaj to govorim? Ker tako deluje časopis. Ker mora tako delovati, če naj služi svojemu namenu. In ker tako svobodno o teh rečeh potem ni bilo več mogoče pisati.

Zakaj ne?

Ker se po burni razpravi o dogodkih na Holmcu o osamosvojitvi na kritični način ni več smelo govoriti. Kdor je rekel kaj proti kakemu osamosvojitelju, je bil takoj proti osamosvojitvi, Sloveniji in vsem našim svetim rečem. Dragica Potočnjak je o kruti usodi svojega svaka Tonija Mrlaka napisala knjigo, ker ni imela več kje povedati njegove zgodbe.

Gre morda tudi za problem novinarstva v času interneta?

Ne vem. Internet seveda revolucionira naš način komuniciranja, ampak vseh naših nesreč pa mu vseeno ni treba naprtiti. Zadnjič sem poslušala zanimiv pogovor o stanju univerze pri nas. Dr. Ernest Ženko, filozof s primorske univerze, je govoril o usodnih posledicah bolonjske reforme. Če bi danes izvajali na univerzi program, ki so ga izvajali pred desetimi leti, po njegovi oceni ne bi nihče izdelal letnika. Ker študenti niso več usposobljeni za to. Govoril je o tem, da ne more več normalno predavati o Platonu, ker snov nikogar ne zanima, če ne naredi šova. Študentom ne more reči, da morajo prebrati deset strani Platona, ker tega niso sposobni prebrati. V tretjem letniku faksa se zato učijo brati tekste. Ko sem to poslušala, me je res zaskrbelo. Zaskrbelo me je, ker po univerzah v tujini tudi tarnajo nad novodobnimi študenti, ampak takih problemov nimajo. Tudi študenti, ki odhajajo v tujino, poročajo o povsem drugačnih kriterijih in standardih na tujih univerzah. Tam je študij še vedno trdo delo. Če se komu ne da, ga pošljejo domov. Profesor Ženko je šel celo tako daleč, da si je za svoja predavanja omislil film. Ampak študentje niso premogli niti te koncentracije, da bi 45 minut sedeli in se osredotočili na njegovo vsebino. Ves čas so jih zaposlovali novi mediji, vmes so odhajali ven, malo so esemesali, na spletu so našli vse nepomembne podrobnosti o filmu, samo z njegovo vsebino se niso bili sposobni soočiti. To je tudi problem današnjega časa. Pogovarjamo se o vsem drugem, samo da se nam ni treba soočiti z vsebino. Nekaj grškega je v tem. Ko je šel Varufakis na prva pogajanja o kreditih, smo vedeli vse o njegovi kravati in srajci, Nemci so zagnali še vik in krik o njegovem sredincu, o kruti resničnosti, v katero so potisnjene evropske periferne države na čelu z Grčijo, pa bolj malo. Ampak kaj lahko storiva midva, če tiste osredotočenosti in tistega miru, ki ga zahteva mišljenje, ne premore več niti univerza? Če bi bilo šolsko ministrstvo kaj vredno, bi ob takih zgodbah moralo ukrepati.

Kako je sicer zdaj na Večeru, kakšni so novi lastniki?

Delamo po svojih najboljši močeh. Drugega nam ne preostane. Na jesen nas menda čakajo odpuščanja, čeprav nas je že zdaj tako malo, da se poznata vsaka bolniška in vsak dopust. Na klimo to ne vpliva dobro.

Mnogi so razočarani, da novinarji niste zmogli Večera odkupiti sami.

Morda so, ampak niso nič pomagali. Kot veste, ga mi nismo mogli odkupiti za milijon, nam so postavili dosti višjo ceno. Težko bi zbrali ta denar, plače že dolgo padajo, v krizi smo in v Mariboru smo.

 

Kako so novi lastniki?

Prvič smo dobili lastnike, ki so vidni, ki sami razlagajo, kaj bi radi naredili s podjetjem, ki je pred velikimi razvojnimi vprašanji. To je dobro. Doslej so bili lastniki vedno tam nekje, v banki, v Laškem, na Delu, k nam so poslali samo svoje šefe in pobrali, kar se je pobrati dalo. Bomo videli. Kar vznemirja, je dejstvo, da so najprej poskrbeli za pretres na novinarski sceni: v Ljubljani so dopisništvo preselili na drugo lokacijo, v Mariboru pa so vse novinarje strpali v eno veliko pisarno, ki se ji rečen »open desk«. Potrebovali bi »open mind«, dobili pa smo open desk. Po novem smo vsi novinarji od športa do kulture v eni veliki sobi, kjer vsak posluša telefonske pogovore vsakogar. Ne pogovarjamo se več, ker s tem motimo druge. Orwellova napoved, po kateri bodo leta 1984 pogovori prepovedani, se tu uresničuje na poseben način: niso prepovedani, nevljudni so. Še tisti, ki se jim vsa stvar sprva ni zdela grozna, zdaj rečejo: dobrodošli v bangladeški šivalnici. Zame je to industrijski poseg v ustvarjalni proces, kar pisanje nedvomno je.

Večer ima črno piko, to je trenutek cenzure pod Janšo. Boris Vezjak vedno pokaže na faksimile, na katerem so podpisani vsi uredniki, ki trdijo, da na Večeru ni cenzure. Kako je kaj z novinarsko hrbtenico?

Zakaj pa samo Večer? So morda na Delu novega urednika zabrisali skozi okno? So na nacionalki štrajkali? Pod Janševo vlado nisem bila več urednica, mene so pospravili že prej, za tiste podpise sem zvedela šele, ko je z njimi začel mahati Boris Vezjak. Uredniki so bili očitno povprašani o cenzuri, novinarji pa ne. V sobi, v kateri sem do nedavna sedela z Borisom Jauševcem, sva v omaro začela zlagati neobjavljene tekste. Boris je tej omari dal ime bunker. In kolikor se spomnim, so novinarji skrbeli za dokaj reden dotok člankov v bunker. In da ne bo pomote: v bunkerju so pristali tudi teksti, ki so bili tako slabo narejeni, da niso bili objavljeni. Z novinarsko hrbtenico je tako kot z vsemi drugimi hrbtenicami na tem svetu. Vsega je, vrsta pokončnih in požrtvovalnih ljudi, ki se borijo za standarde, so pa tudi taki, ki novega šefa pri vratih pričakajo z rožami. Ne vem, zakaj bi bilo v novinarstvu kaj drugače kot v zdravstvu, Zlatorogu ali na univerzi. Že to, da se pogovarjamo o hrbtenicah, ni dober znak. To govori o neznosnosti in brezdušnosti razmer.

Seveda smo vstopali v EU enako mitomantsko kot izstopali iz Jugoslavije. Danes govorimo o Bruslju na enak način, kot smo prej govorili o Beogradu.

Ko ste v osemdesetih začeli, ste še pisali na pisalne stroje. Se je z računalniki slog spremenil?

Niti ne, ni pa bil zame to lahek prehod. Pogrešam tisti beli list papirja, ki čaka, da ga popišeš. Trikrat začneš in si še vedno nesrečen. Ampak tam si slišal črke, ki odzvanjajo tvojo misel. Slog pa se je najbrž spremenil, nekaj naredi kilometrina, nekaj te izučijo problemi. Mene so najbolj izučila sodišča v prejšnjem režimu, kjer je bil sumljiv vsak, ki je kaj kritičnega napisal o sistemu, ki je razpadal po šivih. Na sodišču so prebrali inkriminirani tekst in me potem spraševali, kaj sem s tem mislila. Dokazovali so, da sem mislila nekaj drugega kot sem napisala. Sicer nimam pojma, kaj sem takrat mislila, znam pa brati, kaj sem napisala. O podtonih ne znam debatirati in nobenega vpliva nimam na to, kako bo potem tekst funkcioniral v javnosti. To so dokaj mučna zasliševanja, ponižujoča za avtorja, ki mu gospodar pomena razlaga, kaj da je s tem mislil. Če se ti to dogaja nekaj časa, začneš bolj prisluškovati besedam, bolj grebeš po sebi in iščeš pravi odtenek. Črtaš vse, kar je odveč. Nobenega pridevnika ne uporabiš po nemarnem. Vsaj trudiš se, ne uspe vedno. In prav je tako. Besede so naše edino orodje. Včasih tudi bolijo. Ko ne bodo nikogar več zabolele, bo naše delo res postalo odveč.

Drži. Nekaj ljudi si tudi prizadela. Spomnim se, da tudi bivšega predsednika države, Janeza Drnovška, ki je o tebi napisal precej prizadeto pismo, še zdaj objavljeno na spletu.

Kaj naj rečem? Novinar sem, torej že po Keanovi definiciji trn v peti oblasti. Novinar, ki se pri svojem delu sprašuje, ali bo njegovo delo všeč oblastem ali ne, je zgrešil poklic. Seveda jim ne bo. Za našimi brezobzirnimi politikami stojijo zelo občutljivi politiki. Prizadene jih skorajda vse, kar je manj od pohvale. Iz tistega Drnovškovega pisma ne govori človeška prizadetost, ampak politična ošabnost. Drnovšek mi je očital lahkotnost, ki jo premore človek, ki ne pozna bolezni. Niti pomislil ni, da imam za sabo tudi jaz kaj hudega in kaj vem o bolezni. To mi je očital samo zato, ker sem ga po nekem modrovanju o sočutju in pomoči bolnim opomnila, da kot dolgoletni predsednik vlade ni nič storil za onkološki inštitut, čeprav je bil ta pod vodo ob vsaki večji nevihti. Prizadetost gor ali dol, to je neizpodbitno dejstvo. Ampak sva razčistila, nekdo mu je nekaj razložil in je na moje začudenje celo sam poklical.

Konec osemdesetih so bili politiki manj prijazni, mar ne?

Se vam zdi? Ne vem. Meni se je vpisal v spomin takratni mariborski tožilec, s katerim sem se tudi spravila v novem redu. Zvečer je poklical v redakcijo in rekel, zdaj je pa dovolj, zdaj ti bom pa pokazal. Potem sva govorila o tem, kaj ga moti, in ugotovila, da ga moti vse, kar napišem. Čudila sem se, ker ga ne moti moj kolega, ki je citiral ljudi, s katerimi se ni nikoli pogovarjal. Eh, kdo se bo pa z njim ukvarjal, mi je zabrusil. To je bilo sredi 80. let, ko so politiki name kričali samo zato, ker sem napisala tisto, kar so rekli. Tega takrat nisem razumela. Mislila sem, da je naša naloga, da pišemo to, kar v resnici govorijo. In zato sem se zadnjič zdrznila, ko sem prebrala, da mora stranka imeti svoj medij.

Grozno ali tragikomično?

Tragično. Stranka SDS je vodilna parlamentarna stranka, ki iz svojega imena ni izbrisala demokracije. Če pristaja na demokratično igro, potem svojega medija ne potrebuje.

Ali ni stranka SDS že spregledana?

Po čem sodite? Po mesijanstvu njenega voditelja? Leta 1988 so mi zelo pametni ljudje v Beogradu razlagali, da bo Milošević vzdržal na oblasti tri mesece. Da ne more več, ker ga bo beograjska liberalna tradicija enostavno odpihnila. Ker Beograd česa tako barbarskega ne prenese. Miloševića se jim ni ljubilo niti kritizirati. Škoda časa za tega idiota, so rekli. Če napišem kritiko njegove idiotske politike, jo povzdignem, jo legitimiram, mi je rekel filozof Obrad Savić. No, potem smo pa videli, kako je Milošević opravil z beograjsko liberalno javnostjo: zatrl jo je. Živimo v krajih, kjer se ni mogoče zanašati na to, da nekaj ne bo uspelo, ker je noro. Živimo v krajih, kjer pametni popušča. Pred kratkim sem brala odličen tekst, v katerem se madžarski sociolog sprašuje, zakaj lahko v srednji Evropi uspevajo vse norosti. Kako lahko dobivajo status resne teme vprašanja, ob katerih bi Francozi samo zamahnili z roko. Odgovor je našel v naši zgodovini: mi smo dali skozi tisto, kar je bilo zahodnjakom prihranjeno: dvojno šolo, Hitlerja in Stalina. Zaradi te krute šole se najbrž danes tudi pri nas tako težko pogovarjamo o vsem, ne samo o naši preteklosti. Začneš se pogovarjati o prodaji Telekoma, pa hitro prideš do tega, kdo je koga pred 70 leti pobijal. Lahkotnost, s katero se tu govori o pobijanju, je osupljiva.

Verjetno te zadeve tudi tebi očitajo v grozilnih pismih?

Tudi. Včasih sem vse to brala, zdaj pa kar shranim v predal. To so nepodpisana pisma in z anonimusi se ni treba ukvarjati. Enkrat sem brala, kako sem z Ribičičem po Pohorju pobijala, drugič sem bila agentka, ki dobiva milijone od Cie, o grožnjah po tem, ko smo pisali o izbrisanih, bolje da ne govorim. Ampak zanimivo je nekaj drugega: pred osamosvojitvijo so mi pošiljali grozilna pisma, ker sem antikomunistka, potem pa sem postala komunistka. Enkrat sem ta pisma primerjala in ugotovila, da gre za iste pisave. Neki gospod, ki mi je vsaj enkrat na teden grozil po telefonu, je celo priznal, da dela še naprej isto, kot je delal prej.

Kaj je rekel?

Da me imajo pač na piki.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.