Brezčasna zgodba o nesrečni ljubezni

V Cankarjevem domu bo 13. in 14. julija nastopil Balet in Orkester Mariinskega gledališča iz Sankt Peterburga, ki se bo tokrat predstavil z večno ljubezensko zgodbo Romeo in Julija po tragediji Williama Shakespeara in na glasbo Sergeja Prokofjeva. Balet so prvič izvedli 11. januarja 1940 v gledališču Kirov, današnjem Mariinskem gledališču na koreografijo slovitega ruskega koreografa Leonida Lavrovskega. Ljubljansko občinstvo si bo lahko ogledalo verzijo, ki sledi uspešni izvirni zasnovi izpred 75 let.

Balet je nastal kot naročilo tega takrat imenovanega Gledališča Kirov Sergeju Prokofjevu leta 1934. Skladatelj je že nekaj let živel v tujini, zato je bila zanj odlična priložnost, da se, vsaj za nekaj časa, vrne v domovino. Preden je balet Romeo in Julija postal uspešnica in železni repertoar vseh dobrih baletnih ansamblov, je doživel kar nekaj sprememb. Prokofjev je namreč napisal glasbo, ki ne upošteva zgolj pravil plesa, temveč nosi v sebi tudi niz psiholoških nians.

Sergej Prokofjev je pod mentorstvom svoje matere napisal prvo opero Velikan, ko je bil star komaj devet let. Med študijem na Sanktpeterburškem konservatoriju je preizkušal nove kompozicijske tehnike, ki jih je predstavljal na večerih sodobne glasbe. Poleg modernističnih nagibov je v njegovih skladbah prepoznati neoklasicističen slog, na primer v prvi simfoniji Klasični, ki znova prikliče spomin na Haydna.

Podobnim trendom sledi tudi balet Romeo in Julija, ki je zahteval bolj tradicionalen pristop, a ni izključil visokih umetniških prizadevanj. Po izselitvi v zahodno Evropo in ZDA se je skladatelj ustalil v Parizu, kjer je s Sergejem Djagilevom sodeloval pri treh baletih: Zgodba o norcu, ki je prelisičil sedem norcev, Jekleni skok in Izgubljeni sin. Kritiki in kolegi so jih sprejeli z navdušenjem, toda prvi obsežnejši balet je nastal šele po naročilu Sergeja Radlova (umetniški vodja leningrajskega Državnega akademskega gledališča Opera in balet, ki je uprizoril prvo rusko predstavo Prokofjeve opere Zaljubljen v tri oranže).

V sodelovanju z gledališkim kritikom Adrianom Piotrovskim in koreografom Leonidom Lavrovskim je Prokofjev leta 1935 ustvaril balet Romeo in Julija po Shakespearovi predlogi. Toda ni šlo vse tako, kot si je zamislil skladatelj. Želel si je srečnega konca, ker, kot je dejal, "živi ljudje lahko plešejo, umirajoči ne morejo," a to ni bilo dobro sprejeto. Po prepričevanju Radlova in Lavrovskega je tako partitura dobila še nekaj dodatnih točk in tragičen konec. Rusija si je balet lahko ogledala šele leta 1940 v gledališču Kirov, današnjem Mariinskem gledališču iz Sankt Peterburga, v moskovskem Bolšoj teatru pa šest let pozneje.

"Vanj je skladatelj vnesel teme, povezane z glavnimi junaki, njihovimi dejanji, ljubeznijo in konfliktom. Še posebej zanimiva je ljubezenska tema med Romeom in Julijo, polna hrepenenja, topline, strasti in milosti. Skladatelj je delo prepletel z neoklasicističnimi prvinami v obliki plesnih točk, kot so menuet, gavota, variacija, in mu dodal tudi folklorni ples. Glasba je koreografa Leonida Lavrovskega spodbudila k reševanju dramatičnih konfliktov in teatralnosti, k vključitvi inovativnih tehnik in različnih plesnih slogov. Z izrazno mimiko je na oder prinesel realističen slog."