Sonce že cenejše od premoga

Države v razvoju so bile doslej znane po številnih okoljevarstvenih problemih in uporabi ne posebej čistih virov energije. Tudi zato so številna kitajska mesta pogosto zavita v nevaren smog, indijske reke in obale pa posejane z gorami strupenih odpadkov. Toda tudi to se počasi in zagotovo spreminja – tudi zaradi vse bolj padajočih cen električne energije, pridobljene iz obnovljivih virov. Tako je na primer v Indiji cena električne že nižja od cene električne energije, pridobljene iz premoga.

V Evropi pogosto pozabljamo, da so lani na primer države v razvoju, predvsem pa Kitajska, Indija in Mehika v obnovljive vire energije vložile že celo več denarja kot razvite države. Razlog za to so predvsem velike investicije na Kitajskem, kjer so leta 2015 investirali približno tretjino vseh svetovnih sredstev vloženih v obnovljive vire energije. Indija je ob tem vlaganje v obnovljive vire energije vzela zelo resno ter predstavila celo vrsto ambicioznih načrtov, na primer prvega s pomočjo sončne energije 100-odstotno oskrbljenega letališča in podobno. Energetski minister Indije Piyush Goyal nižjo ceno solarne energije (okoli 6 ameriških centov za kilovatno uro) od tiste, pridobljene iz fosilnih goriv (od 5 do 8 centov za kilovatno uro) ocenjuje kot najpomembnejši dejavnik, ki bo vplival na prihodnji razvoj Indije. »Prepričan sem, da bi nam elektrarne na premog dale dražjo električno energijo, kot pa solarne elektrarne, čeprav so tukaj izzivi glede štiriindvajseturne oskrbe z elektriko. Vendar smo vse to sprejeli in bili sposobni pripraviti vizijo oskrbe s solarno električno energijo brez državnih subvencij,« ocenjuje indijski energetski minister. Omenjena vizija je del nacionalnih načrtov o proizvodnji več kot 100 gigavatov električne energije do leta 2022, kar je več kot 20 krat več, kot znaša proizvodnja solarne energije v Indiji danes. In če se bo padec cen nadaljeval tako kot doslej, potem bo cena električne energije iz sonca zagotovo okoli 10 odstotkov nižja od cene energije, pridobljene iz premoga. To bi lahko pomenilo spremembo v oskrbi za energijo za celotno državo, tudi za tiste dele Indije, ki danes nimajo stalnega dostopa do elektrike, saj bi jo bilo mogoče proizvajati skoraj povsod, kjer je dovolj sonca, ljudje pa ne bi bili več odvisni od daljnovodov, ki jih je še zmeraj premalo.

Vendar to niso edini razlogi za solarno energijo. Kot opozarja Huizhong Wu bodo »okoljske prednosti uporabe sončne energije v prihodnosti še bolj opazne v primerjavi s premogom, na podlagi katerega Indija danes pokriva okoli 60 odstotkov svojih potreb po električni energiji. Indijski premog namreč vsebuje visoke odstotke pepela in med gorenjem v zrak emitira strupe.

Tudi v Evropi se pogledi na obnovljive vire spreminjajo. Evropa namreč že proizvaja toliko »obnovljive« energije, da ima težave z premalo zmogljivimi daljnovodi. Kljub temu evropske države v primerjavi z državami v razvoju v obnovljive vire v zadnjem času vlagajo kar za petino manj – leta 2015 so te države, vključno s Slovenijo vložile 48,8 milijard ameriških dolarjev, kar je za 21 odstotrkov manj kot leta 2014, ko so v obnovljive vile vložile 62 milijard ameriških dolarjev. Ulf Moslener, profesor, ki proučuje obnovljive vire energije pojasnjuje, zakaj je v evropi prišlo do zmanjševanja investicij. »Ta gospodarstva imajo že precejšen delež obnovljivih virov energije in se sedaj spopadajo z prilagajanjem njihovih energetskih sistemov na nove tehnologije. Shranjevanje energije bo pri tem igralo veliko vlogo.« Ko namreč sonce ne sveti je potrebno imeti akumulatorje ali druge načine za shranjevanje električne energije. Pionirske korake na tem področju pravkar izvaja podjetje Tesla, ki v svoji tovarni v Nevadi v ZDA izdeluje tudi baterije, ki omogočajo shranjevanje elektrike v posameznih hišah.

Glede na vse to bo zelo zanimivo opazovati razvoj v Sloveniji, ki se je z investicijami v TEŠ-6 in nadaljevanjem vlaganja v jedrsko energijo odločila za popolnoma drugačen pristop. Ta pristop pa ima, kot so pokazale javne razprave, vrsto slabosti, od visoke cene projekta, ki je narasel s prvotnih 602 milijona evrov na okoli 1,4 milijarde evrov do anahronizma, da se je prelil denar iz obnovljivih virov (hidroelektrarne), v "neobnovljive" in okolju nevarne investicije. Tudi o »domači elektriki« ne moremo več govoriti, saj večino stroška proizvodnje elektrike predstavlja uvožena oprema in gorivo za izkopavanje lignita ter obresti za tuje kredite. Zanimivo je tudi spoznanje, da so indijski ministri za energetiko to vprašanje dolgoročno rešili veliko bolje kot slovenski.