Se spominjaš Dolly Bell?

V Izoli se 1. junija pričenja mednarodni filmski festival Kino Otok, ki bo pokazal, zakaj Evropa ne razume več, kaj pomeni začeti znova

Se še spominjate filma Se spominjaš Dolly Bell?, zgodbe o idilični sarajevski soseski, v kateri se vsi poznajo? Saj veste, ljudje živijo drug ob drugem, drug z drugim, drug za drugega in celo drug na drugem. In tu odrašča 16-letni Dino (Slavko Štimac), ki stalno ponavlja, da “vsak dan v vseh pogledih vse bolj napreduje”. Njegova velika, revna družina se stiska v enosobnem stanovanju, kratkočasi se s hipnozo, z vrstniki igra v bendu, z velikimi očmi gleda lokalne kriminalce in po otročje se zatreska v Dolly Bell, pevko in prostitutko. Včasih kdo odide. Včasih se kdo poroči. Včasih kdo umre. In kot veste, se film – sicer himna sarajevskemu talilnemu loncu – konča z Dinovo selitvijo iz te idilične soseske.

Film Se spominjaš Dolly Bell?, ki je Emiru Kusturici leta 1981 prinesel beneškega zlatega leva, je postal takojšnja jugoslovanska klasika, velehit, fenomen in kult – ljudje so kar tekmovali, kdo ga bo videl večkrat in kdo bo izstrelil več replik. In ja, vsi so tudi hoteli videti, kako se to nadaljuje. Kaj se zgodi s temi liki? Kam gredo? V koliko pogledih napredujejo? Ljudje so hoteli nadaljevanje, sequel, ki pa ga ni bilo.

Saj res, kako bi bilo videti nadaljevanje filma Se spominjaš Dolly Bell? Ne, ne bi se začelo s selitvijo, temveč z begom iz Sarajeva, tista idilična sarajevska soseska pa bi se prelevila v begunsko ladjo “Flotel Europa”, parkirano v danskem pristanišču. Tistim, ki so hoteli videti nadaljevanje filma Se spominjaš Dolly Bell?, se je želja izpolnila, toda če ga bodo hoteli videti, bodo morali v Izolo, kjer ga bo zavrtel mednarodni filmski festival Kino Otok, le da ni naslovljen Se spominjaš Dolly Bell 2, temveč Flotel Evropa. In ni igrani film, temveč dokumentarec, a tako briljanten, tako emocionalno precizen in tako nostalgičen kot film Se spominjaš Dolly Bell?.

Zrežiral ga je Vladimir Tomić, ki je bil leta 1992, na začetku balkanskih vojn, še otrok, star 12 let, učenec sarajevske osnovne šole “Bratstvo in enotnost”. Ko je z mamo in starejšim bratom zbežal iz Sarajeva, so jih z ostalimi begunci – prijatelji, sorodniki, znanci in neznanci – namestili na ladjo “Flotel Europa”, ki je – ja, parkirana v danskem pristanišču – za dve leti postala njihov začasni dom, njihova začasna soseska, njihova začasna kombinacija utopije in distopije. “Bolje morje v Kopenhagnu kot klet v Sarajevu.”

Trik je v tem, da to ni dokumentarec, v katerem bi se nekdanji begunci spominjali begunskega življenja na ladji “Flotel Europa”, temveč dokumentarec, v katerem se begunskega življenja na ladji “Flotel Europa” spominjajo stare videokasete, ali natančneje, stari VHS-posnetki, ki so nastali na ladji. Tako vidimo begunce, ki živijo drug ob drugem, drug z drugim, drug za drugega in celo drug na drugem, jasno, revni in stisnjeni v ne ravno prostorne ladijske kabine brez oken. Stranišča in kopalnice si delijo tisoči. Skupna je tudi kuhinja – in skupni so rojstni dnevi. Otroci hodijo v bosansko šolo, odraslim pa – da se ne bi preveč dolgočasili – organizirajo vsemogoče dejavnosti, recimo ribolov, šah, gimnastiko, klub sprehajalcev in folklorni ples. Včasih v Sarajevo pošljejo kak paket. Včasih iz Sarajeva dobijo kako VHS-pismo. Včasih kdo umre.

In tu – med vonjem po kavi, posterji in jugopopom – odrašča mali Vladimir, ki se po otročje zastreska v Meliso, folklorno plesalko in sošolko, o kateri neprestano fantazira, tudi v razredu, ko ves blažen sedi za njo. Z velikimi očmi gleda Mikija, največjega frajerja daleč naokrog, ki je strup za bejbe. Tudi rock bend imajo. Da bi si kupil sladoled, zbira steklenice. Ko ga je strah, se spomni Boška Buhe, malega partizana. Pa prvo pivo. In prva cigareta. Včasih kdo odide. Včasih se kdo poroči. Včasih se medetnični odnosi napnejo. Ladja se itak stalno ziblje. Življenje postaja morje, morje pa televizija. In včasih kdo – pijan od besa, obupa in frustracij – televizor preprosto zaluča v morje, s čimer najbolje recenzira distopično življenje v utopični ladijski skupnosti, po malem že tudi turistični atrakciji.

Če ste videli film Se spominjaš Dolly Bell?, potem lahko slutite, kako se konča Flotel Evropa. Točno, s selitvijo – “na boljše”. Kar je seveda relativno. Kot je danes – po razpadu Jugoslavije, balkanskih vojnah, etničnem čiščenju, sarajevskih pokolih, množičnem eksodusu in “srbizaciji” Emira Kusturice – relativno gledanje filma Se spominjaš Dolly Bell?. Če je Kusturica ta film sestavil iz svojih mladostnih spominov na druge filme, potem je Tomić svoj doku sestavil iz VHS-posnetkov, ki so si zapomnili njegovo življenje. Tisti VHS-posnetki so njegovi spomini, proustovske madeleines. Ko jih ugrizne, ga spomnijo na to in ono – na prvo ljubezen, Mikijev overdose in stričevo smrt. Še več: tisti VHS-posnetki se verjetno spomnijo več kot on. Če jih ne bi bilo, se svojega življenja, svojega odraščanja, svoje mladosti ne bi tako precizno spominjal. Na kakšne reči bi verjetno celo pozabil. V njegov doku gre itak le to, česar se spominjajo VHS-posnetki. V njegov film gre le to, česar se spominja film. Vidite, na koncu vedno zmaga film.

Destinacija Srbistan

Flotel Evropa vas bo sezul. In ko boste v Izoli že ravno bosi, si poglejte italijanski dokumentarec Za eno samo uro s teboj, v katerem Alina Marazzi s pomočjo domačih filmov, arhivskih posnetkov, fotk, pisem, dnevniških zapisov, dokumentov in zdravstvenih poročil sestavlja življenje svoje matere, ki je ni nikoli zares poznala, saj je že zgodaj – ko je bila sama stara šele 7 let – podlegla hudim depresijam, “goyevskim” halucinacijam, psihiatričnim narkoterapijam in suicidarnosti, s katerimi je spremenila življenja in prihodnost vseh, tudi Aline, ki pa se brez tistih domačih posnetkov – tistih home movies – svoje matere sploh ne bi mogla spominjati. Filmi izrivajo, prekrivajo in nadomeščajo njene spomine.

To, kar vidimo v obeh dokujih, Flotelu Evropa in Za eno samo uro s teboj, ne govori le o moči filma, temveč o njegovi premoči. Svojih življenj se namreč spominjamo le še po filmih. Kdaj smo kaj počeli (in kaj kdaj), se spominjamo po filmih, ki smo jih tedaj gledali. Filme gledamo, da ne bi pozabili, kako smo živeli. Še več: filme gledamo zato, da bi sploh živeli in da bi se imeli česa spominjati. Nismo mi tisti, ki se spominjajo filmov, temveč so filmi tisti, ki se spominjajo nas. Spominjajo se namesto nas. Postali so naši spominski ekrani, sprožilci in kreatorji naših spominov, naše madeleines, naši biografi, imperialisti, ki so nas okupirali.

Joaquim Pinto, sloviti portugalski auteur, ki že več kot 20 let živi z virusom HIV in hepatitisom C, v monumentalnem dokuju Kaj zdaj? Spomni me kamero obrne proti sebi, da bi ujel leto, ko se je kot poskusni zajec mučeniško podvrgel eksperimentalnim kliničnim terapijam in kemikalijam s strašnimi stranskimi učinki, ki ga ne le talijo, ugašajo in trpinčijo, ampak mu jemljejo tudi spomin, tako da se spominja le še svojih starih filmov, tega, kar je počel včeraj ali malo prej, pa ne. Piše si listke, da ne bi pozabil, a pozabi tudi na listke, ki si jih je pustil, da ne bi pozabil. Film o sebi snema, da ne bi pozabil – in da bi ostal živ. Od življenja ostane le še film. Ni kaj, ko se bomo spremenili v prah, si bo film oddahnil.

Kaj bomo torej s filmom? Kako naj zajezimo njegovo premoč, njegov imperialistični pritisk, njegov iluzionizem? Kako naj mu preprečimo, da bi nam lagal, da bi si nas podrejal, da bi si izmišljal naše spomine in da bi nam vsiljeval svoje spomine? Kako se v filmu znebiti tega, kar je sam film prerasel? Kako posneti film, ne da bi podlegli diktatu njegovih fikcij? Ta vprašanja begajo tudi filmarje (Pinta, Tomića, Marazzijevo), zato niti ne preseneča, da bo Kino Otok med 1. in 5. junijem zavrtel toliko fuzijskih, hibridnih filmov, toliko filmov, ki so posneti v obliki dokumentarca ali eseja, filmov, pri katerih ne veš, kaj je dokumentarno in kaj igrano, filmov, ki se nočejo izklopiti iz realnosti in življenja, filmov, ki jih prav brisanje razlike med dokumentarnim in igranim dela resničnejše in dokumentarnejše od dokumentarcev ter bolj filmske od igranih filmov, filmov, ki se skušajo nalesti begunske vročice in ki s samim filmom tako eksperimentirajo, kot da bi ga skušali mobilizirati za boj proti fikcijam politike, oblasti, finančnih elit in statusa quo.

Takšen je Ni krave na ledu, esej španskega filmarja Eloya Domíngueza Seréna, ki je prisiljen iz bankrotirane Španije emigrirati na Švedsko, kjer se skuša integrirati (priložnostna dela, učenje švedščine, branje švedskih kriminalk, privajanje snegu ipd.), in takšen je Abdul in Hamza, srbski dokumentarec o dveh Somalcih, ki sta se po hudih mukah prebila do srbsko-romunske meje, kjer se zdaj pripravljata na preboj do Beograda, toda domačini, ki jih srečujeta, se z njima solidarizirajo, saj spoznajo, da imajo s Somalijo več skupnega kot s stabilnimi in urejenimi zahodnimi demokracijami.

“Vse je propadlo, tovarne so zaprli, ljudje odhajajo v tujino,” pripoveduje neki Srb afriškim beguncem v Destinaciji Srbistan, Žilnikovem dokumentarcu o kontaktu med Srbi in afriškimi begunci (Sirci, Eritrejci, Ganci, Somalci, Afganistanci), ki izgledajo kot zadnji Evropejci in ki obtičijo v Srbiji, kjer čakajo na azil, spijo drug na drugem, tavajo po snegu, se borijo s srbščino in azilnimi centri, ki jim naštevajo le prepovedi (ne pa tudi pravic), ponujajo svoja videnja vojn (“Gadafi je hotel združiti Afriko, pa so ga uničili, da ne bi dolar padel”), rasne imperialnosti (“Če pride belec v Afriko, mu takoj pustijo poslovati, ker je belec”) in razlogov za afriško bedo (“Kako to, da ne najdejo rešitve za Afriko, če pa imamo toliko zlata”), hrepenijo po svobodi, spoštovanju in izvirnih destinacijah (“Nimam denarja za vlak – kako naj pridem tja,” vpraša Afričan Srba, ki mu odvrne: “Lahko štopaš”) ter zagovarjajo poligamijo. “Toda ali lahko isti dan spite s štirimi ženami,” zanima Srbkinjo, ki Afričana prepričuje, da srbska ženska potrebuje seks vsak dan. “Afriški moški ji je to sposoben zagotoviti,” odvrne Afričan. Ta prizor morda – podobno kot doku Abdul in Hamza – deluje “igrano”, toda razbije več stereotipov, kot jih ustvari.

Avstrijska Lampedusa je po drugi strani hiperestetizirana črno-bela meditacija o Italijanki in Somalcu, ki se vrneta na Lampeduso, evropski Ellis Island, otok, ki izgleda kot begunska ladja, otok sredi morja, ki jemlje življenje. Ko je Somalec na Lampeduso prišel prvič, je bil še clandestino, slepi potnik – zdaj se vrne kot svoboden državljan. Italijanka, ki se počuti kot begunka, naj bi bila pri dobrih petdesetih, a izgleda tako, kot da je pri slabih stotih. Izžeta je, posušena, prežgana, prestrašena, agonična – kot abstrakcija Evrope, utrujene od zgodovine, privilegiranosti in imperialne nostalgije (oh, in od ljubezni, ki itak izgleda le kot literarni efekt, če vprašate Guerinovo fuzijsko Akademijo muz), kot ekspresija Evrope, ki izgublja občutek za realnost, ki pozablja na tisto, kar je bilo v njej najboljše, in ki ne razume več, kaj pomeni začeti znova in zakaj nihče noče ostati zadaj.

Polnočni ekspres

Če hočete videti, kako so ljudje znova začenjali nekoč, v komunizmu, potem si nujno poglejte Zoro, latvijski film o življenju v sovjetskem kolhozu, nostalgično reimaginacijo eposa Bežin log, ki ga je leta 1937 posnel Sergej Eisenstein, a so ga na Stalinovo zahtevo uničili, tako da je od njega ostal le polurni slideshow. Veliko ideologije, veliko propagande, veliko mučeniške mitologije, veliko represije je bilo potrebne, da utopija ni izgledala kot distopija.

Če hočete videti, kako ljudje znova začenjajo danes, v kapitalizmu, potem si nujno poglejte Ribji spev, Pintov doku o azorskih ribičih, ki so – četudi sredi idiličnih otokov in rajskega morja – prisiljeni razmišljati kot kapitalisti (učinkovita organizacija dela, strategija, ocena tveganja ipd.) in delati kot stahanovci v kitajskih znojilnicah. “Manj ko mislijo, hitreje in učinkoviteje delajo.” Veliko ideologije, veliko propagande, veliko mučeniške mitologije, veliko represije je potrebne, da bi distopija izgledala kot utopija. Tako kot je treba ljudi prisiliti v kolektivnost, jih je treba prisiliti tudi v svobodo.

Če pa hočete videti, kako ljudje znova začenjajo v komunizmu in kapitalizmu hkrati, potem si nujno poglejte kitajski Piknik ob cesti, obešenjaški road trip, v katerem briljantno koreografirani neprekinjeni 41-minutni shot, ki prileti en passant, izriše popolno sliko kitajskega “velikega skoka naprej”, ki potrjuje, da sta oba, kapitalizem in komunizem, le nedokončana projekta Zgodovine.

Ker pa je Turčija že ravno ta, ki po novem odloča o usodi beguncev, balkanske poti in “begunske krize”, se zdi logično, da se bo Kino Otok spomnil tudi njenega ultimativnega begunca, Yilmaza Güneyja, filmarja kurdskega rodu, ki se je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja prelevil najprej v filmskega zvezdnika (igral je tudi v dvajsetih filmih letno!), potem pa v radikalnega družbenokritičnega režiserja, ki je rušil tabuje, prikazoval življenje kurdskega proletariata in izzival avtokratski režim, tako da je dobrih 10 let preživel po ječah, v katerih je pisal scenarije, ki so jih potem – po njegovih podrobnih napotkih – režirali drugi, recimo Şerif Gören, ki je leta 1982 posnel kultno Pot, zaporniško dramo, alegorijo Turčije, v kateri vsi ljudje – po zaslugi vojaških hunt – izgledajo kot pogojno izpuščeni jetniki z okrajšanimi pravicami in svoboščinami. Pot je osvojila zlato palmo, Güney, ki je vmes pobegnil iz ječe in Turčije, pa je potem leta 1983 v Franciji – v popolni tajnosti – posnel svoj zadnji film, Zid, vivisekcijo turške ječe, v kateri ponižujejo, mučijo, trpinčijo, zlorabljajo in posiljujejo otroke. Kako ga je posnel, bo pokazal doku Balada o izgnancih. Kot pravi nekdo: “Videl je obraze in slišal krike, ki jih ni mogel pozabiti.”

Zid je prikimal Parkerjevemu Polnočnemu ekspresu, ki so ga pet let prej obsojali ksenofobičnega odnosa do Turčije in njenega zaporniškega sistema. Güney je naslednje leto umrl. Vedel je, da je bolan in da bi se moral zdraviti, a je raje snemal film. 5

Urgentnih 5

Destinacija Srbistan

Želimir Žilnik, 2015

Bližnje srečanje četrte vrste.

Flotel Evropa

Vladimir Tomić, 2015

Odraščanje na begunski ladji.

Kaj zdaj? Spomni me

Joaquim Pinto, 2013

Film je hitrejši od spomina.

Piknik ob cesti

Gan Bi, 2015

Odiseja Kitajca, ki je preveč videl.

Zora

Laila Pakalnina, 2015

Črno-belo življenje v kolhozu.

Film je otok

Na Kino Otoku boste videli tudi arty skelete vsemogočnih avtomobilov, ki so “umrli” v alžirskih begunskih taboriščih (Rumena opečnata cesta), in spomenike argentinskih vojaških diktatur, ki štrlijo kot zunajzemeljski monoliti (Toponimija), videli boste, kaj je to ljubezen do zborovskega petja in integracije (Kastrat Merjasec), kaj zmore super 8 mm trak, ko se znajde sam v mestu (14 kolutov), kako izgleda “posthumno” življenje škotskega rockerja Edwyna Collinsa, avtorja štikla A Girl Like You (ja, Možnosti so neskončne), in kako posnameš etiopski film, ki potem tekmuje v Cannesu (Jagnje), videli boste dve ženski, ortodoksno judinjo (Gora) in ortodoksno katoličanko (V imenu ljubezni), ki ju patriarhalni fundamentalizem tako žre, da začneta iskati stik z “drugo” stranjo (prva s prostitutkami, zvodniki in Arabci, druga z apokaliptičnimi halucinacijami), pa kolažiranje ženskega boja v Italiji (Tudi vrtnice hočemo), Pintov prvenec (Kamen v žepu), kinotečne klasike (Sence pozabljenih prednikov via Sergej Paradžanov), Pirate s Karibov pred Pirati s Karibov (Čisto pravi gusar), italijanske animacije in kvikije s plaže.

Filmski festival:
12. mednarodni filmski festival Kino Otok – Isola Cinema
Kje: Letni kino Manizoli, Art Kino Odeon, Kulturni dom in druge lokacije v Izoli
Kdaj: od 1. do 5. junija 2016

* Festival bo med 26. majem do 14. junijem 2016 gostoval tudi v Ljubljani, in sicer v Kinodvoru in Slovenski kinoteki