MLADINA Trgovina
Grega Repovž

Grega Repovž

3. 6. 2016  |  Mladina 22  |  Uvodnik

Smrt ideologije

Ta teden je Mednarodni denarni sklad (MDS) objavil analizo treh svojih vodilnih makroekonomistov o neoliberalizmu – in slovenski mediji so pretežno, tako kot večina vzhodnoevropskih, uspešno spregledali objavo, kar seveda ni presenečenje. Jonathan D. Ostry, Prakash Loungani in Davide Furceri so vrh pameti MDS, tisti, ki že leta opozarjajo, da je bila dolgoletna politika MDS napačna in da jo je nujno spremeniti, so del ekipe Christine Lagarde, ki kot direktorica sklada že leta bije bitko s skladom samim, namreč njegovo naravnanostjo.

Mednarodni denarni sklad je namreč dolga leta opravljal funkcijo nekakšne neokolonialne organizacije za širjenje gospodarskega in političnega vpliva ZDA in njenih evropskih zaveznic, bil servis korporacij in finančnih institucij, politično pa pohladnovojni ideološki stroj za širjenje moči in vpliva neoliberalnega kapitalizma. Tako so bili tudi videti in so še danes videti njihovi predstavniki in delegacije: prihajajo in govorijo jezik partijskih aparatčikov iz najbolj cenenih filmov o dobrem zahodu in slabem vzhodu in jugu, vedejo se tako, ukaze in zahteve delijo na ta način. Vedno znova jih razkrivata njihova površnost in nevednost o državi, v katero so prišli – ker ne gre za širjenje dobrih praks, ne gre za širjenje blaginje, ampak za širjenje ideologije. Christine Legarde poskuša že leta obrniti smer MDS, a ima problem: njegov celotni aparat namreč globoko verjame v neoliberalizem kot odrešujočo ideologijo, celo vero. Ali kot je zapisal Aditya Chakrabortty v Guardianu: velik je razkorak med tem, kaj MDS misli, in tem, kaj dejansko dela. In MDS na ravni držav še vedno ravna, kot da se nič ni spremenilo in kot da do novih spoznanj ni prišlo.

Bistvo študije »Neoliberalizem: precenjen?« pa ni v neizprosni analizi, ki jasno pove, da so posledice 30 let neoliberalizma katastrofalne. Neoliberalizem ni prinesel gospodarske rasti, temveč je predvsem poskrbel za bogatenje peščice. Bil je rušilen, stotine milijard evrov so države porabile za čiščenje posledic neoliberalizma, med največje napake pa Ostry, Loungani in Furceri vštevajo prav teorije nujnega zategovanja pasu, katerega posledica je padec gospodarske rasti, medtem ko se delež dolga države samodejno povečuje. V tem smislu Ostry, Loungani in Furceri niso napisali nič novega. Novo je jasno pozicioniranje neoliberalizma kot ideologije, pri čemer ne gre pozabiti, da se nekaj časa že sam pojem neoliberalizem sploh ni priznaval, tudi slovenski neoti so se radi norčevali iz svojih kritikov, češ, pojem neoliberalizem ste si kar izmislili.

Chakrabortty v Guardianu je seveda zadel bistvo. Če torej MDS zdaj že priznava, da je neoliberalni kapitalizem ideologija, potem se je treba problema tudi lotiti kot soočanja z napačno in zlomljeno, a še vedno živo ideologijo – in potegne vzporednice s komunizmom. Ja, vzhodnoevropski komunizem, sovjetski komunizem, delno tudi jugoslovanski komunizem so bili pač ideološki aparati, ki jih je bilo treba po padcu tudi demontirati. Demontirati kot aparat, predvsem pa demontirati v glavah. Ker neoliberalizmu so se morda res odpovedali v raziskovalnem oddelku MDS, a že aparat MDS se mu noče odreči – ker pač gre za vero. A nima tega problema le MDS, huje je: v neoliberalizem verujejo namreč uradniki vlad po vseh državah, univerze in predvsem ekonomske fakultete, ki so zadnjih 30 let ustvarjale nove in nove neoliberalne ekonomiste. Neoliberalizmu se ni mogoče odpovedati v MDS, neoliberalizem kot ideologija pač živi v glavah na finančnih ministrstvih, na univerzah, raziskovalnih inštitutih, v podjetjih, dejansko pa po koščkih v vsakem izmed nas. Živi naprej – ker se je pač ideologiji, na kateri si gradil vse, v kar si verjel, pač težko odpovedati, sploh če se ne zavedaš, da dejansko verjameš v neko ideologijo, pa čeprav zapakirano v krik »Stran z ideologijo«. Odpovedati se neoliberalizmu pomeni zavreči na primer nešteto učbenikov – tako kot smo jih na primer v Sloveniji zavrgli leta 1990 in nonšalantno, malo manj zavzeto kot drugi Vzhodnoevropejci, pa vendar, zamenjali z vero v prav ta neoliberalni model. Koliko generacij ekonomistov, pravnikov, družboslovcev in naravoslovcev je po vsem svetu zraslo z neoliberalno ideološko osnovo – v prepričanju, da to ni ideologija, da je to nad ideologijami, da je to nad politiko, da gre za čistost znanosti?

Ideologije umirajo dolgo, pravi Chakrabortty. Ampak saj napredujemo. A res bomo napredovali, ko bo tudi Slavku Bobovniku jasno, kdaj pred njim stoji pač nekdo, ki verjame v neko zelo jasno opredeljeno ideologijo, ne pa nekakšen neodvisni strokovnjak, ki bo povedal, kako je prav in zveličavno.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.