Zaključek 60. sezone

Kot zadnjo premiero letošnje sezone je Slovensko mladinsko gledališče uprizorilo predstavo mi, evropski mrliči, v kateri dramatičarka Simona Semenič in režiser Sebastijan Horvat stopata v dialog z Dušanom Jovanovićem ter njegovimi Žrtvami mode bum-bum iz sedemdesetih let, vendar sta močno vpeta v sedanjost. Zdi se, da se nekako strinjamo, da so razmere daleč od tega, da bi bile dobre, pa vendar imamo vtis, da bi stvari lahko bile tudi slabše. Vsi se zavedamo katastrofalnih posledic ekonomske in politične krize, krize legitimnosti institucij Evropske unije, vedno večje ogroženosti zaradi podnebnih sprememb ... Vendar je videti, da nas uspešno prepričujejo, da je nekje drugje (ali v nekem drugem času bilo) vseeno slabše. Ali, kot piše Simona Semenič, "do grla smo v dreku, vendar vseeno plavamo."

Jovanović je leta 1975 na povabilo Dominika Smoleta, umetniškega vodje Mladinskega, kot namerno nagajivo izpeljanko takrat še priljubljenih partizanskih mitingov iz njenega hladnega besednjaka naredil dramo: popis vojaške mode skozi stoletja. Uprizoritev, ki je nastala pred štiridesetimi leti v obdobju hladne vojne in predstavlja jasno nasprotovanje militarizmu kot usodi naše civilizacije, hkrati anticipira nenehno stanje konflikta, v katerem živimo danes. Poleg Jovanovićeve predstave in besedila, ki ga je za predstavo napisala Simona Semenič, je bilo tretje izhodišče za predstavo poezija Srečka Kosovela (naslov predstave izhaja iz Kosovelove pesmi Ekstaza smrti). Če ti dve deli primerjamo s Kosovelovim opusom, ugotovimo, da sta vsem trem skupna jasna družbena kritičnost in formalni pogum.

Srečko Kosovel je bil pesnik jutrišnjega dne, ne samo zaradih aktualnosti svojih tem – v njegov jezik je vpisan boj med mučnim trenutkom, v katerem je živel, in vero predvsem v ljudi, ki bodo osvojili drugačno prihodnost – nekaj, kar je bilo skupno številnim umetnikom zgodovinske avantgarde. Žrtve mode bum-bum so nastale v času, ko so se ideje o katerih je pel Kosovel, ločile od življenja ravno tako, kakor so se besede in pojmi v javnem govoru SFRJ ločili od svojih pomenov. Jovanović se v svoji predstavi posmehuje ravno tej ležernosti, samozadovoljnosti in praznini uradnega diskurza v obdobju nevarnosti jedrske vojne.

Danes je na prizorišču parlamentarne politike (ali oglaševanja) ta proces semantičnega praznjenja dosegel vrhunec, vendar gre Simona v svojem besedilu še korak naprej. Prepoznava več kakor samo smiselno praznino vladajočega diskurza – pod vprašaj postavi moč, smotrnost javnega govora (delovanja) nasploh. To se zrcali tudi v odnosu do političnosti same izvedbe. Tako pri Jovanoviću kakor pri Semeničevi je jasen skrajno ciničen odnos do tem, s katerima se ukvarjata, vendar v Žrtvah obstaja vsaj vera v političnost (učinek) same izvedbe, skupinske igre, v Simoninem besedilu pa so odnosi, ki nosijo pravo življenje, oziroma dramske osebe, v katere avtorica tudi sama verjame, potisnjeni v drugi plan in ne dobijo priložnosti, da bi prišli do besede ...

Predstava se ukvarja s smotrnostjo tako imenovanega angažiranega gledališča in z vprašanjem, kakšen smisel ima ta angažma v sistemu, ki ne samo da ne prepoveduje kritike, ampak jo predstavlja kot bistveni del umetniškega tržišča. V trenutkih krize, ko postaja ta niša vse večja in pomembnejša, je vse bolj jasno, da ne odpira možnosti za spremembe, ampak zgolj omogoča podaljševanje statusa quo. Naše branje Simoninega besedila nas hoče torej soočiti s to impotenco politične volje in z jezikom, v katerem je od tega, kar je nekdaj morda bila politika želje, ostala samo dolžnost – da še naprej govorimo, da še naprej tečemo v krogu – da še naprej "drkamo." Soočiti se z nihilizmom njenega teksta pomeni pogledati v globino (družbenega/izvedbenega) polja in prepoznati, kje je življenje in kje pleše nemoč, je zapisal dramaturg Milan Marković Matthis.

V predstavi nastopajo: Damjana Černe, Brane Grubar k. g., Željko Hrs, Alja Kapun k. g., Boris Kos, Janja Majzelj, Anja Novak, Ivan Peternelj, Stane Tomazin, Matija Vastl in Jožica Klančišar k. g., Andreja Škof k. g., Dare Škof k. g., Nevenka Peclin k. g. Dramaturgija: Milan Marković Matthis, glasba: Drago Ivanuša, scenografija in oblikovanje videa: Igor Vasiljev, kostumografija: Belinda Radulović, koreografija: Anja Bornšek