Kako si razlagati kozmos

Nocoj bo v ljubljanski Operi premiera avtorskega plesnega projekta Kristine Aleksove in Žive Petrič z naslovom Globina (po)gleda. Avtorici v predstavitvenem besedilu poudarjata, da si skušamo ljudje kozmos razložiti od prvega dne, ko smo "ukrivili vratove navzgor in se uzrli v nebo". "Nekateri se po odgovore zatekajo k filiozofom, drugi jih iščejo v svetu fizike in matematike, nekateri pa so si preprosto odgovorili v imenu boga. Žal nam oprijemljive resnice ne naklonita ne fizika ne filozofija, celo sam bog molči in nas prepušča lastni domišljiji. Edina skupna ideja, jasna pri vseh razpravah, je mogočna beseda vseobsegajoče," izpostavljata avtorici. 

Dodajata, da nas radovednost žene tako daleč, da nenehno iščemo kukala, skozi katera bi se lahko nekoliko bližje spogledali s kozmosom, če že ne uspemo uvideti vsega veličastja naenkrat. Obenem pa postavljata neizogibno vprašanje: Ali bi preučili in doživeli vsak košček kozmosa tako do potankosti in s takšnim navdušenjem, če bi nam bil dan vpogled v celoto? "Zunaj tega radikalnega mišljenja vendarle obstaja način, kako povzeti vseobsegajoče. Najbližje temu je morda ravno pristop tistih, ki se obračajo na »bogove«. Če razmišljamo drugače, so to oni, ki si upajo prepustiti transcendentalni izkušnji in se na povsem čutni ravni povežejo s celoto, tako da postanejo nepogrešljiv del nje same," pojasnjujeta Kristina Aleksova in Živa Petrič. Prva je v predstavi poskrbela za koreografijo, druga pa za scenografijo. 

Plesno-performativni projekt za svoj poligon ponuja črno kocko, v katero so z vseh strani vstavljena kukala. Gledalec se prosto giba po prostoru in po lastni izbiri opazuje dogajanje v njej. Takšna scenska instalacija daje opazovalcu usmerjen pogled v detajle kozmosa, v koščke zgodbe, ki jo ustvarjajo gibalci in zvok. 

V predstavi bodo nastopili številni plesalci in plesalke, denimo Tjaša Kmetec, Giorgia Vailati, Georgeta Capraroiu, Tasja Šarler, Marin Ino, Lukas Zuschlag, Owen Lane, Petar Đorčevski, Goran Tatar, Yuki Seki, Michele Pellegrini in Filippo Jorio. Poleg nocojšnje premiere, si boste lahko ogledali tudi ponovitve, ki bodo na sporedu med 29. junijem in 2. julijem, vedno ob 20.30.

Kristina Aleksova je v Ljubljani rojena koreografinja, ki je svojo plesno pot pričela na Srednji glasbeni in baletni šoli, kasneje pa je postala članica ljubljanskega baletnega ansambla. Svoje znanje je izpopolnjevala na različnih delavnicah in seminarjih, doma in v tujini. V sezoni 2012/2013 je na odru ljubljanske Opere ustvarila prvo daljšo koreografijo Otroci z roba resničnosti v okviru baletnega večera Stravinski. Za eno sezono se je pridružila tudi plesnemu ansamblu graškega opernega gledališča. Kot soavtorica in performerka je z Živo Petrič sodelovala pri produkciji različnih videov (System Suicide, Fuck Machine po Bukowskem in Omejitev razsežnosti), v katerih sta avtorici raziskovali preplet videa, fotografije, plesa in instalacije.

Živa Petrič se je že v času študija na akademiji za vizualne umetnosti usmerila v raziskovanje odnosov med različnimi mediji, kot so gibajoča slika, fotografija, gib, besedilo in poezija. Poigrava se s konceptom fizične omejenosti ter z intimno in kolektivno svobodo. Poleg sodelovanja znotraj praks gledališke in filmske scenografije ter glasbenih videospotov je na področju videa ustvarila dva kratka filma: Omejenost razsežnosti, ki temelji na osebni izpovedi, zapisani v formi poezije, in Fuck machine, ki je bil leta 2013 poleg omembe žirije na Slovenskem filmskem festivalu sprejet tudi na tekmovalni natečaj ESEL Award. V videoinstalaciji na temo Da Vincijeve Zadnje večerje pa je v galeriji Vžigalica izpostavila problematiko pomanjkanja osebnega mnenja v družbenem okolju.