Grega Repovž

Grega Repovž

 |  Mladina 29  |  Uvodnik

Bes, bes

Ker smo leta 2016, ženske ne tolerirajo seksističnih izpadov. Zveni stavek, ukraden z menija kanadskega premiera Justina Trudeauja, neumno? A to je vse, kar je mogoče o tem povedati. Danes se takšne stvari ne tolerirajo. Včasih so ženske zavzdihnile, stisnile ustnice in nekako pozabile. Danes pa ne. Ima kdo s tem težave? Res je, leta 2016 smo. A ko intelektualna elita začne na podlagi primera zavrženega seksizma pozivati k »odstranitvi« starih prdcev, češ problem so ti starejši, se velja zdrzniti. Opala! Vsak ima svojega cigana, kajne? Vsak ima koga, na kogar lahko počez vrže pripombo, eni pač na ženske, drugi na geje, tretji na begunce – a da potem tako spodrsne ravno tistim, ki so glas, na katerega vedno računamo, dejanska intelektualna elita današnjega trenutka?

Seveda bi bilo na tem mestu zabavno z nožem bezati v ta »spodrsljaj«, ki je več kot to, je ageizem, še ena v vrsti diskriminacij. Diskriminacija in stigmatizacija sta pač prekletstvo, ki ga je v posebni izdaji Mladina Intervjuji najbolje opisal Jakob Finci, predsednik Judovske skupnosti v Bosni in Hercegovini, z grenko judovsko šalo, pogovorom znancev, od katerih je eden Jud, ki pravi takole: »A veš, da ko izbruhne vojna, to med prvimi občutijo Judje in kolesarji?« Drugi vpraša: »Zakaj pa kolesarji?« Jud mu odgovori: »Zakaj pa Judje?« A se raje ustavimo in poglejmo temu besu, ki nam v zahodnih družbah tolče iz vseh sten, teles, ust in zaslonov, ki je zmožen zapeljati še intelektualce v nerazum – v oči. Spomnimo se besa, ki je iz Slovencev udaril ob umoru dveletne deklice, ko so tisti, ki se danes zgražajo nad Erdoganom in njegovim napovedovanjem ponovne uvedbe smrtne kazni, zahtevali smrtno kazen za kruto mater in njenega partnerja. Vsak tak primer postaja ventil za nakopičeni bes.

Nad tem besom, ki ga je mogoče tako jasno razbirati za vsakim novim primerom, se ne gre zgražati. Če ne želimo, da družbe odnese, če ne želimo, da bo nazadnje pač eno klanje (od konca zadnjega na Balkanu, kjer živimo Slovenci, je le 20 let), se moramo s tem besom resno ukvarjati.

Evropske družbe, če se omejimo, so globoko poškodovane. S temi družbenimi poškodbami se ne ukvarja nobena država, a čustev je vse več, družbe pa vse bolj iracionalne. Povezava med tem besom na različnih ravneh in vzponom populizma je jasna. Pokazal jo je brexit, pokažejo jo vsakokratne volitve, hladna prha Evropo čaka na naslednjih nemških volitvah.

Najprej je bilo nezadovoljstvo, podloženo s strahom. Nezadovoljstvo seveda izhaja iz sprememb, ki so jih bile evropske družbe deležne od sredine devetdesetih let. Nove delovne zakonodaje in razgradnja države blaginje so namreč Evropejcem dejansko počasi vzele evropski model življenja – model postopnega varnega napredovanja in varne prihodnosti. Danes za večino Evropejcev tega modela ni več. Kriza je nadalje politiki omogočila, da je to razgradnjo socialne države izpeljala še hitreje – pri čemer je ljudem kriza pognala strah v kosti, šlo je za ta grozljivi občutek, da lahko izgubijo vse, kar so do tistega trenutka ustvarili. Strah je izginil oziroma izzvenel, ker človek se navsezadnje vsemu privadi, ostalo pa je nezadovoljstvo. Spoznanje, da nikoli ne bo drugače, da je to tisto življenje, ki je namenjeno povprečnemu Evropejcu, je dolgotrajno nezadovoljstvo počasi spreminjalo v bes. In ta bes, zadrževan za štirimi stenami, danes tolče. Tolče po celini. Včasih njegovo kopičenje vidimo. Potem se spet skrije za štiri stene. A je tu, prisoten, vse močnejši.

Pri čemer se to z dejanskimi razmerami ustvarjeno nezadovoljstvo na različnih ravneh družbe napaja z različnimi poenostavitvami. Ker je pač ljudem tako laže, ker odleže. Eni s prstom kažejo na begunce, drugi na starce, tretji na … – toda to le še napaja ta bes, tokrat z neopravičljivim in neupravičenim nezadovoljstvom. No, evropski družbi je ta bes prekleto znan, prav ta bes je tisti, ki je stal v drugi polovici tridesetih let prejšnjega stoletja za evropskim toleriranjem nemškega preganjanja Judov in vzponom krvavega populizma.

Družbe nestabilnosti ne nastanejo z danes na jutri. Pri čemer – je svet sploh že našel kakšno boljšo rešitev od vojne za to nakopičeno nezadovoljstvo in nenadzorovani bes? Vojna pač stvari potem sesuje v prah, vse gre spet od nič in nenadoma je človek zadovoljen že z dostopom do pitne vode. In ljudje se lotijo, da bi spet zgradili dobro družbo, polni optimizma, ker ni več mrtvih in ker jih ponoči ni strah.

A nezadovoljstvo je upravičeno, ima dejansko podlago.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.