Dominacij nad ženskami je v literaturi in na vsakem koraku dovolj in preveč

Kaj manjka v »kronosledu dogodkov in odločitev« kot jih beremo v odstopni izjavi pisatelja Evalda Flisarja? Častno razsodišče slovenskega Pena v sestavi Janko Prunk, Marko Kravos in Meta Kušar je 5. julija obravnavalo zahtevo predsednika Evalda Flisarja, da se članici Stanislavi Repar zamrzne članstvo za pet let. Bila je podana tudi Flisarjeva zahteva, da če se ne bomo o tem pozitivno izjasnili v sedmih dneh, bo odstopil.

Še pred zasedanjem sem obema članoma poslala svojo izjavo: 

Ko je prišla dr. Stanka Repar v Slovenijo je pokazala v svojem uredniškem delu, pisanju, kritikah in interpretacijah slovenske literature kozmopolitskega duha in brezkompromisno demokratičnost, saj se je zavedala, kar se žal pri nas mnogi ne, da je človek enakopraven ali pa ni. Ne da se biti malo enakopraven, malo pa ne. To je seveda kazalo svoje bogate rezultate tudi v njenem urednikovanju pri Apokalipsi, saj sta bili revija in založba vseh 25 let svojega obstoja humanistično in literarno pluralni. Vzorno pluralni. Tako je ta Slovakinja izboljševala naš slovenski dom!

Pričakujem, da bo predsednik Evald Flisar, ki ima v 40 jezikov prevedeno svojo umetnost to dobro razumel in cenil: cosmopolitea je nujna za izboljševanje politeie.

Rada bi Vas spomnila, da nas je prejšnji predsednik mednarodnega PENa opomnil povsem jasno, da PEN ni organizacija iz katere bi izključevali, saj so v njej različni in svobodni in tudi želijo taki ostati. Zato predsednik Evald Flisar ni omilil svojega stališča, saj je bila njegova prvotna zahteva po izključitvi Stanke Repar sploh neuresničljiva. Lahko pa ga omili zdaj; vso to reč razvijmo v demokratični razgovor, ki so se ga prejšnji vodje SLOPENa tudi neopravičljivo dolgo izogibali. Ker niso pristali na razgovor in dialog o problemu z izključitvijo J. Janše, so mnogi ugledni člani izstopili. S svojim demokratičnim stališčem jih lahko zdaj spet povabimo medse.

Gotovo članice Mire ne moremo pristati na cenzuro svojega razmišljanja in stališč; vem, da nas ni nikoli svet samo hvalil in dobro mislil o nas – to že mora biti sprejemljivo za vse, da vsi vseh ne cenijo. Sicer pa gorje človeku, ki ga imajo vsi radi. Če je bila ena Stankina metafora malo močnejša, pač ne moremo zato zahtevati sankcij – saj privatno pismo je napol literatura in Tomaž Šalamun nam je v tem pokazal mero in način, če želimo, da nas vsaj pol stoletja ne povozi, kakor njega ni, kaj šele dve stoletji. Opomniti bi bilo treba g. Mileno Milevo Blažič, ki je pomotoma dobila pismo, a ga je takoj posredovala Evaldu Flisarju.

Tudi Čop je pisal velecenzorju Kopitaju, ko je tekla črkarska pravda, naj neha, ker če ne bo, mu bo Prešeren že zaprl umazani gobec. Literati zaradi metafor res ne bi smeli od užaljenosti omedlevati. Tako mislim. Sem solidarna s Stanko Repar in jo podpiram.

Častno razsodišče se je sestalo po desetih dneh od podane zahteve in soglasno smo sklenili, da ne pridejo v poštev nikakršne disciplinske sankcije, nikakršna zamrznitev njenega članstva, ker je PEN temelj demokracije in ima moč strpnosti do različnih nravi. Člani se morajo počutiti kot doma, da se lahko sestajajo in delajo in se o svojih stališčih svobodno izražajo. V vsaki združbi so pomembni posamezniki, oni skrbijo za dvig demokratične komunikacijske kulture, ki je pri nas nizka, ker sama od sebe ne bo prišla k nam, ampak se bomo morali s prakso in stališči truditi, da jo uveljavimo.

Ko sva kasneje z Evaldom Flisarjem govorila o tem problemu, takoj na začetku medijskega razraščanja afere v zvezi z A. Radaljac, mi je rekel, da je zadevo z zamrznitvijo članstva S. Repar potegnil nazaj. Zdaj pa berem spet vse to od začetka, hkrati pa v odstopni izjavi ne najdem nobenega zavedanja o spolni grobosti, o neumestnih spolnih opazkah, ki jih potencialni delodajalec piše prosilki za delo. Kaj pa mlado kritičarko zanimajo detajli o erekcijah odgovornega urednika! To niso komplimenti, ampak dominacija. Berem pa, da je predsednik Pena odstopil zaradi izjave Mire, ker mu v svoji izjavi »pridigajo o integriteti«.

Daleč od tega da bi integriteto oz. n a č e l n o s t pridigale, zahtevamo jo! Brez nje ne bomo enakopravni in tudi ne demokratični. Ker smo v vsi v vezni posodi, jo rabimo tako v kulturi kakor v politiki, na univerzi in v gospodarstvu.

Surove dominacije nad ženskami je veliko in bo potrebno o njej natančno pisati. Najhujše se je končala za Barbaro Šubert, nekdanjo tajnico Društva slovenskih pisateljev. S smrtjo. Spominjam se občnega zbora tega istega društva pred desetletjem in pol, kjer sem zahtevala stališča do verbalnega spolnega nasilja takratnega predsednika Vlada Žabota nad Barbaro Pogačnik. Takrat predsednika ni bilo mogoče »odstopiti«. Večina ga je zagovarjala, tudi ustvarjalci iz Beletrine.

Dominacij nad ženskami je v literaturi in na vsakem koraku dovolj in preveč – celo kulturne urednice nimajo dovolj posluha zanje. V gospodarstvu nič manj! O tem lahko pričajo psihiatri. To je vsekakor vsebina, ki bo zahtevala natančnejšo obravnavo. Ženski odbor Mire je še kako pomemben in ima vso pravico do interne komunikacije, vsaj takšne, ki so si jo moški uveljavili že pred stoletji.