Analiza EU: počasno odločanje podžiga populizem

Finančna kriza, begunska kriza, spopadi v Ukrajini, teroristični napadi, odhod Velike Britanije iz EU, poskus državnega udara v Turčiji ... krizne situacije v Evropi so se v zadnjem času kar zgostile. To v članku "O procesu odločanja in neredu v EU" ugotavlja Antonia Colibasanu. V Bruslju se namreč zdi, da poznajo rešitev za vsak problem. Toda zunaj Bruslja te rešitve postanejo hitro problematične. Kompleksnost problemov povzroča da se vsak problem obravnava od primera do primera drugače, to pa "slabi in fragmentira EU". Dodatna posledica takšnega odločanja je, da Evropejci ne razumejo evropskega aparata odločanja, ki ga oskrbuje oddaljeni in elitistični sistem, ki mu zato vse manj zaupajo. To pa podžiga nacionalizem. 

Vse to prispeva k prepričanju, da se je EU, ki se je od leta 2008 ukvarjala s celo vrsto kriz, na to sama le slabo prilagodila. Ker je bila EU zasnovana na predpostavki miru in blaginje, nihče ni mislil, da se bo morala ukvarjati s konflikti in revščino. Zamišljena je bila bolj kot zveza držav in ne kot federacija. Toda istočasno ima "strukturno pomanjkanje", ko gre za reševanje kriz na enak način, kot to počnejo ZDA. Tako so na primer finančni ministri držav članic podprli ugotovitve Evropske komisije, da Španija in Portugalska, ki sta članici območja evra, nista spoštovali fiskalnih pravil EU. Proračunski deficit obeh držav je namreč nad zapovedano številko treh odstotkov. Zato so pozvale k sankcijam EK, določenim s Paktom o stabilnosti.

Toda v resnici je, kot po navadi, sledil nato dolg postopek diplomatskega "prepričevanja". Po tem postopku imata Portugalska in Španija 10 dni časa, da prepričata Evropsko Komisijo, da jima odredi minimalne kazni oziroma da jih sploh ne kaznuje. Evropska Komisija ima nato 20 dni, da pripravi predlog sankcij ter jih predloži Svetu ministrov, tako da se le-ti lahko odločijo, ali naj kaznujejo ti dve državi ali ne. Odločitev Sveta ministrov zahteva kvalificirano večino 55 odstotkov držav članic, ki morajo glasovati za predlog, predlog pa morajo podpreti članice, ki predstavljajo najmanj 65 odstotkov prebivalstva EU. In zato bo odločitev o tem najverjetneje sprejeta šele naslednji mesec. Takšen postopek je sicer znan vsem, ki sodelujejo pri odločanju v Bruslju, vendar ga večina državljanov v članicah EU preprosto ne razume.

Ob tem se veljavna pravila v EU ves čas spreminjajo. Pogodba iz Maastrichta je prinesla Pakt stabilnosti in rasti, Lizbonska pogodba pa je uvedla kvalificirano večino. Pred letom 2008 so bili ti mehanizmi manj pomembni, njihov pomen pa je zato zrasel v zadnjih letih. Način, kako so se države članice EU odzvale na ekonomsko in migrantsko krizo ter izredno dolg čas potreben za sprejem odločitev, ki nato v številnih primerih sploh niso bile izvršene - vse to je spodkopalo zaupanje državljanov v evropske institucije. Novi preizkus za evropske institucije pa bo očitno tudi italijanska bančna kriza. Do leta 2008 je namreč ECB večinoma zgolj implementirala monetarno politiko območja evra, kmalu zatem pa je dobila nova pooblastila in mora sedaj nadzorovati tudi bančne sisteme v državah članicah območja evra.

Mehanizem SRM bi moral poskrbeti za rešitev večine finančnih problemov toda v primeru Italije imamo opraviti z več kot 390 milijardami dolga, kjer bi v primeru postopka "bail-in" oziroma poravnave bančnih obveznosti s kapitalom in vlogami delničarjev, upnikov in komitentov banke bili zelo prizadeti tudi navadni italijanski državljani. Tudi zato italijanski vlada znova išče neko rešitev, ki bi bila "posebna" prav za italijanski primer. Dodaten problem je tudi v tem, da je bil mehanizem SRM vzpostavljen šele januarja letos in še zmeraj ni jasno, s kakšnimi sredstvi razpolaga, čeprav naj bi imel po načrtih okoli en odstotek pokritih depozitov v bančni uniji.

To pa znova pomeni, da se bo rešitev za Italijo in sistemsko krizo znova iskala "fragmentarno", kajti kot ocenjuje Antonia Colibasanu, tudi v tem primeru "shema bančne unije ne more biti implementirana." Pri tem pa bodo "učinki italijanske bančne krize "imeli učinek izven območja evra glede na operacije italijanskih bank v državah izven območja evra." In če vzamemo v obzir še izzive, ki jih pred EU postavlja Brexit, "potem bo bančna kriza "še povečala negotovost na kontinentu." Odvisno od reševanja krize pa bo verjetno "prišlo do vzpona populističnih gibanj, ki zahtevajo povečanje pooblastil države."