Zasebni zapori

Manj varni in bolj kaznovalno naravnani

Pomočnica ameriške ministrice za pravosodje (v slovenski terminologiji državna sekretarka) Sally Yates je odgovorne na čelu zveznega zaporskega sistema obvestila, da bodo ZDA na zvezni ravni ukinile obstoječe zasebne zapore in (ponovno) vzpostavile povsem državni oziroma javni zaporski sistem. To bo terjalo svoj čas, a za začetek država z lastniki zasebnih zaporov ne bo podaljševala pogodb oziroma sklepala novih, kar naj bi sčasoma pripeljalo do odprave zasebnih zaporov.

Za državo z največjo obsojensko populacijo na svetu zasebni zapori niso nič nenavadnega. Od 2,2 milijona zapornikov jih je slabih devet odstotkov zaprtih v zasebnih zaporih. Večina sicer v zasebnih zaporih pod pristojnostjo posameznih zveznih držav. Omenjena odločitev zvezne vlade opustiti zasebne zapore se tako nanaša zgolj na zvezni zaporski sistem, v katerem deluje le 13 zasebnih zaporov z nekaj več kot 22 tisoč obsojenci. Yatesova in njeni somišljeniki v administraciji ter kritiki zasebnih zaporov sicer upajo, da bo to prvi korak k ukinjanju zasebnih zaporov na ravni zveznih držav, nad katerimi zvezna oblast nima pristojnosti.

Med razlogi za ukinjanje se seveda navajajo stroški, saj ni povsem jasno, ali državo zasebni zapor stane manj ali celo več kot zapor, ki ga upravlja država. Poleg tega Yatesova navaja tudi raziskave, ki so pokazale, da so zasebni zapori v povprečju manj varni in bolj kaznovalno naravnani do zapornikov. Razlog za to pa je seveda krčenje stroškov, za kar si prizadevajo zasebni zapori, saj je glavni namen lastnikov teh kakopak zaslužek.

V Sloveniji se je ideja o javno-zasebnem partnerstvu pri gradnji zaporov začela pojavljati ob začetku gospodarske krize in posledičnem poveličevanju vsesplošnega varčevanja. Kot najrealnejšo možnost za gradnjo novih zaporskih zmogljivosti jo je recimo izpostavil pravosodni minister v Pahorjevi vladi Aleš Zalar. Še korak naprej je šel njegov naslednik Senko Pličanič, pravosodni minister v Janševi vladi in vladi Alenke Bratušek. Zamislil si je sistem, po katerem bi država prispevala zemljišče, zapor na njem pa bi zgradil zasebnik, ki bi potem imel pravico, da razen pazniške službe v zaporu opravlja vse preostale storitve, in teh ni malo, recimo prehrana zapornikov, oskrbovanje objektov, sanitetna služba, pralnica in podobno.

Zdaj je bolj ali manj jasno, da bo Slovenija vendarle zgradila nov mega zapor, o katerem se govori že desetletje. Graditi naj bi ga začeli leta 2018, vseljiv pa naj bi bil leta 2020. Glede na izjave ministra Gorana Klemenčiča in direktorja slovenskega zaporskega sistema Jožeta Podržaja naj bi bila sicer ideja o mešanju javnega in zasebnega v zaporih preteklost. Država naj bi zapor zgradila z lastnimi in evropskimi sredstvi ter ga potem tudi sama upravljala. Tako je za zdaj, vendar se utegne zamenjati kakšna vlada, ki bi lahko obudila za zdaj pozabljene ideje … Morda bodo slabe izkušnje iz ZDA pripomogle k temu, da novi slovenski zapor, če se že mora zgraditi, ne bo deloval na podlagi profitne oziroma polprofitne logike, ki zapornikom (ki jim je zapor namenjen) ne prinašata nič dobrega.