Ekonomija

Preveč kapitalizma in preveč »kapitalistov«

Včasih se zdi, da so razprodaje ostankov državnega premoženja pravzaprav namenjene zaslužkom pri posredovanju

Po dveh desetletjih se bolj ali manj končuje zgodba certifikatskega kapitalizma, s katero smo ustvarili dva milijona »kapitalistov« in postali najbolj kapitalistična država na svetu. Ostalo naj bi jih še 230 tisoč, a kar 80 tisoč med njimi naj bi bilo takšnih, ki imajo na zastonjkarskih registrskih računih manj premoženja, kot znašajo stroški prenosa na plačljive trgovalne račune, nekaj pa jih je tako ali tako že pozabilo, da so »kapitalisti«. Če hočejo to ostati, morajo delnice do konca leta z registrskih računov prenesti na trgovalne; če jih ne bodo, jih bodo nekaj časa čakale na sodišču, nato pa bodo končale v proračunu.

Banke, ki odpirajo trgovalne račune, kažejo manj navdušenja, kot so ga, ko so s svojimi »investicijskimi družbami« privabljale »kapitaliste«, naj »vlagajo« pri njih. Na eni od reklam so premagali težnost: opeke, ki naj bi najbrž simbolizirale staro reklo »Kamen na kamen palača«, so namesto navzdol padale navzgor. To me je takrat spodbudilo k znani izjavi, da so certifikati ničvredni. Čeprav sem se opravičil tistim, ki so mi nasedli in certifikate pustili v predalih ali pa jih darovali Karitasu, ter ničvrednost spremenil v majhno vrednost, sem z izjavo postal komunist in krivec za tajkunstvo. Po dveh desetletjih le kaže, da sem, žal, imel precej prav. Seveda ne za vse; nekateri so imeli srečo, kot pri vseh igrah na srečo, in so na novo pridobljeno premoženje spremenili v avto. Zadnjim je to uspelo v času hazardiranja, ko so, na primer, delnico Petrola, če so jo še imeli, lahko prodali kar za tisoč evrov.

Zdajšnji konec zgodbe vodi k spominom o prepirih pred dvema desetletjema, že precej po tistem, ko sem zaradi uvedbe kapitalizma s certifikati in pidi izgubil »oblast«. Takrat sva se z gospodom Antonom Ropom prepirala o stvari, podobni sloviti razpravi o številu angelov na konici igle; on je trdil, da je donosnost certifikatov neskončna, jaz pa, da so ničvredni, kar naj bi odražalo dve skrajni mnenji o certifikatski privatizaciji. A je šlo za povsem enaki trditvi. Donosnost, ki je razmerje med donosom in vrednostjo certifikata, je neskončna samo, če je imenovalec enak 0, to pa za vsakogar, ki je dobil certifikat brezplačno, drži. Če gremo h končnosti, je drugače; oba je zanimalo, kaj naj bi certifikati prinesli udeležencem privatizacije: lastnikom, družbam za upravljanje in podjetjem. Njega so bolj zanimali lastniki, mene podjetja.

Pojdimo najprej k lastnikom certifikatov in za izračune uporabimo kar takratne številke. Koliko je bil vreden tolar, ki nam ga je v certifikatski obliki s prijaznim nasvetom, naj dobro gospodarimo, poslal takratni predsednik vlade Janez Drnovšek?

»Vlaganje« je imelo eno napako. Manjkal je denar. Skladi so v podjetja vložili 0 tolarjev, točno toliko kot certifi katski kapitalisti v sklade. Od tod neskončna donosnost »vlaganj« certifi katov v investicijske sklade in enako neskončna donosnost njihovih »vlaganj« v podjetja.

Za povprečnega Slovenca, ki ni nameraval postati kapitalist in bi delnice takoj prodal, je izračun preprost. Obljubljeni tolar je najprej načela inflacija, zmanjšala ga je za približno 20 odstotkov. Edina družba, ki je takrat ponudila odkup delnic svojega sklada, Aktiva, jih je bila pripravljena odkupiti za 28,2 odstotka nominalne vrednosti takoj, ko bi bile delnice sklada na borzi; inflacija pa je bila le še 15-odstotna. Dodajmo še takratni 25-odstotni davek na kapitalski dobiček. Ker Aktivi ni sledila nobena druga družba za upravljanje z boljšo ponudbo in ker je še sama omejila odkup na mesec dni, najbrž boljšega ponudnika ni bilo. Za leto prej obljubljeni tolar bi s certifikatom torej iztržili 1 * 0,80 * 0,282 * 0,85 * 0,75 = 0,14382; tisti, ki je dobil za 100 tisoč tolarjev certifikatov, bi dobil takratnih 14.382 tolarjev, komur so jih dali za 400 tisoč, pa takratnih 57.520 tolarjev. To ni 0, a če dobiš le 14 odstotkov tistega, kar so ti obljubili, mnenje, da gre za potegavščino, kar drži.

Povprečni Slovenec, ki je nameraval ostati kapitalist, bi delnice obdržal. Koliko naj bi dobil, ni vedel, saj ni vedel, kakšne delnice ima njegov »institucionalni investitor« oziroma kaj bodo o delitvi dobička rekli različni solastniki. Gotovo je bilo le, da bodo delnice v skladih prinašale manj kot v povprečju gospodarstva, saj bodo v uspešnejših podjetjih skladi dobili manjše deleže kot v manj uspešnih. Ker je takrat slovensko gospodarstvo že oživelo, je bilo mogoče začeti z optimizmom – da bi bila povprečna stopnja dobička v povprečnem skladu petodstotna. Tri odstotke od vrednosti sklada bi pobirala družba za upravljanje, med delničarje pa bi po obljubah razdeljevala 90 odstotkov dobička. Delničar bi torej vsako leto od 1 tolarja dobil 1 * (0,05–0,03) * 0,9 = 0,018 tolarja; »mali kapitalist« s certifikatom za 100 tisoč tolarjev bi dobival 1800 tolarjev, »veliki kapitalist« s certifikatom za 400 tisoč tolarjev pa 7200 tolarjev. Če bi bili dohodki od kapitala obdavčeni enako kot od dela, bi na primer delavec s certifikatom za 200 tisoč tolarjev s takratno povprečno bruto mesečno plačo 93.279 tolarjev, kar da 1.119.348 tolarjev na leto, postal polkapitalist – 99,68-odstotni delavec in 0,32-odstotni kapitalist. Starejši s certifikatom za 400 tisoč tolarjev in najnižjo brezplačno, drži. Če gremo h končnosti, je drugače; oba je zanimalo, kaj naj bi certifikati prinesli udeležencem privatizacije: lastnikom, družbam za upravljanje in podjetjem. Njega so bolj zanimali lastniki, mene podjetja.

Pojdimo najprej k lastnikom certifikatov in za izračune uporabimo kar zagotovljeno bruto plačo 27.560 tolarjev bi kot delavec dobival 97,87 odstotka, kot kapitalist pa 2,13 odstotka letnega dohodka. Tisti brez plač bi bili stoodstotni kapitalisti, tisti z visokimi plačami pa bi ostali malone popolni delavci. Vsaj pri nastajanju certifikatskega kapitalizma je torej veljalo: prvi bodo zadnji in zadnji bodo prvi.

Kako je z mnenjem, da smo s certifikatsko privatizacijo pridobili institucije, sklade in družbe za upravljanje, ki naj bi teoretično učinkovitost zasebne lastnine zagotovili tudi v praksi. To naj bi počeli na dva načina; kot aktivni lastniki s posegi v upravljanje podjetij in kot pasivni lastniki na trgu kapitala. Dvomil sem o enem in drugem. Dvome o prvem sta mi krepila govorjenje o »strateških partnerstvih« in podobna tranzicijska megla, ki so jo mešali strokovnjaki, ki so le nekaj let prej z enako ihto mešali samoupravno meglo o tem, kako bodo »delavci obvladovali celoto družbene reprodukcije«. Prav tako sem dvomil, da bodo družbe po triodstotnih stroških upravljanja in 90-odstotnem izplačilu dobičkov tudi v slabših časih ohranjale vrednost premoženja vsaj realno nespremenjeno. Nič manj dvomov nisem imel o skladih kot pasivnih lastnikih. Borza naj bi vsaj v teoriji lajšala prelivanje prihrankov v investicije, a gotovo je bilo le, da gre za nekakšno igralnico, v kateri se bodo prihranki spreminjali v tekočo porabo in ne v investicije, od nje pa bo živelo nekaj japijev, ki se bodo igrali monopoli.

S tem pa smo prišli do pravega problema »vlaganja« certificiranega minulega dela. »Vlaganje« je imelo eno napako. Manjkal je denar. Skladi so v podjetja vložili 0 tolarjev, točno toliko kot certifikatski kapitalisti v sklade. Od tod neskončna donosnost »vlaganj« certifikatov v investicijske sklade in enako neskončna donosnost njihovih »vlaganj« v podjetja. Vlaganje pa je po definiciji uporaba denarja za to, da se z njim pridobi še več denarja. To lahko narediš, če del dohodkov prihraniš, jih neseš v banko ali kupiš obveznice ali lastniški delež v podjetju. S prinesenim denarjem bi podjetje kupilo nove stroje ali kaj drugega, kar bi povečalo dobiček. Brez denarja tega ne more. Zato smo s certifikatsko privatizacijo pravzaprav izumili le nov način obdavčenja dobička, saj bi podobne učinke kot certifikatska privatizacija imel kar povečan davek na dobiček podjetij, ki bi ga razdelili po starosti, umrle pa bi nasledili njihovi dediči. Razdeljevanje bi opravljale družbe za upravljanje, ki bi bile tako kot nekdanji dacarji udeležene z odstotki. Povprečna družba, ki si je za upravljanje vzela tri odstotke vrednosti sklada in je obljubila, da bo razdelila 90 odstotkov dobička, bi lahko reinvestirala le preostalih deset odstotkov dobička. Na zadržane dobičke v podjetjih torej ni bilo računati.

Prav zadržani dobički pa so vir, iz katerega podjetja v svetu največ investirajo. Da bodo »kapitalisti« dohodke iz lastnine privarčevali in da bodo privatizirana podjetja sredstva za obnovo pridobila z izdajo obveznic in s prodajo delnic, ni bilo verjetno. Zato sem mislil, da je treba vsaj na začetku lastnike poiskati med zaposlenimi, ki so najbolj zagreti za obstoj podjetja, v katerem so imeli delo, a jim nič dati zastonj. Takoj bi pridobili le pravico upravljanja, premoženje pa bi z dokapitalizacijo iz dobička in z odpovedovanjem povečanju plač pridobivali vsaj desetletje, vsako leto bi ga povečali za deset odstotkov. A to je takrat veljalo za podaljševanje samoupravljanja, ki je v novih časih postalo psovka, podobno kot socializem. Po četrt stoletja se samoupravljanje sicer vrača z mantro o socialnem podjetništvu, vero v socializem pa sta vrnila dva socialista: papež Frančišek in ameriški predsedniški kandidat Bernie Sanders; prvi se za socialista razglaša implicitno, drugi eksplicitno. A žal sta oba že precej v letih.

Certifikatski kapitalisti so počasi pozabili na leto, ko so delili družbeno premoženje; denar od morebitne prodaje delnic so porabili, za donose pa so lahko vsako leto kupili nov priročnik o borznem poslovanju. Del gospodarstva je privatizacijo preživel kot že veliko drugih pogruntavščin v zadnjih 70 letih, večina »institucionalnih investitorjev« je, ko se je končalo obdobje hazardiranja med letoma 2005 in 2008, izginila. A nekaj jih je ostalo. Med njimi se zdita najbolj prodorni Ilirika in Alta, ki jima banke prepuščajo upravljanje trgovalnih računov. Kaže pa, da je njun daleč najdonosnejši posel posredovanje pri zdajšnjih razprodajah ostankov državnega premoženja; včasih se zdi, da so razprodaje pravzaprav namenjene zaslužkom pri posredovanju. Kakorkoli, nekaj let veselja s slovenskim kapitalizmom smo pa le imeli.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.