Urša Marn

foto: Uroš Abram

14. 10. 2016

Mladina 41

Ekonomija  |  Intervju

Mojmir Mrak, ekonomist

»Propad Lehman Brothers je bil za vse tako velik šok, da si nihče ne želi reprize.«

S profesorjem mednarodnih financ dr. Mojmirjem Mrakom z Ekonomske fakultete v Ljubljani o težavah največje nemške investicijske banke Deutsche Bank, o tem, zakaj bo nemška vlada to gigantsko banko za vsako ceno reševala, o vračanju koncepta socializacije izgub, o dvoličnosti velikih držav članic EU, pa tudi o tem, ali je Slovenija pripravljena na morebitno novo veliko finančno krizo.

Znano je, da je Deutsche Bank lansko poslovno leto končala z ogromno izgubo, da je njena kapitalska ustreznost na spodnji meji še dopustnega, da je ameriška podružnica te banke že dvakrat pogrnila na stresnih testih in da se je tržna vrednost banke v zadnjih sedmih letih več kot prepolovila, najbolj izrazito potem, ko ji je nemška vlada odrekla pomoč pri plačilu visoke denarne kazni, ki jo je tej banki naložilo ameriško ministrstvo za pravosodje. Je Deutsche Bank evropski Lehman Brothers? Se lahko ponovi leto 2008?

Ne želim špekulirati, ali je Deutsche Bank novi Lehman Brothers. Upam, da ni. Je pa res, da gre za finančno institucijo, ki je sistemsko pomembna ne le znotraj Nemčije ali Evrope, pač pa v globalnem merilu. In to ne le zaradi svoje velikosti, še bolj zaradi povezanosti z drugimi velikimi finančnimi institucijami po vsem svetu. Morebiten zlom take gigantske banke bi imel resne negativne posledice ne le za Nemčijo in Evropo, temveč bi lahko pahnil svet kot celoto v nov krog finančne krize.

Zdi se, da nihče ne ve natančno, kako globoko segajo težave te banke ...

Res je, da je težko soditi o tem, kako globoke so težave Deutsche Bank, je pa tudi res, da se o njenih težavah govori že dlje časa, bolj intenzivno od letošnjega poletja, in to na podlagi opozoril, ki so začela prihajati iz Mednarodnega denarnega sklada, ter zadnjih stresnih testov, opravljenih za evropske banke. Kot stvari kažejo danes, je šibak položaj Deutsche Bank po eni strani izraz slabosti, ki so značilne za evropski bančni sektor kot celoto, po drugi strani pa izraz specifičnih slabosti v poslovanju same banke, ki se je že v letih pred krizo odločila za zelo tvegan poslovni model, katerega ključni element je bil velik obseg poslovanja z izvedenimi finančnimi instrumenti. Kar se tiče zdravja evropskega bančnega sistema, prevladuje ocena, da je ta – pod vplivom še vedno velikega obsega slabih kreditov, ne dovolj velikih kapitalskih okrepitev ter šibkega gospodarskega okrevanja v pogojih nizkih obrestnih mer – v bistveno slabši kondiciji kot ameriški. V ZDA so bančno krizo reševali hitro in odločno, Evropa pa se je predvsem zaradi svojih institucionalnih specifičnosti tega problema lotila veliko počasneje in manj temeljito.

Kar se ji zdaj maščuje ...

Tako je. Maščuje se ji v tem smislu, da so danes evropske banke v povprečju slabše pripravljene na morebitni izbruh nove finančne krize.

Ne bi izključil, da se banke pogosto zavedajo tega, da bodo lahko kaznovane za določene posle, ki jih počnejo, a možno kazen preprosto 'vkalkulirajo v stroške poslovanja'.

Ampak saj je Nemčija svoje banke izdatno reševala že v prvih letih krize. Deutsche Bank je dobila tudi izdatno finančno pomoč ameriške centralne banke. Kako je mogoče, da je še kljub temu v težavah?

Deutsche Bank je po svojem konceptu specifična nemška banka in se precej razlikuje od velike večine nemških bank, zlasti t. i. deželnih bank. Gre za resnično globalno finančno institucijo, ki večino poslov opravlja zunaj Nemčije. Pa še ena stvar je pomembna. Deutsche Bank se je že leta 2001 odločila, da se aktivno usmeri v poslovanje z izvedenimi finančnimi inštrumenti. To je seveda pomenilo, da se je močno povečevala njena izpostavljenost tovrstnim finančnim instrumentom, ki so kasneje postali ključni razlog za izbruh svetovne finančne krize. V letih po izbruhu krize je Deutsche Bank sicer okrepila svojo kapitalsko osnovo in se lotila prestrukturiranja svojega portfelja, vendar pa so glede na obseg izpostavljenosti ti procesi tekli prepočasi in so bili premalo temeljiti. Posledica tega je, da se banka na različnih stresnih testih, tako tistih v ZDA kot tistih v Evropi, ni izkazala. V zadnjem krogu teh testov, ki so bili opravljeni za evropske banke letos poleti, je bila banka po kapitalski ustreznosti sicer nad minimumom, ki ga zahteva regulator, a ne za prav veliko. Finančni trgi so to ocenjevali kot skrb zbujajoče, to pa se je seveda negativno odrazilo v vrednosti njenih delnic. Negativna spirala se je nadaljevala z dvema dogodkoma v zadnjih tednih, to pa sta denarna kazen, s katero je ameriško pravosodno ministrstvo oglobilo Deutsche Bank zaradi njenega pravno spornega poslovanja v ZDA v letih pred krizo, ter dokaj kritično poročilo Mednarodnega denarnega sklada o stabilnosti evropskih bank. Zaradi vseh teh dogodkov so finančni trgi postali ne le pozorni, temveč tudi nervozni, kar je med drugim povzročilo, da so nekateri veliki finančni igralci začeli zmanjševati svojo izpostavljenost banki.

Pomenljivo je, da ima Deutsche Bank danes podobne likvidnostne rezerve, kot jih je imela ameriška investicijska banka Lehman Brothers pred propadom leta 2008.

Čeprav obstajajo vzporednice, je današnji položaj Deutsche Bank težko primerjati s položajem banke Lehman Brothers leta 2008. Prvič, finančni položaj nemške banke je, vsaj kar se likvidnosti tiče, bistveno boljši, kot je bil položaj ameriške banke pred izbruhom krize. Drugič, nauk propada Lehman Brothers banke je jasen – na vsak način preprečiti propad sistemsko pomembnih finančnih institucij in Deutsche Bank to nedvomno je. Propad banke Lehman Brothers je bil za vse tako velik šok, da si nihče ne želi reprize. Če bi prišlo do situacije, ko se bo treba odločati o reševanju Deutsche Bank, je odgovor jasen: Nemčija bo banko nedvomno reševala, ostaja pa odprto, kako bo to potekalo.

Ampak nemška kanclerka Merklova je že javno zavrnila možnost državne pomoči tej banki ...

Kaj drugega pa bi lahko rekla v tem trenutku? Če bi rekla, da bo Nemčija banko reševala s klasično državno intervencijo, bi bilo to v nasprotju z evropsko zakonodajo, ki je bila pred kratkim sprejeta prav pod vplivom, da ne rečem pritiskom Nemčije. Dejstvo je, da bi bil novi evropski sistem za reševanje bank temelječ na principu 'bail-in', v katerem izgubo nasedle banke najprej krijejo njeni delničarji in upniki in šele nato davkoplačevalci, pred velikim izzivom. To še toliko bolj, ker je Nemčija pred dobrim mesecem zavrnila Italijo, da bi z državnimi sredstvi reševala eno svojih pomembnejših bank. Je pa treba dodati še to, da imajo države evropske monetarne unije danes na voljo več instrumentov za reševanje svojih bank, kot jih je bilo v času propada banke Lehman Brothers. Eden takšnih je Evropski stabilnostni mehanizem. Tudi Evropska centralna banka danes deluje precej drugače kot pred krizo. Skratka, institucionalna struktura evroobmočja za soočanje z izrednimi dogodki je danes robustnejša, kot je bila ob začetku krize.

Prirejanje referenčnih obrestnih mer, manipuliranje z nepremičninskimi trgi, ponarejanje postavk v računovodskih izkazih, pranje denarja za Putinovo oblastniško elito so vse kazniva dejanja, pri katerih je Deutsche Bank sodelovala spet in spet. Ali res zadošča samo denarna kazen ali pa bi morali vodstvo banke in njeni lastniki tudi kazensko odgovarjati za svoje početje?

Strinjam se, da bančna industrija v cilju doseganja čim večjega profita pogosto počne stvari, ki so ne le etično sporne, temveč bi zahtevale tudi učinkovito kazensko sankcioniranje. In strinjam se tudi s tem, da finančne kazni za takšna dejanja preprosto niso dovolj. Osebno se mi zdi problematično, da se o višini izrečenih finančnih glob posameznim bankam te potem z regulatorjem pogajajo. To namreč lahko pomeni, da se banki še vedno splača goljufati, saj bo njen dobiček iz spornih poslov običajno presegel višino kazni, če že ne tiste, ki je bila originalno izrečena, pa vsaj tiste, ki je bila končno dogovorjena. Ne bi izključil, da se banke pogosto zavedajo tega, da bodo lahko kaznovane za določene posle, ki jih počnejo, a možno kazen preprosto 'vkalkulirajo v stroške poslovanja'.

Dobički finančnih institucij se privatizirajo oz. delijo v zelo ozkem krogu delničarjev in menedžerjev, njihove izgube pa se še vedno delijo med vse davkoplačevalce.

Verjetno tudi zato, ker v bančništvu nikoli ni prišlo do katarze, saj razen osmih islandskih bankirjev ni bil obsojen noben drug bankir katere koli večje banke.

Strinjam se, da je ena od slabosti reševanja zadnje velike krize, ki je bila v svoji osnovi finančna kriza, povzročena tudi s pohlepom bankirjev, v tem, da slaba praksa ni bila sankcionirana in da skoraj nobeden od njenih povzročiteljev ni kazensko odgovarjal. Še vedno se v številnih bankah, zlasti večjih, nadaljuje 'business as usual', ki ga spremljajo veliki dobički in s tem povezani bonusi. Lahko bi rekli, da smo prehodili poln krog in se vrnili k formuli, ki jo poznamo že iz časov pred krizo. Ta pa je, da se dobički bank in finančnih institucij na splošno privatizirajo oz. delijo v zelo ozkem krogu delničarjev in menedžerjev, njihove izgube pa se zaradi sistemske pomembnosti teh institucij še vedno delijo med vse davkoplačevalce. Ta nesimetričnost preprosto ni bila prekinjena in obstaja še naprej. Če bo pri morebitnem reševanju Deutsche Bank, ki ga nikakor ni mogoče izključiti, prišlo do državnega reševanja, bo to samo še ena potrditev tega pravila.

Konservativnejši nemški komentatorji pravijo, da so ZDA z visokimi denarnimi kaznimi krivične do tujih bank, šušlja se celo o ameriškem protiudarcu za davčno klofuto evropske komisije Applu in nekaterim drugim ameriških podjetjem.

Na dogajanje, povezano z Deutsche Bank, je smiselno gledati v širšem kontekstu in ne izključujem neke vsaj posredne povezanosti te kazni z nekaterimi drugimi velikimi ekonomsko-finančnimi transakcijami na relaciji med Nemčijo oz. Evropo in ZDA. Tu ne mislim samo na zadnjo odločitev sodišča EU, ki je v kontekstu politike konkurence kaznovalo Apple, temveč tudi na predvideni prevzem ameriškega giganta Monsanto s strani nemškega Bayerja. Ti dogodki časovno sovpadajo s trenutkom, v katerem je informacija o tem, da je ameriško pravosodno ministrstvo kaznovalo nemško banko, prišla v javnost. Ali je to naključje? Morda. Sam bi se bolj nagibal k oceni, da je odločitev ameriškega pravosodnega ministrstva povezana s predvidenim povišanjem obrestne mere v ZDA. Ker bo to imelo pomembne implikacije na bančno industrijo, regular želi pravočasno reševati morebitne probleme. Na širši politični kontekst sedanjih težav Deutsche Bank je mogoče gledati tudi skozi prizmo odločitve Velike Britanije za izstop iz EU. V odnosih EU do ZDA je imela Velika Britanija posebno vlogo in ta država je bila s svojo atlantsko pozicijo vedno nekakšen most med EU in ZDA. Z brexitom se ta struktura močno spreminja. V spremenjeni EU, torej v EU brez Velike Britanije, bo Nemčija še pridobila relativno težo, to pa se bo seveda odražalo tudi v odnosih ZDA s to državo.

Če želi nemška vlada ohraniti verodostojnost, ne sme pri eni od svojih bank narediti obvoda in kršiti pravil 'bail-in'. Še kljub temu pa dvomim, da bo kanclerka Merklova dopustila izbris podrejenih obveznic brez nadomestila, kot je to decembra 2013 pri sanaciji slovenskega bančnega sistema dopustila naša vlada.

O tem, kako se bo kanclerka lotila reševanja Deutsche Bank, če bi bilo to potrebno, ne bom špekuliral. Je pa zelo verjetno, da bi paket za reševanje tako velike banke vseboval vrsto elementov, vključno z dokapitalizacijami s strani nemške industrije, ki je podobno kot katarski suvereni sklad kot eden od pomembnih delničarjev pripravljenost za to že izrazila. To, da bo banka dodaten kapital potrebovala, je več kot jasno, saj njena tržna vrednost, ki se je v zadnjih tednih močno znižala, danes znaša okoli 18 milijard evrov. To pa ni veliko več od kazni, ki jo je izreklo ameriško pravosodno ministrstvo. Kar se likvidnosti tiče, je banka še vedno v solidnem položaju, dogajanja na trgu pa ji seveda ne gredo v prid tudi na tem področju. Trgi podrobno spremljajo razvoj dogodkov, in bolj ko se bo nejasnost vlekla, bolj negativni bodo učinki na redno poslovanje banke. Nekateri od skladov tveganega kapitala se tako že umikajo iz banke, in če bi to postal splošen trend, bi lahko prišlo do položaja, da bo banka potrebovala hitro finančno pomoč.

Deutsche Bank sodeluje s kar 800 skladi tveganega kapitala, kar se mi zdi noro. To sploh ni več banka v klasičnem pomenu te besede.

Struktura poslovanja D e utsche Bank je bistveno drugačna od strukture klasičnih bank. V njenem portfelju je v relativnem smislu bistveno več izvedenih finančnih instrumentov kot v večini komercialnih bank. Bila je pomemben igralec pri vseh ključnih globalnih finančnih trendih v letih pred krizo. Je tudi neposreden igralec v generiranju finančne krize na Irskem. Zakaj? Kriza v tej državi nikakor ni bila povzročena s fiskalnimi položajem te države, saj so bile njene javne finance v ravnotežju. Ključni razlog za irsko krizo so bili plačilnobilančni oz. natančneje ogromni neto prilivi kapitala, ki so prihajali v državo prek bank, pri čemer je bila Deutsche Bank glavna med njimi, skupaj še z nekaterimi francoskimi bankami. Če bi se problem bančne krize na Irskem reševal po 'bail-in' pravilu, ki velja v EU danes, potem bi del stroškov te krize padel na ramena kreditorjev, torej tudi na Deutsche Bank, kar bi bilo tudi edino prav. Tudi dolžniška kriza v 80. letih prejšnjega stoletja se je s t. i. Bradyjevimi obveznicami v končni fazi reševala z delitvijo odgovornosti med dolžniki in upniki. V reševanje irske krize in drugih kriz evroobmočja se je v njeni zgodnji fazi pristopilo po 'bail-out' pravilu, ki dejansko ščiti upnike. Iz irske krize so tuji upniki, tudi Deutsche Bank, tako izšli brez kakršnihkoli stroškov, čeprav so pomembno prispevali k njenemu nastanku in izbruhu, stroški krize pa so bili v celoti prevaljeni na dolžniško državo. To se najbolj jasno vidi v velikem porastu javnega dolga Irske, ki je bil posledica reševanja propadlih bank.

Morda pa je zdaj vendarle prišel trenutek resnice tudi za Deutsche Bank ...

Morda. V zadnjem času pogosto primerjajo Deutsche Bank z italijansko Monte dei Paschi. Nemčija ni dovolila, da bi se ta italijanska banka reševala z državno pomočjo, ker da bi to pomenilo kršitev pravil 'bail-in'. Zdaj, mesec ali dva pozneje, ko gre za veliko nemško banko, pa se zelo lahko zgodi, da bo razpravo sprožila Nemčija. Pričakovati je, da se bo v tej razpravi uporabljal argument, da je Deutsche Bank v nasprotju z italijansko banko globalna sistemska banka in je v tem smislu upravičena do posebne obravnave. Kakorkoli, morebitno reševanje Deutsche Bank zunaj sprejetih 'bail-in' pravil bi zelo verjetno pomenilo zelo močan, če ne že kar usoden udarec kredibilnosti nove evropske zakonodaje na tem področju, ki je nastala pod močnim vplivom Nemčije. To pa sicer ne bi bilo prvič, da se neka pravila, ki so bila vzpostavljena pod močnim vplivom ene ali več velikih držav EU, dokaj dosledno uporabljajo za majhne države članice, ko pa nastane problem v veliki državi članici, se takoj iščejo razlogi, kako pravila zaobiti. Primer Pakta stabilnosti rasti in dogajanj v letu 2003 to več kot jasno potrjuje. Dejstvo, da imajo velike in sistemsko pomembne banke posebno obravnavo, se od časa do časa vidi tudi v odnosu regulatorjev do takih institucij. Jasen primer tega so zadnji stresni testi v Evropi, pri katerih naj bi bila Deutsche Bank po informacijah, ki so prišle v javnost, spet deležna ugodnosti.

Prosim?

V Financial Timesu sem pred dnevi prebral, da je bila v okviru stresnih testov, ki so bili objavljeni letos poleti, v primeru Deutsche Bank v kapital banke vključena tudi transakcija o prodaji nekega njenega premoženja na Kitajskem, za katero so se dogovorili sicer leta 2015, ni pa bila realizirana do konca tega leta. V metodologiji, ki je veljala za letošnje stresne teste, naj bi bilo jasno zapisano, da se tovrstni nezaključeni posli ne smejo šteti v kapital banke in se v primeru nekaterih drugih bank tudi dejansko niso. Šlo je torej za specifično obravnavo Deutsche Bank, za nekakšno umetno zviševanje njenega kapitalskega količnika.

V ekonomskem smislu je nevzdržno, da bi vse države EU prevzele model razvoja, ki bi temeljil na izvozu, in bi torej vse imele velike presežke v plačilni bilanci. kam pa bomo izvažali? Na Luno?

Bi Deutsche Bank brez te izjeme na stresnem testu pogrnila?

Ne, tudi brez te izjeme bi presegla minimalno dovoljeno mejo kapitalske ustreznosti. Je pa to postavilo banko v nekoliko boljši položaj, zlasti z vidika finančnih trgov. Takšne in podobne izjeme, ki jih dela regulator, so lahko zelo tvegane s stališča njegove verodostojnosti. Ustvarjajo namreč dvom med investitorji, ali se je morda prikrilo še kaj drugega. Žal se podobne izjeme dogajajo tudi na nekaterih drugih področjih nedavno reformiranega gospodarskega upravljanja EU oz. evroobmočja, kar daje občutek, da so nekateri v tem sistemu enakopravnejši od drugih. Poglejte na primer spoštovanje pravil glede presežnega primanjkljaja z začetka letošnjega leta. Takrat bi skladno s sprejetimi pravili evropska komisija zaradi nespoštovanja pravil morala sprožiti postopek za plačilo kazni v primeru Španije in Portugalske, pa tega iz političnih razlogov ni storila. Če smo pravila sprejeli, pa jih ne izvajamo, se postavlja vprašanje, kakšen je sploh njihov smisel. Ali jih bomo spoštovali samo takrat, ko bodo predmet obravnave majhne države, ko pa pravil ne spoštuje večja država ali več držav, pa se bo iskalo opravičilo, da se pravilom izognemo ali jih izigramo? Žal izkušnje kažejo, da se pravila EU zelo prilagajajo trenutnim potrebam velikih članic, to še posebej velja za Nemčijo, zlasti na ekonomsko-fiskalnem področju. Naj navedem dva konkretna primera s tega področja. Prvi je Pakt stabilnosti in rasti. Ta je bil uveden leta 1997 na zahtevo Nemčije in leta 2003 je prav ona skupaj s Francijo predlagala razvodenitev teh pravil. Drugi primer je reševanje sedanje krize. Leta 2010 so se na račun davkoplačevalcev reševali bančni upniki – predvsem nemške in francoske banke. Ko so banke svoje težave z izpostavljenostjo v evroobmočju bolj ali manj rešile, je Nemčija namesto 'bail-out' pristopa k reševanju bank pred- lagala uporabo 'bail-in' pristopa. Pristop je uveljavljen in morda bo Deutsche Bank ključen test za njegov nadaljnji obstoj.

Slovensko finančno ministrstvo še nima izdelanega stališča do morebitnih posledic dlje trajajočega majanja Deutsche Bank za slovenski finančni sistem in proračun, kar se mi zdi dokaj lahkomiselno, saj so posledice lahko kar hude.

Neposredna izpostavljenost slovenskega gospodarstva do Deutsche Bank je ocenjena na okoli sto milijonov. To nikakor ni zanemarljivo, a po drugi strani ni znesek, ki bi lahko resneje zamajal gospodarsko stabilnost države. Bolj problematična bi lahko bila posredna izpostavljenost oz. negativni vpliv, ki bi ga imele morebitne težave Deutsche Bank na nemško gospodarstvo. Če bi tu prišlo do kakšnih zastojev ali če bi se zgodilo še kaj hujšega, bi to Slovenijo zelo prizadelo, saj naša gospodarska rast močno temelji na izvozu in Nemčija je v tem smislu za nas še posebej pomembna.

Kako trdne pa so danes slovenske javne finance? Smo pripravljeni na spopad z morebitno novo krizo?

Splošna fiskalna pozicija Slovenije danes je bistveno slabša, kot je bila pred izbruhom krize leta 2008. Naš javni dolg pred krizo je znašal pod 30 odstotkov BDP-ja, danes pa je na ravni okoli 80 odstotkov. To je posledica tako večletnih visokih javnofinančnih primanjkljajev kakor tudi državnega reševanja bank. To seveda pomeni, da smo danes ranljivejši za morebitni izbruh nove krize, kot smo bili leta 2008. Je pa tudi res, da je naša fiskalna pozicija danes boljša, kot je bila pred dvema oz. tremi leti. V tem času je državi uspelo stabilizirati svoje javne finance in v letošnjem letu smo tudi izšli iz postopka presežnega primanjkljaja. Država tudi ni več v postopku presežnih makroekonomskih neravnotežij. Skratka, nedvomen uspeh zadnjega obdobja sta zaustavitev negativnih fiskalnih trendov v državi in njihova stabilizacija. Želel bi omeniti še en vidik našega slabšega fiskalnega položaja danes v primerjavi s tistim pred izbruhom krize leta 2008. Gre za strukturo proračunskih izdatkov. Danes imamo na voljo bistveno manj sredstev za financiranje različnih programov, saj so se stroški za plačilo obresti povečali z okoli 300 milijonov na več kot 1,2 milijarde evrov. Tudi na programskem proračunu ni bilo kaj dosti narejenega. To seveda pomeni, da bi ob morebitni novi krizi in potrebi po rezanju odhodkov zelo verjetno ponovno uporabili najenostavnejšo, a po drugi strani vsebinsko slabo metodo linearnega zniževanja.

Bi lahko način reševanja Deutsche Bank vodil v razpad evroobmočja?

EU, v te m okviru pa še posebej izr a -zito evroobmočje, ima tudi brez morebitne krize Deutsche Bank ogromno težav. Po brexitu, po letih reševanja ekonomske krize in v zadnjem letu tudi migrantske krize je danes EU pred velikimi spremembami. Pred dnevi sem se udeležil razprave o EU, v kateri je bilo postavljeno tudi vprašanje, kaj je danes tako zelo drugače, kot je bilo pred 25 leti, češ, saj EU pokopavamo že leta, pa še kar živi. Mislim, da je danes situacija vendarle bistveno drugačna. Prvič zato, ker se v EU tako zaradi globalizacijskih trendov kakor tudi neprepričljivega soočanja s krizami močno krepijo populistične stranke. Volitve oz. referendumi v nekaterih ključnih državah EU in evroobmočja v naslednjih mesecih lahko pripeljejo na oblast povsem nove igralce. Drugič pa zato, ker je z brexitom prvič prišlo do odločitve, ki namesto v smer združevanja vodi v razdruževanje. Danes ni mogoče natančno predvideti, kako bo proces razdruževanja potekal in kakšne dileme bo prinesel. Ker bodo pogajanja o izstopu Velike Britanije potekala med vsemi članicami EU in ker gre za pogajanja, s katerimi se bodo vzpostavili precedensi, bi bilo dobro, da bi se tudi v Sloveniji nanje čim temeljiteje pripravili. Brexit nedvomno pomeni, da bo teža EU brez Velike Britanije v globalnem političnem, varnostnem in geostrateškem smislu manjša, kot je bila doslej. In še nekaj velja poudariti: ekonomska stabilizacija EU ne bo mogoča, če ne bo prišlo do politične stabilizacije držav v njenem okolju. EU je določenem smislu talka odnosov med velesilami, mislim predvsem na ZDA in Rusijo, kar velja tako za dogajanja v Ukrajini kot na jugu in vzhodu Sredozemlja.

Hočete reči, da bi morala Evropa vzpostaviti avtonomnejšo držo do ZDA?

Seveda. Poglejte primer Sirije, kjer se o mirovnem sporazumu pogajajo ZDA in Rusija, stroške sirske krize v obliki reke beguncev pa nosijo evropske države. Kot vidimo, reševanje begunske krize ustvarja velike notranje probleme in delitve med državami EU, ki v primeru eskalacije lahko peljejo v smeri njenega razpada. Skratka, če nam ne bo uspelo stabilizirati konfliktov v državah evropskega sosedstva, se bo zelo težko pogovarjati o potrebnih institucionalnih dopolnitvah za dolgoročno stabilno delovanje gospodarstev v evroobmočju in EU kot celoti. Pa še nekaj, če želimo ohraniti skupno denarno unijo, bo ta morala narediti nadaljnje korake v smeri fiskalne unije. Modalitete so lahko različne, ključni elementi pa so skupna zakladnica in verjetno tudi proračun evroobmočja. Evroobmočje lahko živi nekaj časa tudi z obstoječo institucionalno obliko, a bi to pomenilo, da ostaja ranljivo za nove finančne krize. In do teh bo prej ali slej ponovno prišlo. 

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.