Živimo v času strašne brutalnosti, brezbrižni smo do podob trpljenja drugih

Francija se je odločila porušiti begunsko taborišče v Calaisu, imenovano džungla, v katerem je živelo med 6000 in 8000 ljudi. To so ljudje, ki želijo najti novo življenje. Tisti, ki jih niso premestili v begunske centre, ležijo ob cesti kot bube v upanju, da se bodo prebudili v drugačnem svetu. Nekateri zaviti v odeje sedijo na pločnikih, polnih smeti. Tudi oni so smeti za tiste, ki so v zadnjih tednih za begunske otroke zahtevali zobozdravstvene preglede, da bi lahko določili, koliko so res stari. Vprašanje je, koliko so stari ljudje v Calaisu, so otroci, mladostniki ali odrasli? Se lahko strinjamo vsaj o tem, da so ljudje, tako kot mi, v Guardianu piše Jonathan Jones.

Če bi bili sposobni občutiti bolečino drugega, bi bilo dobri ljudje. Toda živimo v času strašne brutalnosti. Zapremo oči in duše. Kaj smo postali, sprašuje Jones. Kljub temu si poskušajmo predstavljati življenje beguncev in migrantov v Calaisu. Taborišče v Calaisu je bilo neke vrste skupnost obupanih. To taborišče so zdaj uničili. Ljudje, ki so tam živeli, so padli v brezno sodobnega sveta. Kaže, da je njihova usoda brezdomna prihodnost. To so ljudje, za katere smo odločili, da zanje ni prostora, nas ne zanimajo in zanje nimamo sočutja. Toda ljudje ne izginejo, dokler niso ubiti. Postopajo okrog in poležavajo v upanju na boljšo prihodnost. Tukaj niso zaželeni.

V 20. Stoletju so pripadniki nezaželenih manjšin v Evropi bežali v ZDA. Na razstavi Abstraktni ekspresionizem v kraljevski akademiji v Londonu je mogoče videti, kaj vse zmorejo migranti. Slikar Arshile Gorky je bil rojen v Armeniji, preživel je pohod lakote v Turčiji, kjer je njegova mati umrla, postal Američan in je zdaj vrhunski umetnik. Enako Mark Rothko, ki je prišel iz Rusije v ZDA leta 2013 in postal eden najpomembnejših Američanov. Razstavo v Londonu ljudje množično obiskujejo in tako Britancem prinaša denar.

Nihče ne ve, ali se med migranti v Calaisu tudi skriva kak Gorky ali Rothko 21. stoletja. Še kako jih potrebujemo, a naša neumna doba zavrača vse te milijone ljudi. Če nas je zgodovina kaj naučila, je to, da je strah pred drugimi nor. V zgodovini ni primera, da bi sovraštvo bilo upravičeno in utemeljeno. Takšni valovi strahu in sovraštva so lahko tako močni in razširjeni, da so videti povsem razumni, zato se jim je težko upreti. Ni bilo recimo razumnega razloga za sovraštvo do Judov. Torej glejmo, jokajmo. Ne zanje, za nas.