MLADINA Trgovina

Boštjan Napotnik

4. 11. 2016  |  Mladina 44  |  Konzum

Črno : belo

Pepenero Pepebianco, Trst

  • ocena: 3 / 5

Račja jetra in dodatki

Račja jetra in dodatki

Sipa in polenta

Sipa in polenta

Restavracija Pepenero Pepebianco
Via Rittmeyer 14a, Trst
Tel.: +39 040 7600 716

Ambient: sodobno, kljub starim zemljevidom Beneške republike nekoliko hladno urejena restavracija v dveh nivojih

Napitki: vinska karta je dovolj obsežna in pregledno urejena, slovenskih pribitkov vajenega pivca bodo presenetile razmeroma nizke (50–60 odstotkov) marže

Dostopnost: parkirajte v silosu pri železniški postaji in se do ulice Cecilije Rittmeyer odpravite peš

Fino: 
rezanci iz sipe s črno polento
špagetoni z vongolami, kanestrelami in treviškim radičem

Ne tako fino: losos s pirejem iz viola krompirja jagenjčkova zarebrnica dramaturgija degustacijskega menija

Sedemhodni meni (+ uvodni prigrizek, vmesni sorbet in zaključni piškotki) stane 67 evrov.

»Obvezno redno kukanje v zamejske birtije bi moralo biti zapisano v osimske sporazume in prakticirati bi ga morali prebivalci z obeh strani meje, ne pa samo Italijani,« je vide nje gastrogeopolitike ob zahodni meji razgrinjal predstojnik Konzumove katedre za italijanistiko, ko je eden od terenskih ogleduhov domnevno kakovost nekega obrata utemeljeval z neskončnokrat slišanim stavkom, da mora bit dobr, ker sami Italijani hodijo. Kmalu zatem je bila na tedenski pregledovalni razpored uvrščena ena bolj otmenih tržaških postojank in opremljeni z visokimi pričakovanji smo prečkali Fernetiče in nedolgo zatem smo usta že omočili z lepo ohlajeno, precej kompleksno franciacorto in jih napolnili s kremno porovo juho.

Ta je bila otvoritveni prigrizek sedem hodov dolgega degustacijskega menija, katerega ključna težava je bila švohotna dramaturgija, saj se je na neki točki, tam nekje okoli rustikalnih, v hišni kuhinji narejenih špagetonov, ozaljšanih s krasno omako z obiljem iz luščin pobranih vongol in kanastrel ter popečenim treviškim radičem, prelomil in v nasprotju s spektakularno prvo polovico na mestu, kjer bi moralo v ustih pokati na polno, ponudil precej boren in dolgočasen izzven. Če namreč špuro odpreš z na umetelno tanke rezance narezano in do popolnosti zmehčano sipo, ki jo potreseš s pistacijami in botargo ter ji priložiš kocko s sipino tinto očrnjene polente, in če ultra svežim hrustljavo ocvrtim repkom kozice prideneš ostro ingverjasto-marelično

pomako, potem jedec od glavne ribje jedi pričakuje kaj več kot kos preveč pečenega, žagovinastega lososovega fileja, otožno sivega pireja iz viola krompirja in popečene mlade bučke. In če na intenzivnih okusov polnem hladnem krožniku ob izjemni terini mastnih račjih jeter postrežeš sladoled s sečuanskim poprom, z esenco gorčice zaostreno pomarančno in prijetno osvežilno breskovo marmelado, potem bi se za glavno mesno jed šikalo narediti še kaj drugega kot le obrtniško korektno opeči jagnječjo zarebrnico in nekaj koščkov rumene paprike ali v sladico nanizati kostanjev pire, stepeno smetano, naribano čokolado in pistacije ter malinovo salso.

Da je bil vtis prostega pada v drugi polovici večerje še očitnejši, so poskrbeli tudi v strežbi, saj je skupaj z vedno večjim dolgčasom na krožnikih mojo začel izgubljati tudi mladi natakar, ki se je na začetku še nekaj trudil z opisom krožnikov, potem pa jih je le še bolj kot ne zdolgočaseno prinašal na mizo. In mini predavanje o številnih različnih olivnih oljih, ki jih imajo, so nam držali šele ob odhodu iz restavracije, kar je bilo vsaj kakšnih 90 minut prepozno.

Občutek jedca – še posebno takšnega, ki mora na koncu podati zaključno oceno – je v primeru črnega in belega popra dejansko črno-bel: če bi se bil večer končal z onimi špageti, bi si naš bajsi vsaj zavezal prtiček okoli vratu, če se ne bi že zvrnil na hrbet, če pa bi po onih špagetih začeli, bi mu vsaj krulilo po bauhu, če se mu ne bi celo kakšna koščica zataknila v grlu.