Damjana Kolar

 |  Kultura

Vrhunci opusa Toneta Lapajneta

V Galeriji Jakopič v Ljubljani bodo danes, 22. novembra ob 19.00 odprli retrospektivno razstavo Toneta Lapajneta z naslovom Spomin zemlje, ki bo predstavila vrhunce njegovega opusa, ki poleg kipov in slik obsega tudi odmevne scenografije in rekvizite za gledališke predstave. Gre za umetnikovo prvo pregledno razstavo, ki je danes prepoznaven predvsem zaradi inovativne tehnike ustvarjanja z zemljo.

Tone Lapajne (1933-2011), kipar in slikar, je leta 1961 diplomiral iz kiparstva na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. Leta 1965 je na ALU opravil specialko pri prof. Borisu Kalinu. Slovenski javnosti se je najprej predstavil kot kipar, in sicer leta 1966 v Mestni galeriji Ljubljana. Leta 1968 sta Tone Lapajne in Dušan Tršar, skupaj z Dragom Hrvackim in Dragico Čadež, oblikovala skupino Neokonstruktivistov. Z njimi se je v slovenskem prostoru uveljavil pojem objekta in ne več (le) kipa; zastopali so uporabo novih, drugačnih materialov, geometrično strukturo in nevtralno obliko, tudi minimalizem. Lapajne se je občasno ukvarjal tudi s scenografijo. Od leta 1975 pa se je uveljavil tudi kot slikar, ki je slikal z akrilnimi barvami in z barjansko zemljo nanešeno na juto ali platno. Uporabljal je prek 50 različnih tipov zemlje, s katerimi je upodabljal krajino okolice okrog sebe. 

Tone Lapajne je kot akademski kipar ustvaril obsežen, a doslej malo znan opus skulptur v betonu, železu in lesu. To je bistveni del njegove ustvarjalne poti, čeprav ima večina v spominu na prvem mestu njegovo slikarstvo. Središče njegovega navdiha sta bila snov in njegovo razmerje do nje. Kot tankočuten individualist, boem, je v dialogu z izbranim materialom ustvaril opus, v katerega je kot rdečo nit vpel svojo lastno, nemirno tlečo osebno zgodbo. V slovensko umetnostno zgodovino se brez dvoma uvršča s t. i. neokonstruktivistično fazo, ki je bila sicer kratka in zanj osebno morda ne najbolj izpolnjujoča, z današnjega vidika pa učinkuje kot središčna točka, okrog katere sta se umestila druga dva ciklusa: pred njo prvi ciklus z izjemnima figurama Barjanca v betonu in Kentavra v varjenem železu, ustvarjen ob koncu specialke na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani; za njo, na drugi strani, pa "asociativna figuralika" v lesu, s katero je umetnik dosegel vrhunec na celovito zamišljeni in postavljeni samostojni razstavi v Mali galeriji v Ljubljani leta 1976 (zanjo je dobil nagrado Prešernovega sklada).

"Tone Lapajne je znal vzbujati pozornost, a občinstvo je znal tudi prepričati z doslednostjo svojega premisleka v vsebinskem delu, pa tudi z izčiščeno formo, ki je svojo veljavo dobila v svojstveno zamišljenih kompozicijah, posebno z objekti in ambienti. Poudariti je treba njegov razpon, ki je segel od zgodnjih, graversko zaznamovanih del v miniaturi do monumentalnih javnih skulptur v Mariboru in drugod, ob katerih se je njegov opus preobračal v povsem nove smeri. Posebno mesto imajo v njegovem opusu odmevne scene in rekviziti za gledališke predstave. Najslavnejše poglavje pa je verjetno še vedno Lapajnetov slikarski opus, ki se je prek lesenih reliefov in nanje nanesenih slojev črne barjanske zemlje začel leta 1978 in na svoj način odgovoril na vprašujoče poglede, ki so se leta 1968 ozirali na skulpture, "ki so želele postati slike." Otroška želja se je umetniku uresničila in sloves, ki si ga je prislužil s slikami in lastno tehnologijo, utemeljeno na zemlji, ki funkcionira kot barva in jo hkrati nadomešča, traja naprej in daje njegovemu opusu posebno vrednost," sta zapisali kustosinji razstave Barbara Savenc in Marija Skočir.

Razstavo spremlja publikacija, v kateri so osvetljene vse njegove faze in ciklusi. Uredila jo je Marija Skočir, oblikovno zasnoval Bojan Lazarevič, osrednji besedili pa sta napisali Barbara Savenc in dr. Nadja Zgonik, barvne fotografije pa je posnel Matevž Paternoster. Dodaten pomen ji daje prvič na enem mestu zbrana temeljna podatkovna baza o umetniku, ki sta jo na podlagi umetnikovega arhiva in drugih razpoložljivih arhivskih virov pripravili Julija Hoda in Petra Radoja.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.