Uravnotežimo nacizem

Slovenija vzdržana pri obsodbi desnega ekstremizma 

V tretjem odboru Generalne skupščine Združenih narodov so prejšnji teden države članice OZN glasovale o resoluciji Boj proti poveličevanju nacizma, neonacizma in drugih praks, ki prispevajo k spodbujanju sodobnih oblik rasizma, rasne diskriminacije, ksenofobije in sorodnih oblik nestrpnosti. Gre za resolucijo, katere pobudnica je Rusija, ki jo skrbijo zadnji poskusi relativiziranja protifašističnega boja. Resolucijo s podobnimi naslovi in členi predlaga že od leta 2005, letos jo je podprlo že več kot 140 držav, nasprotovali so ji ZDA, Palau in Ukrajina, države članice EU, tudi Slovenija, pa so se glasovanja vzdržale. Zakaj?

Posamezne države so domači javnosti navedle različne razloge za nasprotovanje. V ZDA so pojasnili, da resoluciji nasprotujejo, ker je po »vsebini preozka« in ker poziva »k nesprejemljivim omejitvam temeljnih pravic do svobode izražanja.« Prav tako ZDA menijo, da Rusija resolucijo uporablja za »politične napade na sosede« – s tem je Amerika brez dvoma imela v mislih Ukrajino. V Nemčiji so poudarili, da bi na podlagi te resolucije lahko bili »posamezniki, ki so se v štiridesetih letih borili za neodvisnost baltskih držav od Sovjetske zveze, pavšalno povezani z nacionalsocialističnimi zločini«.

Slovensko zunanje ministrstvo nekatere od teh utemeljitev ponavlja, »vzdržani glas Slovenije in celotne EU tako tudi letos izhaja iz nekaterih vsebinskih elementov omenjene resolucije, med katerimi posebej omenjamo še vedno preveč restriktivno in selektivno besedilo glede svobode izražanja in mirnega zbiranja in združevanja …« pravijo; resolucija namreč prepoveduje vsakršne neonacistične shode. A k temu Slovenija dodaja še svojo, avtohtono skrb. Slovenski očitek predlagani resoluciji je, »da ne obravnava vseh ključnih oblik rasističnih in totalitarnih ideologij na enak način …«, kot menijo v Mladiki, dodajajo pa še, da je besedilo resolucije zaradi tega »neuravnoteženo« in selektivno.

Kaj natančno na zunanjem ministrstvu s tem mislijo, ni težko uganiti. Že 4. točka resolucije obsoja vse oblike povzdigovanja kolaborantov s fašističnimi režimi, tudi enačenje teh z nacionalnimi osvobodilnimi gibanji. To je povsem očitno v neskladju s slovenskim konceptom sprave, v katerem po uravnoteženih interpretacijah domobranci nastopajo kot nacionalno zavedni borci. Poleg tega omenjena resolucija ne obsoja na primer komunizma ali rdeče zvezde, zato najbrž očitek, da je »selektivna« in neuravnotežena. Druge države EU, ki resoluciji nasprotujejo, češ da je preveč »politična«, verjetno skrbi 17. točka. V njej je poudarjena zaskrbljenost, da številne tradicionalne stranke na regionalni in državni ravni sklepajo zavezništva z neonacističnimi političnimi strankami.

Resnica boli. V marsikateri državi EU, tudi v skandinavskih, so odkrito neonacistične stranke že članice vladajočih koalicij.