16. 12. 2016

Mladina 50

Komentar

Zakaj se zaletavate v odprta vrata?

Na pismo zdravnice, partizanke in znanstvenice dr. Zore Konjajev predsedniku republike Borutu Pahorju, v katerem je zavrnila njegovo povabilo, naj se udeleži svečanosti ob pokopu posmrtnih ostankov iz Hude Jame, se je odzvala Spomenka Hribar. Zora Konjajev ji odgovarja.

Spoštovana gospa Spomenka Hribar, s svojim pismom ste me popeljali v zgodnje otroštvo. Moja mama, ki je bila preprosta, a modra ženska, je imela navado prekiniti naše otroško trdovratno sitnarjenje zaradi zadev, ki jim ona pravzaprav ni nasprotovala, z besedami: »Otroci, zakaj se zaletavate v odprta vrata?« Ne vem, ali so pred desetletji na splošno uporabljali ta rek ali pa je bil to ena od njenih domislic. Gospa Spomenka Hribar, v marsičem ste se v svojem pismu zaletavali v odprta vrata.

V mojem pismu ste se osredotočili na besede, da mi prisotnost pri pogrebu brani »obzir do žrtev … ki so jih brezdušno zagrebli«. Tudi moje pismo predsedniku si napačno razlagate. Bilo je samo opravičilo za zavrnjeno povabilo v Maribor in skrivni namen je vaša domislica. Na mojih besedah o svojcih pokojnih in predvsem na napačni presoji pisma predsedniku ste zgradili svoje obširno razmišljanje o pokopih, moralnih vrednotah, spravi, revoluciji ter o stvareh in dogodkih, o katerih so vaša razmišljanja dobro poznana širši javnosti in se le z manjšimi odstopanji z njimi strinjam. Ko ugotavljate, da mi primanjkuje empatije do mrtvih sovražnikov in pristranskosti do partizanskih žrtev, pa pretiravate. Strinjam se z vami, da je empatija čutenje z ljudmi v trpljenju. Ali si lahko predstavljate, koliko sem je potrebovala, ko sem pomagala tisočem krhkih bitij v borbi za življenje, ki jim je brlelo kot slabotna lučka? Veliko empatije so potrebovali tudi njihovi starši, zlasti tisti, ki so otroka izgubili. Pogreba se nisem želela udeležiti, ker je šlo v tem primeru za prekop predvsem ustašev, pobitih v vojaškem spopadu z 10. hercegovsko in 5. proletarsko brigado 10. maja 1945 pri Zidanem Mostu, ki niso odložili orožja in so napadli partizane. Borci hercegovske brigade so v silni želji po maščevanju zaradi grozot, ki so jih pretrpeli prebivalci Hercegovine, pobili tudi civiliste, ki so se umikali z ustaši, in jih vrgli v Hudo jamo. Ustaše uvrščam a priori med vojne zločince, njihova krutost in krvoločnost sta bili brez primere. Vreče iztaknjenih oči, pokol šolarjev v Hercegovini, ko so jim sekali glave, razparali trebuhe, deklice posiljevali in moške metali žive v jame, so zločini, o katerih je pisal italijanski general dučeju in se zgražal. Prisostvovanja pokopu vojnih zločincev nisem zmogla.

Drugi razlog, zakaj se nisem pogreba udeležila, je bila moja pravilna ocena, da bo pietetna svečanost grobo zlorabljena za politično propagando. Prisotnost na pogrebu ustaških somišljenikov in simbolov je bila samo pika na i.

Še nekaj besed o OF in revoluciji.

Ko ocenjujem kot priča dogajanja v NOB od junija 1941 do osvoboditve 1945, se moje mnenje razlikuje od razlagalcev, rojenih po vojni, ki tega obdobja niso sami doživeli. Poudarjanje revolucije nad osvobodilnim bojem za Slovenijo je prenapihnjeno, ne ustreza resnici in je voda na mlin domobrancem, ki z bojem proti komunizmu opravičujejo kolaborantstvo s fašisti in nacisti. OF slovenskega naroda je bila drugačna oblika uporništva kot v drugih delih Jugoslavije, kjer je bila glavna nosilka vstaje komunistična partija. Narod je pri nas sledil predvsem OF in je bila zanj partija manj pomembna. Politično delo in pozneje proti koncu vojne izvajanje civilne oblasti sta bili predvsem na ramenih aktivistov OF.

Slovenska vstaja je temeljila na pluralno zasnovani OF od ustanovitve do predaje oblasti prvi vladi v Ajdovščini ob koncu vojne. Na čelu medvojne vrhovne oblasti – predsedstva slovenskega narodnoosvobodilnega sveta – ni bil partijec, ni bil politik ali vojak, temveč ves čas kulturnik. OF je poleg boja za osvoboditev in za socialno pravičnejšo ureditev močno izpostavljala zahtevo po samostojnosti in pravico do samoodločitve, česar v jugoslovanskem odporniškem gibanju drugih narodov ni bilo. Poskrbela je tudi, da je postala kultura dobrina vsega naroda, kar je posebnost v svetovnem merilu. Prav v Sloveniji je bila uvedena enakopravnost žensk. Taka oblika osvobodilnega boja ni bila po godu Stalinu in jo je kritiziral – prav tako ne jugoslovanskemu partijskemu vodstvu, ki sprva gibanja, temelječega na širokem sodelovanju naroda, ni razumelo in mu nazadnje tudi ni zaupalo prav zaradi koalicijskih in pluralnih elementov, na katerih je temeljila OF.

Vsa ta dogajanja so spremljali pritiski centralnih oblasti na vodstvo slovenske KP in temu so sledili tudi ukrepi, ki so bili škodljivi za Slovenijo. Na primer, odvzeli so pravico OF, ki jo je imela, da imenuje vojaške poveljnike, in to pravico podelili jugoslovanski armadi. V Slovenijo so poslali visoke častnike z juga, ki so se vmešavali, ne vedno uspešno, v način bojevanja. Ob koncu vojne sta slovensko partizanstvo in ljudstvo doživeli veliko razočaranje, ko je bila ukinjena slovenska vojska. Revolucionarnemu nasilju se, žal, tudi Slovenija ni izognila. Najhuje je bilo v začetku osvobodilnega boja, ko je zavladalo začasno obdobje »vojvod«, ki jih je sama partija zaradi škodljivega delovanja osvobodilnemu gibanju obsodila in izločila. Po vojni je poboje vračanih domobrancev opravila jugoslovanska armada, saj je bila slovenska tedaj že razpuščena.

Sprava je bila že opravljena v Kočevskem Rogu v navzočnosti nadškofa Alojzija Šuštarja in predsednika Milana Kučana. Ne vem, v čigavem interesu se ta izredno pomemben dogodek minimalizira in potiska v pozabo.

Vašo razlago mojega pisma predsedniku Borutu Pahorju sem na začetku že omenila. Drugo vprašanje pa je, ali je prav, da prisostvujejo predsednik države in cerkveni dostojanstveniki pokopu, kjer je pričakovati, da se bo pietetni odnos do mrtvih zlorabil za pritlehno politično propagando in politično obračunavanje. Predsednik Pahor se je v Mariboru nadejal spravnega dejanja, a je zaradi provokacije dočakal še večji razkol med Slovenci in še globlje sovraštvo.

Vas pozdravljam, Zora Konjajev

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.

Pisma bralcev