MLADINA Trgovina

Joe Shute

23. 12. 2016  |  Mladina 51  |  Družba  |  Intervju

Sir David Attenborough

Ko je sir David Attenborough praznoval 90 let, so vsi predvidevali, da bo izpregel – vsi, razen njega. Zdaj nadaljuje kroniko o nenehno spreminjajočem se svetu.

»Ne poznam primera iz zgodovine, ki bi me navdajal z upanjem, da bomo pametni.«

Sir David Attenborough v balonu nad švicarskimi Alpami med snemanjem serije Planet Zemlja II.

Sir David Attenborough v balonu nad švicarskimi Alpami med snemanjem serije Planet Zemlja II.
© Profimedia

Življenje brez moža, ki si je ustvaril kariero s prikazovanjem kalejdoskopskih lepot in zmožnosti narave, se zdi nemogoče. Zato sem si pošteno oddahnil, ko sem zagledal živahnega sira Davida Attenborougha, zdaj starega že 91 let, ko je s petminutno zamudo »priletel« na najin intervju in se hitel opravičevati. Njegovi lasje so bili zaradi vetra, ki je zavijal po londonskem West Endu, zbiti v valujoč srebrn greben, njegova zmečkana platnena srajca se je očitno uspešno upirala smelim poskusom likanja. Koračil je po prostoru in tudi sam postavljal vprašanja, medtem ko je godrnjal zaradi prometa in me zavrnil, ko sem mu želel naliti kavo, saj si jo raje sam.

Ko je opazil čokoladico Kit Kat (njegov najljubši priboljšek), ki sem jo zanj položil na mizo v prostoru v zgradbi BBC-ja, kjer so nama omogočili pogovor, je zažarel od fantovskega navdušenja: »Ah, čudovito,« se je razveselil in jo tako hitro pogoltnil, da nisem mogel drugače in sem mu ponudil še svojo, kot učenec ponudi jabolko svojemu najljubšemu učitelju.

Sestala sva se, da bi se pogovarjala o Attenboroughovi zadnji pustolovščini, nadaljevanju njegove serije Planet Zemlja. V desetletju, odkar so to verjetno najboljšo dokumentarno nadaljevanko o naravi začeli predvajati na državni televiziji, se je veliko spremenilo. Razen glavnega junaka nadaljevanke. Njegovi gibi so še vedno neprisiljeni in njegove oči še vedno žarijo. Njegov široki, znani obraz ne skriva občutkov.

Kljub Attenboroughovi razposajenosti in šaljivim uvodnim besedam ni mogoče zgrešiti prizvoka osornosti. Zob časa ga je načel veliko manj kot večino, vendar se vse bolj zaveda tiktakanja ure in mudi se mu, da bi postoril vse, kar si je zastavil. Da je uvodnega predstavljanja konec, sem se zavedel, ko je sedel in me prikoval z jeklenim pogledom: »Kaj ste me torej želeli vprašati?«

Nisem načrtoval, da bom začel s koncem, a najin pogovor bi neizogibno vodil v to smer. Pobito je priznal, da devetdesetletniki živijo v tesni bližini smrti in se udeležijo veliko več pogrebov kot porok. Le nekaj dni pred najinim srečanjem, je povedal, je v 92. letu umrl njegov najtesnejši in najstarejši prijatelj (dirigent, čigar imena ni želel izdati). Včasih sta se pogovarjala, kako bi se rada poslovila s tega sveta.

»Vedno mi je govoril, da naj ga koklja brcne, če bo samo sedel in čakal, da ga pobere,« se je spominjal Attenborough. »Rekel je, da bi rad umrl na odru, a bi moral pasti nazaj med občinstvo, ne med orkester, ker ne bi rad uničil kake dobre violine. Takšen odnos je imel in takega imam tudi jaz.«

Smrti se ne boji, temveč jo kot pravi terenski biolog skuša razumsko doumeti. »Vsak dan razmišljam o svoji umrljivosti,« je razložil, »pa ne v morbidnem smislu, ampak bolj v smislu opažanj. Nenadoma ugotovite, da si ne morete več zapomniti imen, in medtem ko ste pred tremi leti lahko peljali pogovor, dokler se vendarle niste spomnili imena, vam je zdaj jasno, da to nima smisla. Zavedate se, da ste vse počasnejši, a nekaj mojih ljubih prijateljev in sorodnikov, ki so moji vrstniki, se ne spomni ničesar in ne more niti hoditi, ubožci. Ne morem verjeti, da imam takšno srečo.«

Ko so leta 2006 serijo Planet Zemlja začeli predvajati po televiziji, se je zdela kot vrhunec življenjskega dela. Po petih letih je postala najdražji naravoslovni dokumentarec, kar jih je kdaj odobril BBC. Prva epizoda je privabila devet milijonov gledalcev. Takrat sem bil še študent in spomnim se, kako se je zbralo celo študentsko naselje, da bi jo gledali. DVD je bil najbolje prodajana dokumentarna serija vseh časov na svetu. Kdo bi lahko ponovil takšen uspeh?

Prvič, je pojasnil, nova tehnologija ponuja veliko več možnosti, kot jih je bilo včasih. Potem je treba upoštevati, da se narava pod vladavino človeštva še vedno zelo hitro spreminja – večinoma v lastno škodo. Kot je Attenborough razložil v eni od epizod v novi seriji, katere tema so mesta, »vsakih deset let območje, veliko kot Britanija, izgine pod pragozdom ali betonom«. Večinoma pa njegova motivacija ostajata predstavljanje novih zgodb in njihovo pripovedovanje drugim. »Narava ne miruje. Stvari in posamezniki se spreminjajo, umirajo in prihajajo nove stvari. Vse to so zgodbe.«

»Če lahko uporabiš štiri besede namesto petih, je to dobro, in treba je izbrisati vse pridevnike, ki te jih mika dodati. Saj ljudje sami vidijo, če je nekaj lepo. Ne sme te biti strah tišine.«

Planet Zemlja II ob glasbeni podlagi legendarnega hollywoodskega skladatelja Hansa Zimmerja je bogat s takšnimi dramami. Ko so opisane z Attenboroughovim mehkim, tekočim monologom, postanejo zgodbe našega časa. Galapaški kuščarji, na primer, se v trenutku, ko se izležejo, poženejo v dirko na življenje in smrt pred kačami, ki jih preganjajo v tropih. Srhljiva podoba kač med napadom spominja na temačne pravljice in zaradi tega je pogubo nedolžnih bitjec še toliko težje gledati. Pa plamenci, ki še vedno najdejo ljubezen v hromeči vročini najbolj negostoljubnih ognjenikov v Andih, in komodoški varani, ki jim je uspelo preživeti milijone let, ker se morajo hraniti le enkrat na mesec.

Attenboroughov najljubši odlomek je o snežni leopardinji in njeni mladički, ki prežita za plenom na gruščnatih pobočjih Himalaje. Doslej je bilo nemogoče narediti takšne bližnje posnetke snežnih leopardov, ker so tako redko poseljeni (štiri živali na sto kvadratnih kilometrov) in se zelo spretno izogibajo kameri. Ko so med skale, na katerih leopardi puščajo svoj vonj, namestili kamere, ki se prižgejo, ko zaznajo gibanje, je producentom uspelo posneti, kako sta mamo zalezovala dva tekmeca v upanju na parjenje. Bila je razdvojena med nagonsko potrebo po razmnoževanju in željo, da bi mladičko zavarovala pred samcema. »Ko se te živali vendarle srečajo, je neverjetno razburljivo. V čudoviti gorski pokrajini je vse skupaj zelo ganljivo in poetično,« je pojasnil Attenborough.

Ko predvajajo serijo, Attenborough dobiva na desetine pisem na dan. Večino jih napišejo ljudje, ki so v stiski in pravijo, da je njegova serija o naravi edino, kar prenesejo v svojih najtemnejših trenutkih.

»To je uteha, ki je ni mogoče opisati z besedami,« je razložil. »Ker smo v temelju del narave in se tega v temelju zavedamo. V trenutkih hude žalosti se zazremo tja in se poglobimo. Ugotovimo, da nismo nesmrtni, da nismo bogovi, temveč del narave in s tem se sprijaznimo.«

Vprašal sem se, kam se on zateče v trenutkih žalostih. Njegova ljubljena žena Jane je leta 1997, ko je snemal na Novi Zelandiji, dobila možganske krvavitve. Attenborough je takoj odletel domov, bila je še živa, vendar v komi. V svojih spominih, Life On Air, je napisal, da mu je zdravnik predlagal, naj prime njeno dlan. »Stisnila mi je roko,« je povedal. »Center mojega življenja, moj varni pristan je odšel … mojega življenja je konec.« Je edini še živi od treh bratov. Njegov starejši brat, igralec in režiser lord Richard Attenborough je umrl pred dvema letoma, pri 90, mlajši brat John, poslovnež, je umrl leta 2012.

»Ne smemo se vmešavati v zadeve tuje države, a tako velike države so globalno pomembne in to, kar počnejo, vpliva na vse. Ko daje (Donald Trump – op.ur.) takšne skrajne izjave, pa ne le o podnebnih spremembah, temveč tudi o gradnji zidu za Mehičane, je naravnost srhljivo.«

Tudi sir David se zateka k naravi, da pozabi na človeške tragedije – vsaj do neke mere. »Ne smemo se zatekati v antropomorfizacijo dogodkov okrog sebe, vseeno pa veliko pomeni zavedanje, da smo del tega sistema.« Tu je tudi njegova globoka ljubezen do klasične glasbe, zlasti Schuberta in Bacha. »Sčasoma jo bolj sprejmeš,« je povedal glede ženine smrti. »Po začetnem občutku izgube spet skoraj ujameš ravnotežje. Zelo mi pomaga, ker imam v bližini veliko družinskih članov.«

Z ženo imata hčerko Susan in sina Roberta, predavatelja bioantropologije, ki ima tudi sam dva otroka. Susan je prevzela vodenje Attenboroughovih financ. »Bila je ravnateljica osnovne šole, a ko mi je umrla žena, jo je delo preveč obremenjevalo,« je pojasnil. »Jaz pa sem bil brez žene vse bolj zgubljen. Prišla je, mi pomagala in postopoma postala partnerica v mojem malem podjetju. Ima svojo hišo v Surreyju, vendar trenutno večino časa preživi pri meni in skrbi za vse.«

Kljub kruti nenadnosti ženine smrti Attenborough priznava, da tudi zase upa na podoben konec. »Za bližnje je grozno, kar sam dobro vem, če nekdo umre čez noč, a to je najboljši način. Da zaspiš in se ne zbudiš več – nekoč se moraš posloviti in pri 90 je to prej, ne slej.«

Po prvotni seriji Planet Zemlja so se zvrstile še druge. Naj naštejemo le bolj znane: Življenje (2009), Zamrznjeni planet (2011), Afrika (2013), Zgodba o življenju (2014) ter lani Lov in Veliki koralni greben. Tega so snemali v Avstraliji in tako se je vrnil k enemu od čudes sveta, ki ga je prvič obiskal leta 1957, ko so snemali serijo o iskanju eksotičnih živali, da bi jih ulovili in pripeljali v živalski vrt.

Attenborough je serijo Življenje na Zemlji iz leta 1979 opisal kot »prababico« sodobnih dokumentarcev o naravi in trenutek, ko se je odločil za sodelovanje pri programu z globalnim vpogledom. »Nekateri na BBC-ju so govorili, da ne bo šlo, stari. Ne moreš skakati po svetu in skupaj nametati posnetke iz Avstralije in Južne Amerike in Evrope – saj se ljudje sploh ne bodo znašli.« Rekel sem jim, da se motijo in da zemljepis pri vsem skupaj ni pomemben.

Že takrat se je Attenborough odločil, da bo odmerjal svojo prisotnost. »Rekel sem jim, da se voditelj ne sme prepogosto vmešati med žival in gledalca. Biti mora dober razlog, da se vidi njega in ne živali.« V drugem nizu Planeta Zemlja se pokaže samo dvakrat: ko se v balonu dvigne nad švicarske Alpe in ko stoji na vrhu londonskega nebotičnika London’s Shard (Londonska črepinja, op. p.). Pred nekaj leti so mu zamenjali obe koleni, kar je navdušeno komentiral, da so mu s tem podarili »še dvajset let življenja«. Hkrati rad omeji dolžino svojih potovanj.

Mike Gunton, kreativni direktor uredništva naravoslovnih oddaj pri BBC-ju, ki je Attenboroughov kolega že 30 let, se spominja: »Pred nekaj leti smo ga odpeljali na Madagaskar in ga posneli z nosorogom, pri čemer je pokleknil. In je bilo konec s koleni. Hči me je takrat hudo okregala, jaz pa sem rekel: Glej, nemogoče ga je ustaviti.« Kakorkoli že, prestal je operacijo in ta ga je čisto spremenila.

»Voditelj se ne sme prepogosto vmešati med žival in gledalca. Biti mora dober razlog, da se vidi njega in ne živali.«

»Da je sodeloval pri snemanju, je bilo dobro za občinstvo in za nas. In presneto smo se zabavali. Ko smo se pripravljali na prizor z balonom, sva klepetala in se pripravljala na polet, obrnil sem se, on pa je že po lestvi skočil v košaro. Neverjeten je.«

Attenborough je tako v živo kot pred kamero še vedno mojstrski pripovedovalec. Njegov glas je zdaj sicer bolj raskav, a še vedno je v njem čutiti napeto pričakovanje. Skrbno izbira svoje besede. Ko pili scenarij, ima raje stare kasete kot DVD-je, saj lažje prevrtava posnetke. Včasih ves teden porabi za popravke besedila ene same oddaje – Attenborough temu pravi »besedno tesarstvo«. »To je pravzaprav moje področje, že od nekdaj,« je razložil. »Če lahko uporabiš štiri besede namesto petih, je to dobro, in treba je izbrisati vse pridevnike, ki te jih mika dodati. Saj ljudje sami vidijo, če je nekaj lepo. Ne sme te biti strah tišine.«

Tako gara, ker se še vedno boji, da bi mu zmanjkalo ponudb. »Sem producent in kadarkoli se te lahko znebijo,« je povedal. Ugovarjal sem mu, da ga res ne bi smelo skrbeti, če bi mu dovolili malo predaha. »Seveda me skrbi,« je odgovoril. »V mojih letih ne veš, ali ti ne uspeva več. Ne veš, da nisi več tako bistroumen kot nekoč. Ne zavedaš se, da nisi izbral pravega glagola in da se zato zatečeš k puhlicam.« 

Tom Hugh-Jones, producent serije Planet Zemlja II, je povedal nekoliko drugačno zgodbo. »Neverjeten je, nenadkriljivo bister in v 90 odstotkih primerov scenarij spremeni na bolje. Včasih se ne strinjava, vendar to narediva na šaljiv način.« Kljub Attenboroughovim pomislekom, da njegov čar presiha, Hugh-Jones priznava, da ne razmišljajo o nasledniku. Attenborough dejansko trenutno snema oddaje, ki bodo na sporedu leta 2018. »Bolj jih je skrbelo pred desetimi leti,« je pojasnil Hugh-Jones. »Zdaj pa se očitno vsi zavedajo, da dokler David še lahko dela, je nedotakljiv. To, kar se je zgodilo z Davidom, je zelo življenjsko. Ljudje so ga vzljubili. Spet bo treba najti nekaj, da se bo to ponovilo.«

Z leti v Attenboroughovih komentarjih vse bolj prevladuje politika okoljskih sprememb – tako na zaslonu kot zunaj njega. Je pomemben glas, ki spremlja okoljske konference, kot je bil lanski vrh v Parizu. Nekaj mesecev pred tem so ga povabili v Belo hišo, da bi si oder delil s predsednikom Obamo. To, da ga bo čez nekaj tednov nasledil Donald Trump – ki okoljske spremembe zanika in je globalno segrevanje opisal kot potegavščino kitajske vlade – ga navdaja z grozo. »Ne smemo se vmešavati v zadeve tuje države, a tako velike države so globalno pomembne in to, kar počnejo, vpliva na vse. Ko daje takšne skrajne izjave, pa ne le o podnebnih spremembah, temveč tudi o gradnji zidu za Mehičane, je naravnost srhljivo.«

Prvotna serija Planet Zemlja je bila prva njegova serija, v kateri so javno osvetlili resničnost vse višjih temperatur na svetu. V eni od bolj žalostnih oddaj so spremljali sestradane severne medvede, ki so bili prisiljeni povečati svoj ledeni lovski revir z mroži na talečih se plavajočih ledenih ploščah. Attenborough priznava, da v prvih oddajah ni maral izpostavljati podnebnih sprememb, ker se je hotel povsem prepričati o dejstvih, preden bi spregovoril. »Na mojem položaju ne moreš blekniti ’mislim, da …’, saj gre za resne zadeve,« je povedal. »Če torej izjaviš, da se podnebje spreminja zaradi izpusta ogljikovega dioksida, se prej presneto dobro prepričaj.«

Zadnja serija prinaša podobna opozorila o vplivu človeka na naravo, ki so včasih prefinjeno vpletena v pripoved, drugič pa so bolj neposredna. S svoje preže na vrhu nebotičnika London’s Shard Attenborough opozarja, kako nujno je ukrepati proti uničevanju planeta. »Ko gledam navzdol na to veličastno prestolnico, ne morem spregledati, kako iznajdljivo še naprej spreminjajo naš planet,« pravi. »Hkrati to prinaša streznitev. Opominja me, kako zlahka izgubimo stik z naravo. Pa bo vendar prihodnost tako človeštva kot narave odvisna prav od tega stika.«

Attenborough ostaja eden vidnejših podpornikov programa Global Apollo, v okviru katerega razvijajo novo čisto energijo. Je človek, ki je preučil življenje in smrt tako številnih vrst, prepričan, da se naša vrsta lahko reši? »V svojem srcu se sprašujem, kaj bodo ti tepci naredili z energijo, ko jo bodo našli,« je priznal. »Bodo dovolj pametni, da jo bodo varčno uporabljali, ali pa bodo uničili ocean in podrli še več gozdov, samo zato, da bi imeli energijo? Ne poznam primera iz zgodovine, ki bi me navdajal z upanjem, da bomo pametni.«

Kljub vsemu še vedno najde drobtinice upanja, in to ne le na oddaljenih planotah, ki jih je obiskal, temveč veliko bliže doma, na zelenih površinah okrog svoje hiše v Richmondu ob Temzi. Ob reki, ki je bila pred komaj pol stoletja mlakuža brez življenja, zdaj lahko vidi vodomce, ki švigajo ob bregu, v vodi pa jegulje. Na bližnjem zaščitenem barju v Barnesu je odkril ptice bobnarice, ki so v Veliki Britaniji zelo redke in so bile na robu izumrtja, pa se zdaj njihove vrste spet krepijo. »Čudovito,« je komentiral z nasmeškom.

Če seveda pogledamo širšo sliko, je to le en svetal kamenček v obledelem mozaiku. A te drobne zgodbe o preživetju so tiste, ki bodo določale našo prihodnost. In sir David Attenborough jih bo pripovedoval, dokler njegov glas ne bo zamrl v šepet. 

© 2016 Telegraph Magazine/The Interview People

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.