Svet

Kot bi volku dali pasti ovce

Odkar so Britanci na referendumu glasovali za izstop iz Evropske unije, so tudi v boju proti davčnim oazam opazno bolj mlačni. Za to obstajajo razlogi.

Therexit May v Bruslju

Therexit May v Bruslju
© Profimedia

Veriga restavracij s hitro prehrano McDonald’s se ne razume le na to, kako s čim manj osebja s čim nižjo plačo prodati čim več hamburgerjev, temveč je zgled tudi pri optimizaciji davkov.

Doslej je bila centrala za tujino v Luksemburgu. Umetelni dogovori s tamkajšnjimi davčnimi oblastmi so pripomogli, da licenčnine v milijardnih zneskih iz Evrope in Rusije skoraj niso bile obdavčene.

Pred nekaj dnevi je velikan za hitro prehrano sporočil, da bo svojo mednarodno centralo preselil v bodoči davčni paradiž Veliko Britanijo. Američani bodo tako po zaslugi izstopa te države iz unije vsaj v prihodnosti ubežali nadzoru evropske komisije, ki se je vtaknila v Luksemburg zaradi njegovih davčnih dogovorov. Poleg tega Otok podjetja vabi z ničelno davčno stopnjo na dividende in druga izplačila dobička, če jih nakažejo v tretje države.

Očitno se Velika Britanija pripravlja na obdobje po odhodu iz unije. Partnerske države pa z grozo ugotavljajo, da se zdaj v politiki dogaja enako kot v resničnem življenju: dolgoletni partnerji se ločijo, vsaj eden trpi in nekdanji življenjski sopotnik se nenadoma vede čisto drugače kot takrat, ko se je zakon zdel še v redu.

To zdaj doživljajo številni finančni ministri držav članic EU. Odkar so se Britanci odločili za odhod, se v očeh zapuščenih partnerjev obnašajo precej nenavadno.

To velja predvsem za davčno politiko. Britanci so bili že od nekdaj zadržani ali celo samovoljni, ko je bil govor o usklajevanju davčnih zakonov v Evropi. A v preteklih letih so vsaj občasno zbudili vtis, da so v boju proti internacionali davčnih utajevalcev na samem čelu.

Tako sta bila za napredek držav skupine G 20 proti davčni eroziji in prerazporejanju dobička, strokovno imenovan pobuda BEPS, zaslužna predvsem nemški finančni minister Wolfgang Schäuble in njegov takratni britanski kolega George Osborne s svojim skupnim predlogom.

McDonald’s je sporočil, da bo svojo mednarodno centralo preselil – v bodoči davčni paradiž Veliko Britanijo. Američani bodo tako po zaslugi brexita ubežali nadzoru evropske komisije.

A od britanskega referenduma in oblikovanja nove britanske vlade pod premierko Thereso May Britanci občutno spreminjajo smer.

Prizadevanja po večji preglednosti in davčni odkritosti ne igrajo več pomembne vloge v Londonu, temveč so v ospredju, kot sumijo v drugih evropskih prestolnicah, predvsem lokalnopolitične zamisli. Britanska vlada se boji, da bi gospodarstvo trpelo zaradi izstopa iz unije, in zato skuša omejiti škodo, ki bi jo lahko utrpela paradna panoga države, to je finančna industrija v Londonu.

Ravnajo se po geslu, da je Velika Britanija na prvem mestu. Država, ki se ji ne bo več treba ozirati na predpise unije, bo lahko privabila naložbe in kapital z vsega sveta, tudi na račun nekdanjih partnerk.

V ta namen je vlada Mayeve pripravljena celo razglasiti novo rundo v davčnem ringu. Med prvimi ukrepi, ki jih je napovedala, je občutno znižanje davkov za podjetja, ki zdaj znašajo 20 odstotkov. Britanski časniki so napovedali, da bo davek znižan na 15 odstotkov, kar bi bila najnižja stopnja v visoko razviti industrijski državi kjerkoli na svetu. Za primerjavo: obremenitev dobička podjetij v Nemčiji je trenutno približno 30-odstotna.

Finančni ministri načrte ocenjujejo kot neprijateljsko potezo. Nihče naj ne bi imel koristi od tega, če se države v Evropi ali celo po vsem svetu spustijo v tekmo za najvišji davčni popust v gospodarstvu. »To bi bilo podobno kot tekmovanje v stradanju med manekenkami,« je povedal eden od Schäublovih sodelavcev. »Prej ali slej nekdo podleže.«

Nemški finančni minister Schäuble zato predlaga omejitev najnižje dovoljene stopnje v EU na 12,5 odstotka; takšno stopnjo trenutno ponuja Irska.

V britanski sosedi se zato širi strah pred novo konkurenco. Irci z majhnim, vendar vzpenjajočim se finančnim središčem Dublinom se bojijo, da bi jim Britanci lahko odvzeli naziv prvaka med davčnimi raji v Evropi.

Ta strah ni povsem votel, sploh ker britanska vlada v praksi že dolgo časa zavira napredek. Že nekaj let tako na primer sabotira vse korake v smeri takšne ali drugačne predpisane minimalne obdavčitve licenčnin v EU. Hkrati je treba priznati, da ne le Velika Britanija, temveč tudi Luksemburg in še nekaj drugih držav vztraja pri neomejeni državni suverenosti. Zato se lahko zgodi, da bodo na primer ameriška podjetja vsako leto neovirano iz Evrope brez plačila davkov prenakazovala milijardne zneske, večinoma na Karibsko otočje.

Kako močno odhajajoči Britanci vplivajo na davčno politiko, ponazarja tudi razprava o tako imenovanem črnem seznamu držav, ki jih sumijo, da obdavčevanja mednarodnih podjetij ne jemljejo pretirano resno. Evropska komisija je septembra predlagala, da bi pod drobnogled vzeli države v primeru, če ne bi pobirale davkov podjetjem oziroma bi imele ničelno davčno stopnjo.

Pravzaprav je to popolnoma zdravorazumska domneva: država, ki ne terja davkov, bo odslej osumljena, da je davčna oaza.

Za britansko vlado je bilo to očitno preveč zdrave pameti. V nekem zaupnem zapisniku delovne skupine za kodeks vedenja sveta Evropske unije s 24. oktobra letos med drugim piše: »V nobeni od odprtih točk ni bil dosežen dogovor.« Poleg Velike Britanije so tudi Belgija, Malta, Ciper in Luksemburg kategorično zavrnili predlog, da bi ničelno davčno stopnjo oziroma neobdavčitev podjetij razumeli kot razlog za sum na davčno oazo.

Poleg tega so Britanci zahtevali, da evropska komisija pri preiskovanju sumljivih držav ostane ob strani, saj naj bi šlo za zadeve posameznih članic. Pri tem so pozabili, da se je komisija z davčnimi oazami doslej ukvarjala v dogovoru z vsemi državami članicami EU.

Je mogoče, da bi se Britanci tako občutljivo odzivali zato, ker so na seznamu EU pod rubriko ničelna obdavčitev skoraj izključno britanska čezmorska ozemlja, kot so Angvila, Bermudi, Kajmanski otoki in Britanski deviški otoki?

Otoki v Karibskem morju so premožnim utajevalcem davkov znani že desetletja. Ti imajo enako kot zločinci in diktatorji veliko koristi od tajnosti podatkov in očitno erotiziranega občutka, da ne plačujejo davkov niti na dividende niti na dediščino.

Vlada Davida Camerona, predhodnika Mayeve, je otoke vseeno prisilila, da so britanskim finančnim oblastem razkrili istovetnost pravnih oseb. No, lastniki računov se v praksi pogosto lahko skrijejo tako, da njihovi pravni zastopniki v registrih podjetij prikrijejo dejansko lastništvo. Tako na Britanskih deviških otokih na vsakega od 30.000 prebivalcev pride vsaj 20 podjetij, ki obstajajo zgolj kot ime na poštnem nabiralniku. Otoki so bili leta 2013 po podatkih mreže za davčno pravičnost Tax Justice Network četrti na svetu pri tujih neposrednih naložbah.

Sredi novembra je delovna skupina za kodeks vedenja spet zasedala in nekateri udeleženci so vztrajali pri tem, da je ničelna obdavčitev eden od znakov davčne ureditve, značilne za davčne oaze. Velika Britanija je zahtevala, da se presoja še po drugih znakih, in kot kaže, bo s svojimi zahtevami tudi uspela. Kajti Združeno kraljestvo ima na področju davčnih vprašanj še vedno pravico do veta. »Diplomatsko mešetarjenje je pripomoglo, da so se načrti o črnem seznamu sprevrgli v farso,« je povedal Fabio De Masi, podpredsednik preiskovalnega odbora za panamske dokumente v evropskem parlamentu.

Britanci se ravnajo po načelu: Dokler nismo zunaj, smo notri. Tako imajo priložnost, da dosežejo ureditev po svojih željah. Do nadaljnjega.

Britanci skušajo tudi kadrovsko speljati vodo na svoj mlin. Čeprav pravzaprav zapuščajo unijo, so kot kandidata za vodenje skupine za kodeks vedenja izbrali Mika Williamsa, kariernega uradnika z britanskega finančnega ministrstva. Delovna skupina bedi nad tem, da države članice ne bi sprejele ukrepov, ki bi sprožili škodljivo tekmovanje na področju davkov.

Ob Williamsovi kandidaturi je marsikdo samo zmajeval z glavo. »To je enako, kot bi volku dali pasti ovce,« je potožil neki visoki predstavnik nemške vlade.

Ta kadrovska poteza kaže vsaj to, da se Britanci ravnajo po načelu: Dokler nismo zunaj, smo notri. Tako imajo priložnost, da dosežejo ureditev po svojih željah. Do nadaljnjega.

© 2016 Der Spiegel

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.