Pamflet

Ognjemet kot naravna katastrofa

Za prgišče arogantnih vzorcev vladanja

Za Novo leto so v glavnem mestu Ljubljani uprizorili bleščeč ognjemet, ki je bil paša za oči množic. Na zahodni meji so ravnali diametralno nasprotno - v Novi Gorici so praznovali prvi dan v letu brez ognjenih strel nad mestom. Tam resda niso strmeli v svetlobne igre na nebu, toda količine trdih delcev so obdržali znotraj sprejemljivih okvirov. 50 mikrogramov na kubični meter je meja, ki po evropskih normativih predstavlja ločnico med zdravim in škodljivim okoljem.

In državna agencija ARSO je ob koncu leta glasno opozarjala na dramatično povečanost količine škodljivih PM 10. In kaj so storili v Ljubljani? Na Silvestrovo popoldne so merilniki kazali njihovo dvakratno povečanje, ob polnoči so dosegli trikratno, prve ure novega dne pa so se pošesterili. Za Bežigradom so namreč izmerili grozljivo količino skoraj 300 peklenskih mikrogramov. Številka, ki zahteva takojšnjo uvedbo izrednih razmer, kjer pozovejo prebivalstvo, da se nemudoma umakne iz devastiranega zračnega okolja trgov in ulic.

Da bi ugodil veselju turistov, je župan Zoran Janković z ognjemeti prekril mesto in povzročil naravno katastrofo. Evropska mesta ob hudem onesnaženju zraka drastično omejijo promet, prvega moža Ljubljane, ki je postal župan turistov, pa vodi eno samo načelo – kako še povečati število gostov v prestolnici. Okolje in zdravje sta nepomembni žrtvi tega projekta.

Bi bilo lahko drugače? Seveda, zaradi zračne onesnaženosti bi modri župan vsekakor odpovedal novoletno svetlobno kanonado. Tudi ministrica za zdravje Milojka Kolar Celarc bi lahko sprejela ukrep, s katerim bi ubranila zdravo okolje s prepovedjo raketometov v krajih, ki so izpostavljeni nevarni pretnji trdih delcev. A za župana in vlado splošno zdravje nima resne cene. Pustimo zdaj delce, važno je, da se lahko veselimo!

Pred 60 leti so v Anhovem začeli množično izdelovati strešnike, kopališke kabine in celo v hladilnike so pričeli vgrajevati azbest. Ta je takrat veljal za izjemno inovacijo, a v tem času še ni bilo znano, da povzroča smrtno nevarno azbestozo. Danes pa ljubljanske mestne oblasti samozastrupljajo svoje prebivalstvo, ob tem pa jim mediji še asistirajo z navdušenimi napovedmi o spektakularnem raketnem ognju. Kaj pa trdi delci? - A, to pa res ne more biti nevarno. Skratka, kolektivna shizofrenija.

Na drugem koncu države so se v kraju Hoče zbrali kmetje, ki so protestirali proti nakani vlade, da jim na kmetijskih zemljiščih postavi tovarno. Slovenija je v času globalizacije postala informacijska avtarkija. Multinacionalka Magna, ki ima sedež v bližnji Avstriji, je zadolžila ministra Zdravka Počivalška, da naj jim zakonsko uredi nemogočo zahtevo. Tu prileti podvprašanje: zakaj Magna ne postavi napovedane lakirnice avtomobilov nedaleč od svojega centra na bližnjih kmetijskih zemljiščih? – Nikakor, avstrijska zakonodaja tega niti v morečih sanjah ne dopušča. Slovenija pod premierem Mirom Cerarjem ml. se tako spreminja v avstrijsko smetišče.

No, na hoškem shodu so skušali kmete pomiriti, saj da bodo sprejeli umilitvene ukrepe. In kaj pomeni ta magični izraz? Napovedujejo, da bodo namenili več kot sto hektarjev gozda za kmetijstvo. Je poskočil minister Dejan Židan? Mož pač ve, da plodne zemlje ne dobiš tako, da gozdno zemljo z dekretom preimenuješ v kmetijsko polje. Sredi devetnajstega stoletja je Janez Bleiweis začel izdajati časnik z naslovom Kmetijske in rokodelske novice, ki je postal osrednja slovenska institucija. Eno njenih poslanstev je bilo širiti vednost o umnem kmetovanju in gnojenju, s pomočjo katerega je moč izboljšati rodnost zemljo. Stoletje in pol kasneje pa državni birokrati nonašalantno razlagajo, kako bomo po načelu primitivne požigalniške kulture gozdove spreminjali v bodoče žitnice. Moderna Slovenija je izgubila kritično javnost, nikjer ni slišati glasnih opozoril profesorjev agronomije nad šokantnim šarlatanstvom.

Z vprašanji pridelovanja hrane se ta hip ne ukvarjajo posebej v Siriji. Tam so sile predsednika Asada ob ruski pomoči zasedle mesto Alep. Še en primer urbicida, toda tu je pomenljiv detajl, ki je ušel medijskemu poročanju, ki je izpostavljal predvsem Asadovo militantnost. Sirska vlada in uporniki so podpisali premirje, po katerem so oboroženi uporniki lahko zapustili mesto in so jih varno pripeljali na njihove druge teritorije v Siriji. Zmagovalec je dopustil poražencu, da s celo glavo in še oborožen za povrh lahko mirno odide.

Septembra 1943 so partizanske čete obkolile grad Turjak, na katerem so se zbrale oborožene enote vaških stražarjev. Stražarski poveljnik se je dobil celo na pogajanjih s komandantom Prešernove brigade, vendar ta ni sprejel njegovega predloga. Rezultat je bil grozovit. Čez nekaj dni so se stražarji predali in Enciklopedija Slovenije poroča, da so partizani usmrtili več kot 200 od 659 ujetnikov. Partizanski poboj, ki je daleč pod standardi zloglasnega Asada. Na pogajanjih v turjaški gostilni je namreč stražarski poveljnik predlagal partizanskemu vodji, da jim dovolijo, da se umaknejo iz gradu z lahko oborožitvijo. Vladavina Asada očitno ni utelešenje absolutnega zla.

In kaj ima sirsko-turjaška paralela z župansko-vladnim uničevanjem okolja? Gre za identično odsotnost spoštovanja drugega, ko oblastniki v imenu ideje (nova tovarna) ali zabave (ognjemet) preprosto zradirajo okoljske standarde.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.

Pisma bralcev

  • Peter Štefanič, Ljubljana

    Ognjemet kot naravna katastrofa

    Branje tega pisanja, ki je rezultat pamfleta (po SSKJ: sestavek, s katerim se sramoti kaka oseba, stvar, dogodek; sramotilni spis …) avtorja Bernarda Nežmaha, za marsikoga ne bo prijetna stvar. Marsikdo (in ve se, kdo) bo skočil pokonci in se postavil v bran avtorju pamfleta z zgornjim naslovom. Brez argumentov, seveda. Več