Kolumna

Iz ozadja

Prikrita odgovornost za stanje v družbi

Zdravniška zbornica je evropski komisiji Slovenijo ovadila, da z državno pomočjo javnim zdravstvenim ustanovam postavlja v neenakopraven položaj zdravnike koncesionarje. Če bo komisija pritožbi ugodila, bodo javne bolnišnice in zavodi revnejši in navsezadnje bo zato umrlo več ljudi. Uboj iz malomarnosti ali z naklepom?

Vse skupaj lahko postavimo v širši okvir vprašanja: kdo vse je odgovoren za stanje v družbi. Tradicionalno velja za najbolj odgovorno politika, voljeni družbeni krmar, izrecno odgovoren za javno dobro, za delovanje v korist vseh ali vsaj večine državljanov.

Dokler velja za glavnega kretničarja družbe, je upravičeno deležna največ kritik in pritiskov. Vendar nikakor ni kriva za celoto dogajanja, saj je njena moč v marsičem prenesena na »tihe gospodarje« sveta – velike nadnacionalne korporacije in banke – in na množico nacionalnih elit, lobijev, grupacij.

Zato je kritika politike kot krivca za vse slabo deloma krivična. Počez napadana politika se rada zakrkne in se za nezadovoljstvo sploh ne zmeni več. Ali drugače: koristno in pravično je, da so kritika, zgražanje, jeza in pritiski usmerjeni tudi proti drugim nosilcem moči. To še najbolj velja za kapital, ki ima največ neformalnega vpliva, a je, zlasti nadnacionalni, najmanj ranljiv in v očeh javnosti še zmeraj razmeroma nedolžen. Najbolj ga varuje to, da drugače kot politika niti načelno ne nosi odgovornosti za splošno dobro in da je pogosto anonimen. Pomaga si tudi z mogočnim propagandnim strojem.

Bistveno je torej, da prava razmerja moči in odgovornosti postanejo jasna, razvidna, očitna. Brez tega bo odgovornost za anomalije še naprej porazdeljena neustrezno, anomalije same pa bodo bolj trdožive.

Primer zdravniške zbornice to odlično ponazarja: za pospešeno privatizacijo zdravstva so morda celo bolj kot politika krivi zdravniki oziroma njihova notranja aristokracija, združenja in lobiji, kritika pa leti skoraj izključno na politiko.

Zdravniki niso osamljen primer. Privatizacijo, surovo razslojevanje, prekarizacijo, uničevanje okolja ... poganjajo poleg politike, zasebnega gospodarstva in pritiskov iz tujine tudi mnoga tukajšnja združenja in zbornice (npr. gospodarska), univerze (ekonomska fakulteta je valilnica mladih neoliberalcev), neštevilni lobiji itd. itd.

To je na široko razpreden pogon, v katerem igrajo posebej klavrno vlogo mediji, tudi resni in javni (zlasti nacionalna tv). Enako kot politika naj bi služili javnemu dobru, a v glavnem niso veliko boljši od politike, saj v vlogi poglavitnega razlagalca družbenega dogajanja pomagajo ohranjati slabe trende in s tem, ironija, spodkopavajo sami sebe (poglejmo njihovo gledanost in naklade). Veliko prispevajo tudi k temu, da je slika o resnični razporeditvi moči in odgovornosti motna in da je v tej zmedi toliko ljudi pasivnih, fatalističnih, dovzetnih za manipulacije, čeprav se jim godi slabo in so izrazito nezadovoljni.

Poglavitna tarča kritike in pritiska kljub vsemu upravičeno ostaja politika, saj je edina univerzalna, za celoto odgovorna elita. Pritisk na sekundarne krivce za slabo stanje družbe (kapital, medije, lobije ...) je sicer koristen in potreben, a ne more prinesti širših sprememb že zato, ker je razdrobljen in usmerjen v posamične niše. Kvečjemu jih lahko pomaga zanetiti. Pritisk na politiko pa je pritisk v središče dogajanja in hkrati posredni pritisk na tiste, ki v ozadju marljivo soustvarjajo krizne razmere. Pri tem politika kljub opisanemu izgubljanju moči še zdaleč ni brezzobi tiger, ki ne bi mogel ugrizniti akterjev iz ozadja, tudi najmočnejših. Obenem je izpostavljena volitvam. Z njimi je načeloma še vedno mogoče priti do politike, ki si bo, prvič, hotela povrniti jasen primat v družbenem odločanju in bo, drugič, bolj pazila na interese večine. Pogoj za to je med drugim obstoj resne politične alternative in pa seveda volivci, ki vsaj približno vedo, katere stranke v resnici delajo v njihov prid.

Pomemben pogoj je tudi notranje čiščenje, zdravljenje posamičnih cehov, poklicev, interesnih skupin. Te grupacije zelo vplivajo na dogajanje in splošno klimo v državi, a stanje v njih je v glavnem na robu javne pozornosti. Zdravniška stavka, ta vedno šokantni dogodek, je proti želji njenih iniciatorjev v svetu belih halj razkrila položaj, značilen tudi za številna druga združenja. Mnoge njihove vrhuške delajo predvsem zase, proti interesom večine članstva in tudi proti splošnemu interesu, pletejo pri tem mreže s sorodnimi vrhovi drugih skupin, sestavljajo lobije in se povezujejo z deli politike. Tako iz ozadja pomagajo predelovati družbo na slabše.

Take notranje aristokracije drži pri življenju ravnodušnost, nepoučenost, pasivnost članstev. Pri tem je odgovornost »notranjih« volivcev prej večja kot manjša od odgovornosti volivcev na državnih volitvah, saj bolj poznajo svoje specifično okolje in jih je teže vleči za nos. To seveda velja tudi za odločilni krog volitev novega predsednika zdravniške zbornice. Zdravniki se bodo 17. januarja odločali med A. Možino in Z. Čebašek - Travnik. Posledice njihove izbre bodo daljnosežne. Možinova zbornica se, kot razgalja tudi pritožba evrokomisiji, kljub maziljenemu leporečju zavzema za degradacijo javnega zdravstva v korist zasebnega. Čebaškova zagovarja drugačen tip ne samo zdravstva, ampak tudi družbe. Njena zmaga bi bila pomembna konkretno, a tudi simbolno, kot drobno, tako rekoč homeopatsko, vendar spodbudno znamenje, da prelom k solidarnejši, človečnejši družbi ni nemogoč – če to hočejo volivci. V tem primeru zdravniki.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.