MLADINA Trgovina

Ustavna aritmetika

Ko ena plus ena ni dve, pač pa premalo ali preveč

Odhajajoča posadka ustavnega sodnika

Odhajajoča posadka ustavnega sodnika
© Borut Krajnc

Ustavni sodniki že dolgo (vsebinsko) odločajo le, kadar so v to prisiljeni. Kadar posameznik premaga številne visoke formalne ovire ali kadar presojo zahteva kak (državni) organ. To možnost zakon daje tudi opoziciji v državnem zboru oziroma 30 poslancem. A ustavno sodišče poslanske zahteve po presoji ustavnosti skoraj praviloma zavrača.

Ustavno sodišče je tako že večkrat zavrnilo zahtevo poslanske manjšine, ker jo je podpisalo premalo poslancev. Pravzaprav jo je podpisalo dovolj poslancev, a na ustavnem sodišču je čakalna doba kar dolga, in ko je zahteva prišla na vrsto, je ustavno sodišče preverilo, ali so vsi ti poslanci še vedno poslanci. Kot po pravilu je ugotovilo, da je podpisov manj kakor 30. Razlogi za to so bili različni, morda so bile med vložitvijo zahteve in začetkom obravnave na ustavnem sodišču volitve in nekateri podpisniki niso bili več poslanci. Čeprav je ustavno presojo v danem trenutku zahtevalo 30 ali več poslancev, jih je bilo po presoji ustavnih sodnikov potem premalo, zato so njihovo zahtevo zavrgli.

Včasih pa je tudi narobe, če zahtevo po presoji ustavnosti podpiše preveč poslancev. Ustavno sodišče je tako konec decembra zavrglo zahtevo poslancev po presoji ustavnosti zakona o zdravljenju neplodnosti in postopkih oploditve z biomedicinsko pomočjo, ki jo je pred dvema letoma vložila skupina 61 poslank in poslancev.

Ugotovilo je sicer, da se je vmes število poslancev, ki zahtevajo presojo, resda zmanjšalo, vendar jih poslansko funkcijo še vedno opravlja 53. Dovolj? Ne, preveč! Pojasnilo je, da mora po mnenju ustavnih sodnikov v trenutku presoje to zahtevati vsaj 30 poslancev, ne sme pa jih biti 46 ali več. V tem primeru imajo namreč podpisniki zahteve po ustavni presoji poslansko večino in lahko domnevno neustavni zakon spremenijo sami.

Zavrnitev poslanske zahteve po ustavni sodni presoji, ker jo je postavilo preveč poslancev, je precej bolj utemeljena, kot če bi bil razlog ta, da jih je premalo, čeprav jih je bilo v času vložitve zahteve dovolj. Vendar ustavni sodniki v odločbi sami priznavajo, da poslanci niso zahtevali le presoje ustavnosti, ampak so ustavno sodišče zaprosili tudi za vsebinske napotitve glede (ne)ustavnosti omejitve, da imajo pravico do biomedicinske pomoči pri oploditvi le pari, živeči v zakonski zvezi ali zunajzakonski skupnosti. Načeloma je že prav, da ustavni sodniki nočejo opravljati dela, ki bi ga morali poslanci, a v teh redkih primerih, še posebej, kadar gre za vprašanje človekovih pravic (v tem primeru pravice samske ženske), bi se poziva poslancev vseeno lahko razveselili, odločali vsebinsko in prispevali k razvoju človekovih pravic.

Realnost je drugačna, ustavno sodišče je v odhajajoči, večinsko konservativni zasedbi večini kar dvakrat omogočilo, da je na referendumu manjšini (istospolni pari) odvzela pravice, ki so ji jih podelili poslanci, in s tem zavrlo razvoj človekovih pravic, h kateremu naj bi bilo zavezano.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.