Borut Mekina

6. 1. 2017

Mladina 1

Politika

Za krajši delovnik

Če bi v Sloveniji delovni teden skrajšali na 36 ur, bi zagotovili novih 90 tisoč zaposlitev

Če bi v Revozu skrajšali delovnik na šest ur, bi imeli štiri spočite izmene namesto treh utrujenih.

Če bi v Revozu skrajšali delovnik na šest ur, bi imeli štiri spočite izmene namesto treh utrujenih.
© Uroš Abram

Na silvestrovo se je v švedskem mestu Göteborg končal 18-mesečni eksperiment. Vladajoči stranki v mestni koaliciji, Socialni demokrati in Leva stranka, sta želeli preveriti smiselnost krajšega, šesturnega delovnika na delovnih mestih, kjer je učinke težje meriti. Seveda zaposleni krajšanje delovnika sprejemajo z odprtimi rokami, ostaja pa neznanka, kako bi takšna reforma vplivala na delovanje neke ustanove ali uporabnike storitev. Zato so v mestu izbrali dva doma za ostarele. V domu za ostarele Svartedalen so 55 zaposlenim delovnik skrajšali z osem na šest ur, zaradi česar so morali zaposliti 14 novih delavcev. Nato pa so primerjali učinke tega ukrepa s skupino »normalno« zaposlenih v drugem domu za ostarele Solängen.

Za projekt je bil odgovoren Daniel Bernmar iz občine Göteborg. Zaključno poročilo mora napisati do marca, »že zdaj pa lahko povem, da so bili učinki pozitivni in pravzaprav presenetljivi«, razlaga. Čeprav so zaposlenim delovni čas skrajšali za zgolj četrtino, so varovanci v domu za ostarele poročali o kar 80-odstotnem povečanju družabnih aktivnosti. Ostareli v Svartedalenu so bili nekajkrat bolj zadovoljni s kakovostjo storitev kot ostareli v Solängenu. Boljše volje so bili tudi zaposleni. Ki so s tem tudi dobili službe. In na koncu se je še izkazalo, da je bil eksperiment presenetljivo poceni. Čeprav je 14 na novo zaposlenih občino stalo 600 tisoč evrov na leto, se je polovica tega zneska državi povrnila. Dom je postal bolj dobičkonosen, zanj je bilo več interesa, manj je bilo odsotnosti z dela, država pa je plačala manj nadomestil za brezposelnost.

Šesturni delovnik, ki so ga prvič pred 13 leti uvedli v servisnem centru Toyote v istem mestu, naj bi se splačal tudi v drugih panogah, je dokazal eksperiment. »Že zdaj vidimo učinke našega preizkusa,« pravi Bernmar. »Tudi druga švedska mesta bodo na nekaterih področjih poskusno uvedla šesturni delovnik. Recimo v vrtcih ali šolah. Upamo, da bomo s tem prepričali še delodajalce ali da bo to naš prispevek k vseevropski reformi skrajšanja delovnega dneva z osem na šest ur.« Podobnih reform je bilo sicer v Evropi v zadnjem desetletju kar nekaj. Francija je recimo že leta 2000 uvedla 35-urni delovni teden, Danska 37-urnega. Finska in Belgija imata 38-urnega, v Nemčiji imajo zaposleni v jeklarski industriji in tisku že od sredine devetdesetih 35-urne delovnike, podoben delovnik je pred nekaj meseci uvedla Portugalska za javne uslužbence, čeprav se je komajda pobrala iz recesije. Ni pa še vseevropske zahteve, ki bi jo recimo obravnavale države na ekonomsko-socialnem svetu EU.

V Sloveniji je čisti dobiček podjetij v zadnjem obdobju poskočil za kar 120 odstotkov. Bogati bogatijo, ker je delovnih mest še vedno za 50 tisoč manj kot pred krizo.

Tak trend je razumljiv. Zaradi povečanja produktivnosti ali uvajanja novih, »digitalnih« poslovnih modelov je potrebnega vse manj dela, ne samo fizičnega, ampak tudi v obliki storitev, zaradi česar v razvitih državah že desetletja narašča brezposelnost. Kot logični protiukrep se, namesto višanja socialnih transferjev ali izumljanja novih, nesmiselnih delovnih mest, kaže prav krajšanje delovnega časa.

Pravzaprav ni to nič novega. O tem je govoril že Karl Marx in konec koncev je bila ena izmed posledic velike gospodarske krize v 30 letih prejšnjega stoletja prav mednarodna konvencija Mednarodne organizacije dela (ILO), s katero so države uzakonile krajši, 40-urni delovnik. ILO je leta 1935 zahtevo po 40-urnem delovniku utemeljila prav na tem, da je po industrijski revoluciji »brezposelnost postala tako velik in strukturni problem, da sedaj milijoni delavcev trpijo stisko in pomanjkanje…«. A po tem času se je produktivnost povečala za nekajkrat. In zdaj je brezposelnost ponovno velik in strukturni problem.

In kaj se bo zgodilo z delavci, ko bodo nekega dne vse delo namesto njih opravili roboti?

In kaj se bo zgodilo z delavci, ko bodo nekega dne vse delo namesto njih opravili roboti?
© Uroš Abram

Poleg švedske je danes najbolj aktualna avstrijska ideja. V Avstriji, kjer je že zdaj delovni teden omejen na 38,5 ure, je minuli mesec Socialdemokratska stranka (SPÖ), potem ko je to pred kratkim napovedal njihov predsednik vlade Christian Kern, tudi uradno predlagala uvedbo 36-urnega delovnega tedna.

Šele tako bi res lahko zmanjšali brezposelnost, »bolj prožne oblike dela«, od katerih imajo zadnja leta največje koristi predvsem delodajalci, pa bi bile tudi v prid delavcev, je v enem od intervjujev dejal avstrijski minister za socialne zadeve Alois Stöger. Kot pojasnjuje Christoph Ertl iz ministrovega kabineta, je koalicijska konservativna ljudska stranka ÖVP v okviru »fleksibilizacije« delovnopravne zakonodaje predlagala 12-urni delovni dan. »Kar je smiselno,« preseneti Ertl, »mnogi danes delajo 12 ur na dan. Ko mladim omenite osemurni delovnik, se zgolj nasmehnejo. Zato se strinjamo, da je delovni dan lahko dolg 12 ur. A v tem primeru mora biti delovni teden dolg tri dni. Torej 36 ur, kar sedaj predlagamo mi,« razlaga. Končno odločitev o tem bosta avstrijski vladajoči koalicijski stranki verjetno sprejeli že do konca tega meseca.

A za Evropo resnično odločilna poteza, razlaga Margareta Steinrücke, nemška sociologinja, ki se s tem vprašanjem v okviru Inštituta za sociološke raziskave ukvarja že več kot 40 let, »je nedavna odločitev največjega sindikata na svetu, nemškega IG Metalla, da začne preučevati zahtevo po splošnem, 35-urnem delovniku v Nemčiji«. V tem sindikatu namreč ugotavljajo, da so dobički podjetij že od začetka 80. let »neadekvatni«, da zaradi velike brezposelnosti postaja boj za prosta delovna mesta tako srdit, da so mnogi pripravljeni nadure opravljati zastonj, za plačilo, ki je pod pragom revščine, in da se preveliki dobički podjetij namesto v realni sektor namenjajo za špekulativne naložbe. Takšne, strateške odločitve sindikatov, pravi Steinrückejeva, navadno vzamejo nekaj let časa, da se uresničijo, skoraj gotovo pa bo temu sledila sindikalna zahteva. »Sicer pa že zdaj obstajajo alternativni modeli. Do konca mandata je vlada Angele Merkel obljubila posebni program, t. i. družinski delovni dan, po katerem se bosta lahko partnerja v družini odločila za 36-urni delovni teden, pri čemer jima bo razliko do polne zaposlitve deloma nadomestila država.«

V zadnjih desetih letih v praktično vseh državah pada povprečno število delovnih ur. Razen v Sloveniji, ki je dejansko še edina, ki »konkurenčnost« gradi na delovni intenzivnosti.

In kaj se medtem dogaja v Sloveniji? V Sloveniji je brezposelnost višja kot v omenjenih državah, zaradi česar se zdi, da so argumenti za skrajšanje delovnika še toliko bolj upravičeni. V Sloveniji se je recimo število dolgotrajno brezposelnih med letoma 2008 in 2016 več kot podvojilo in še narašča. Zaradi tehnološkega napredka v praktično vseh državah pada povprečni, realni opravljeni delovni čas. V zadnjih desetih letih je recimo v državah OECD povprečno letno število delovnih ur na delavca padlo s 1803 na 1766. Razen v Sloveniji, kjer je ta številka v istem obdobju zrasla, kot da gre država nazaj v zgodovino. Slovenija je dejansko edina, ki »konkurenčnost« gradi na delovni intenzivnosti. To se kaže na različne načine. Nataša Trček, vodja inšpektorata za delo, je prejšnji mesec v parlamentu ob predstavitvi letnega poročila dejala, da v zadnjih dveh letih »delodajalci delavce silijo, da morajo delati preveč«. Zaznane kršitve pravice do počitka naj bi skokovito narasle: »In res je, da inšpektorat vsako leto v bistvu ugotovi več kršitev ne glede na to, da je manj zaposlenih. Se pravi, da nekaj ne deluje.«

Da se slovenski delavci v svojem delovnem okolju počutijo slabše od drugih delavcev, sta sicer ugotovila že Aleksandra Kanjuo Mrčela in Miroljub Ignjatović s Fakulteta za družbene vede Univerze v Ljubljani v leta 2012 izdanem poročilu o psihosocialnih tveganjih na delovnem mestu. Zapisala sta, da slovenski delavci v primerjavi s povprečjem v EU 27 poročajo, da več delajo, da so manj zadovoljni z delovnimi razmerami, da doživljajo večjo zaposlitveno negotovost, da so več prisotni na delovnem mestu kljub bolezni. Večina delavcev v Sloveniji toži, da pri delu doživljajo stres, več kot 40 odstotkov govori o splošni utrujenosti. »Podatki, pridobljeni s posebnim modulom o psihičnih in zdravstvenih tveganjih na delovnem mestu v Sloveniji, so ponovno potrdili visoko intenzivnost dela, saj so anketiranci večinoma poročali o slabih izkušnjah, povezanih s preveliko količino in slabo organizacijo dela,« sta zapisala. V sindikatih pa menijo, da se v zadnjih letih gospodarske rasti ti trendi zgolj še nadaljujejo in poslabšujejo.

V Sloveniji idejo o krajšem delovniku zastopa predvsem sociologinja dr. Valerija Korošec, ki je leta 2011 recimo izračunala, da če bi okoli 800.000 zaposlenim v Sloveniji, ki delajo 40 ur na teden, delovni čas skrajšali na 36 ur, bi dobili na voljo dodatnih 3.200.000 delovnih ur, kar je novih 88.888 zaposlitev. Po tej plati se zdi, da tudi za polno zaposlenost težava ni dejansko pomanjkanje dela, temveč njegova pravična delitev. A čeprav se zdi, da bi morale biti prav v Sloveniji ideje o krajšem delovniku, zaradi toliko višje brezposelnost in toliko višje urne obremenitve delavcev, še toliko bolj umestne kot v Avstriji ali Nemčiji, o tem nihče ne upa na glas spregovoriti. »Po moji oceni, v primerjavi z drugimi državami, v Sloveniji zelo malo razpravljamo o spremembah, ki jih prinašajo nove tehnologije v organizacijo naših delovnih okolij,« pravi Koroščeva, ki predvideva, da je razlog za to pragmatičen: sistema ne bodo pripravljeni spremeniti tisti, ki so ga ustvarili in ki na njegov račun dobro živijo. Na vse več izključenih enostavno nihče ne pomisli.

Francoski parlament je nedavno ugotovil, da je uvedba 35-urnega delovnega tednika korenito izboljšala splošno zdravje in da je ta ukrep državi prinesel 350 tisoč novih delovnih mest.

V Gospodarski zbornici Sloveniji (GZS) so recimo prepričani, da v Sloveniji »ni možnosti za dodatno skrajševanje delovnega časa, še posebej, ker je produktivnost v Sloveniji pod evropskim povprečjem,« odgovarja Bojan Ivanc, glavni ekonomist pri zbornici. Ivanc pravi, da je tedenska dolžina efektivnega delovnika slovenskega zaposlenega dejansko 37,5 ure in ne 40 ur, ker v čas delovnika spada tudi zakonsko obvezen in plačan odmor za prehrano, zaradi česar naj bi bila v Sloveniji dolžina delovnika »zgolj nekoliko višja« kot v državah EU. Hkrati pa bi naj bilo treba tudi upoštevati dejstvo, da Slovenci delamo manj let, kot je povprečje v EU. »V poprečju tako delamo le 34,3 leta, v EU 28 pa v povprečju leto dni več: 35,4. V skandinavskih državah, s katerimi se tako radi primerjamo, delajo bližje 40 letom,« razlaga. V Gospodarski zbornici menijo, da je zaradi avtomatizacije res potrebnih manj delavcev, a se po njihovem povečuje »število zaposlenih v režiji (marketing, finance) in uporaba zunanjih izvajalcev (posebni projekti, ko znanja v podjetju ni ali zagotavljajo določeno raven fleksibilnosti), kar ima pozitivne učinke na zaposlovanje v storitvenem sektorju«.

Toda Andrej Zorko, izvršni sekretar za trg dela pri Zvezi svobodnih sindikatov, odgovarja, da v GZS pri teh »mantrah« manipulirajo, saj bi morali pogledati dejansko opravljene ure, z nadurami vred. Šele ta slika kaže dejanski čas, ki ga slovenski delavci prebijejo na delovnih mestih. Zorko se strinja, da v Sloveniji delamo v povprečju manj let, a vidi razlog spet pri Gospodarski zbornici: »Manj let delamo zato, ker delodajalci ne zaposlujejo novih, mladih. Ker jih silijo v prekarne oblike dela. Ker naši mladi prepozno stopajo v delovna razmerja, to ugotavljajo že vsi.« Dovolj ima ponavljanja, da bi s krajšanjem delovnika in zaposlovanjem novih padla konkurenčnost države, ker je jasno, da se produktivnost ne bi smela ocenjevati na podlagi dela delavcev, ampak predvsem dela menedžerjev, ki so odgovorni za organizacijo. »S hitrim prihodom digitalizacije, s hitrim naraščanjem prekarnih oblik dela, ki vse po vrsti rušijo socialno varnost, se okoliščine v Sloveniji drastično spreminjajo. Če tudi v Sloveniji te ideje ne bodo resno vzete, lahko pričakujemo tudi socialne nemire,« napoveduje Zorko.

Da so slovenski delavci v zadnjih treh desetletjih s svojim prispevkom k razvoju dosegli skrajno mejo, meni tudi ekonomist Franček Drenovec. Drenovec ponavlja, da smo v Sloveniji predvsem v devetdesetih letih, torej v prvih letih tranzicije, hitro povečevali intenzivnost dela. Rast produktivnosti in gospodarska rast države sta tedaj šli po njegovem skorajda izključno na račun večje količine dela, ne pa na račun menedžerskih inovacij ali tehnološkega napredka. A višanje intenzivnosti dela naj bi v zadnjih letih trčilo ob meje. Novi trendi, kot so »prekarizacija, espeizacija itd., morda še prispevajo kaj, morda pa prav obratno, saj znižujejo stroške dela, ne da bi povečevale produkt na enoto dela«, pravi Drenovec, zaradi česar po letu 2006 rast produktivnosti dela v Sloveniji pada. Čeprav bi po njegovem morala prav država delodajalce prisiljevati k tehnološkim inovacijam, ta ščiti »najbolj zanikrne dele«, ki praktično živijo od državnih »socialnih« spodbud.

Še huje, trdi Drenovec, dobički podjetij so v zadnjih letih izredno visoki. Ti naj bi se povišali zaradi nižanja stroškov dela, torej ravno brezposelnosti, zaradi vladnih pritiskov na javni sektor in rahljanja delovne zakonodaje. Samo v letu 2015 naj bi se neto čisti dobiček gospodarskih družb povečal za kar 120 odstotkov: »Veliko ljudi bogati; drugih rezultatov – razen dobre kanalizacije in nekaj dobrih cest pa ni … Delovnih mest je za 50 tisoč manj kot pred krizo, blaginja, če jo merimo z materialno porabo prebivalstva, je še vedno nižja kot pred krizo. Ti novi kapitalisti imajo zdaj, ko so svoje pretekle izgube prevalili v javni dolg, spet odlične dobičke, s katerimi očitno niti ne vedo, kaj bi počeli. Smo v popolnem produktivnem zastoju.« Kar pa po njegovem pomeni, da je zdaj še celo na čisto »spodnjem robu« ekonomije prostor za razporeditev bremen. Recimo v obliki krajšanja delovnega časa ali intenzivnosti dela, morda omejevanja izjemne količine nadurnega dela, ki ga je v Sloveniji za 10 tisoč neobstoječih delovnih mest.

Medtem ko druge države krajšajo delovnike, Slovenija svojim iztrošenim, utrujenim delavcem ponuja seminarje z naslovom »Obvladajmo stres za zdrava delovna mesta«.

Pravzaprav naj bi bila to – sindikalni pritisk na delodajalce – edina pot iz slepe ulice, trdi sociolog dr. Rastko Močnik. Tak pritisk po njegovem ne bi zmanjšal konkurenčnosti, kot trdijo delodajalci, ampak bi jih prisilil k drugačni organizaciji dela. V preteklosti nas je »politika vladajočih skupin vse bolj vključevala v evro-ameriški kapitalizem, ki je, kakor kaže, v končni krizi. Središčne države so še zmerom sposobne, da krizo prevalijo na obrobje, torej na nas. Ujeli so nas v dolžniško past, značilno strategijo finančnega kapitala v času dolgoročnega upadanja akumulacije. S pretežno zaostalim gospodarstvom, s plenilskimi vladajočimi skupinami in pod pritiskom svetovnega kapitala je edina strategija, ki jo uveljavljajo lokalni gospodarji, vse večje izkoriščanje delovnih ljudi.« Temu pa lahko naredi konec le množičen organiziran odpor na celotnem obrobju, trdi.

Bi recimo sindikalna zahteva po manjši intenzivnosti dela, po krajšem delovniku, res znižala konkurenčnost slovenskega gospodarstva? »To je klasična, ideološka mantra, ki jo delodajalci ponavljajo v mnogih deželah. A pri tem vprašanju ne gre za konkurenčnost kot tako, temveč za drugačno razdelitev bremen. Vpliv krajšanja delovnika na celotno družbo je dejansko celo nasproten temu, kar trdijo gospodarska združenja. Pred nekaj meseci je francoski parlament obravnaval analizo uvedbe 35-urnega delovnega tednika. Ugotovili so, da se je skokovito izboljšalo splošno zdravje, motivacija. In da je ta ukrep v Franciji ustvaril 350 tisoč novih delovnih mest,« razlaga že omenjena Margareta Steinrücke. A v primerjavi s Francijo, Avstrijo, Nemčijo, Belgijo, Nizozemsko, Švedsko, Finsko in Portugalsko je odgovor slovenske vlade na vse hujše delovne razmere pravzaprav ciničen.

Z ministrstva za delo odgovarjajo, da je ideja 36-urnega delovnika »zanimiva«, a dokler ne pride do dogovora celotne EU, Slovenija sama ne namerava ukreniti ničesar. V vmesnem času pa ponujajo iztrošenim, splošno utrujenim, negotovim, nezadovoljnim zaposlenim delavnice. Aktivnosti ministrstva na področju čezmerne delovne obremenitvene zaposlenih so usmerjene k boljši organizaciji dela in boljšemu upravljanju v okviru kampanje »Obvladajmo stres za zdrava delovna mesta« z izvedbo seminarjev »Kako z boljšo organizacijo dela in boljšim vodenjem do varnega in zdravega delovnega okolja«. Žogica je očitno res pri sindikatih.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.