6. 1. 2017

Mladina 1

Komentar

Jože Mencinger: »Uveljavlja se dninarstvo«

Dandanes novi lastniki »sužnje« dobesedno prodajajo, stroški z njimi so vsaj pol nižji od stroškov ustreznih plač. Pa še znebiti se jih je lahko.

»Skrajševanje delovnega časa je ena od idej, kako se soočiti s pomanjkanjem dela oziroma z učinki tehnološkega napredka. Že dolgo je jasno, da v razvitem svetu sploh ne trpimo zaradi pomanjkanja dobrin, teh je preveč in jih ni težko narediti, jih je pa težko prodati, ampak zaradi pomanjkanja dela,« pravi dr. Jože Mencinger. Zaradi tehnološkega napredka, ki izriva delo, si moramo kar naprej izmišljati nove in nove javne in zasebne storitve. A tudi te na eni strani uničujemo z različnimi mednarodnimi trgovinskimi in drugimi dogovori o odpravi carin, meja in poenotenjem pravnega reda, na drugi strani pa nastajajo zato, ker ustvarjamo socialne razlike in terorizem in nato zaščito proti migrantom in teroristom. »Najbrž ni nobene organizacije, ki bi v zadnjem desetletju ustvarila več delovnih mest kot Al Kaida; ustvarila je nešteto kontrolorjev potnikov in prtljage in ohranila 'duty-free shope' na letališčih. Še več, in to na tleh, jih bo ustvaril ISIS.«

Tudi Mencinger je prepričan, da je krajšanje delovnega časa prava pot naprej, »a dokler je temeljno vodilo, da je treba povečati konkurenčnost, ne bomo prišli daleč,« nadaljuje. Če namreč vsi kar naprej povečujejo učinkovitost in konkurenčnost, so vsi kar naprej na istem, le brezposelnih je več. A za zdaj gredo stvari v to smer: »Namesto uradnega skrajšanja delovnega časa zaposlitev za nedoločen čas se uveljavlja dninarstvo, kar danes imenujemo prekarno delo. V starih časih so dninarke in dninarji opravljali le kmečka opravila; najeli so jih za dan, ko so jih za takšna opravila rabili, odvisno največkrat od vremena, plačali so jih z denarjem ali kar s pridelki. Zdajšnje dninarsko delo je precej drugačno in mnogo bolj razširjeno; nekaj je zakonitega, nekaj manj zakonitega ali nezakonitega.«

Hitro širjenje teh oblik dela na nova področja je po njegovem ena od posledic globalizacije. Pomemben razlog je tehnološki napredek, ki ne samo, da zmanjšuje količino dela, ampak zmanjšuje tudi zahtevano raven znanja: »da nekdo uspešno dela na tekočem traku, najbrž zadošča en dan privajanja«. Tretji razlog je po njegovem zmanjševanje stroškov dela; delo, za katero ne potrebuješ posebnega znanja, je poceni, pa še na voljo ga je veliko. Če ne doma, pa v tujini; temu služijo tuje neposredne naložbe. »Namesto že omenjenega krajšega delovnega časa za nedoločen čas, se bolj uveljavlja delo za določen čas. Tako zaposlenih je bilo lani v Sloveniji 15,1 odstotka, pred desetletjem 14,6 odstotka. V EU sta številki 11,9 lani in 12,1 pred desetletjem.« Seveda pa se uveljavljajo še socialno še mnogo hujše oblike »dninarstva«.

Ena izmed njih je recimo povezana z »out-sourcingom«, razlaga Mencinger, »nekdaj so v podjetjih in uradih imeli vratarje, čistilke, čuvaje, šoferje in veliko drugega pomožnega osebja, potem pa so jih out-sourceali. Zdaj opravljajo ista dela, a postali so 'samostojni podjetniki' ali pa so se zaposlili pri 'podjetnikih'. Pogodbe o zaposlitvi so zamenjala druga pogodbena razmerja med 'enakopravnimi' partnerji in živahno 'podjetništvo', saj lahko v enem frizerskem salonu dobimo kar tri do pet samostojnih podjetnic, vsaka striže na 'svojem' stolu.« Sestavina prožnega trga dela so tudi agencije za posredovanje delavcev. Zanj je to – po vseh značilnostih – sodobna obliko suženjstva. Lastniki »sužnje« dobesedno prodajajo, stroški s »sužnji« so vsaj pol nižji od stroškov ustreznih plač, pa še znebiti se jih je lahko. Zadnja oblika dninarstva pa z Uberjem šele prihaja. Po njej tudi zaposlitev za krajši delovni čas ali za določen delovni čas ni več, ostajajo le še agencije in storitve.

Protiukrep temu razvoju je krajšanje delovnega časa, a da bi se ideja o 36 urah ali manj uveljavila kot pravilo za polno zaposlitev, bi po njegovem potrebovali vsaj odločitev na ravni cele EU. Ta je po njegovem to možnost zapravila leta 2000 s prvo lizbonsko strategijo, s katero naj bi ustvarila »družbo znanja«, kar je pomenilo, da bo izvažala znanje, produkte, ki bi jih v evropskih multinacionalkah tam izdelovala poceni »delovna sila«, pa bi uvažala. A uresničil se je le drugi del načrta. Posledici sta malone popolno uničenje evropske industrije in povečanje brezposelnosti v EU. »Predpostavka, da je globalizacija za EU priložnost in ne grožnja, je bila namreč napačna. To je EU sicer spoznala šele v zdaj veljavni strategiji 'Evropa 2020', ki pa se že zdaj kaže kot leporečje, neuporabno celo za politične govore,« ugotavlja Mencinger.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.