MLADINA Trgovina

Jure Trampuš

6. 1. 2017  |  Mladina 1  |  Družba

Svoboda razumu, ne pa mnenjem

Zakaj so nerelevatna mnenja včasih močnejša od resnice in kam to vodi?

Angelca Likovič, nekdanja učiteljica skupaj z možem na taboru Gibanja za otroke gre. Le nekaj dni prej je  Likovičeva sodelovala na televizijski oddaji Tarča, kjer naj bi kot kompetentna sogovornica razpravljala o pravici ženske do izbire, pa četudi o splavu, nosečnosti, porodništvu strokovno ne ve ničesar.

Angelca Likovič, nekdanja učiteljica skupaj z možem na taboru Gibanja za otroke gre. Le nekaj dni prej je Likovičeva sodelovala na televizijski oddaji Tarča, kjer naj bi kot kompetentna sogovornica razpravljala o pravici ženske do izbire, pa četudi o splavu, nosečnosti, porodništvu strokovno ne ve ničesar.
© Borut Krajnc

Pomudimo se za hipec pri Angelci Likovič, komentatorki resničnostnih šovov, v času Bajukove vlade epizodni državni sekretarki na ministrstvu šolstvo. Angelca Likovič ni strokovnjakinja za porodništvo, o perinatologiji ne ve veliko, tudi o neonatologiji ne, ni izučena babica, niti pediatrinja ali ginekologinja. Angelca Likovič je upokojena učiteljica, nekoč je bila ravnateljica, morda nekaj ve o šolskem sistemu, o rojevanju otrok nič. Je pa mati, tako kot 650.000 drugih žensk v Sloveniji.

Angelca Likovič je pred tedni gostovala v televizijski oddaji Tarča, ki je obravnavala pravico do splava. Gre za pomembna strokovna in občutljiva vprašanja, kdaj se začne človekovo življenje, kakšen je odnos med materjo in zarodkom, kakšno težo ima življenje, kaj pomeni pravica do izbire. V isti oddaji sta sodelovali dve upokojeni ginekologiji, porodničarki, ki sta, podprto s podatki in svojo zdravniško prakso, Angelci Likovič poskušali dopovedati, da se pri svojem križarskem pohodu proti splavu moti, da njeni podatki o številu prekinjenih nosečnosti ne držijo, da zavaja, da njen govor ni strokoven, ampak ideološki. A Likovičeva se ni dala, »želimo si le državo, ki bo nerojenim otrokom dovolila življenje«, je izjavila na koncu.

Gre seveda za zavajanje, država otrokom dovoljuje življenje, v Sloveniji nihče žensk ne sili, da naredijo splav. Ključni problem v Sloveniji ni v številu splavov, to že desetletje in več pada, ključni problem so, kot je v isti oddaji dejala dr. Metka Mencin, sociologinja, ki se že desetletja ukvarja s pravicami žensk, »tiste nosečnosti, ko ženske zaradi objektivnih razlogov ne morejo donositi, čeprav si to želijo«.

Vsak ima pravico do lastnega mnenja, ne pa tudi do lastnih dejstev.

Mnogi njenega poziva niso slišali. Nasprotno, Angelca Likovič je postala kraljica ljudskih src, katoliško Gibanje za otroke in družino ji je zaradi pogumnega nastopa, zaradi »razkritja resnice o medicinsko izvedenih ubojih deklic in fantkov v slovenskih porodnišnicah ter trpljenju mater in zdravnikov, ki se zaradi tovrstnih postopkov soočajo s krivdo in žalovanjem«, podelilo »belo vrtnico«, nagrado za dosežke na področju, kako ironično, zavzemanja za človekove pravice.

A pozor, z vsem tem ni izvorno nič narobe, vsak od nas ima lahko svoje mnenje, a vsa mnenja niso enakovredna. Kot je dejal nekdanji ameriški senator in sociolog Daniel Moynihan: »Vsak ima pravico do lastnega mnenja, ne pa tudi do lastnih dejstev.« To, da ima kdo o nečem mnenje, ne pomeni, da o tej temi nekaj tudi ve.

»Informacijska družba je komplicirana: delitev dela je toliko napredovala, da moramo zaupati drugim na vedno več področjih lastne vse večje nevednosti; informacij je preveč,« pravi dr. Jože Vogrinec. »Nekdo, ki na svojem področju nekaj ve, je lahko popoln idiot na drugem področju. V idealizirani komunikativni sferi sožitja med politiko in mediji bi morali mediji objavljati argumentirane premisleke, na podlagi katerih bi si bralci ali poslušalci ali gledalci z individualnim premislekom ustvarili utemeljena mnenja.« A to se ne dogaja, idealiziranega sveta ni. Pri vprašanju o rojevanju otrok mnenje porodničarke ne more imeti enake teže kot mnenje učiteljice, pri popravilu avtomobilov mnenje avtomehanika ne more biti enakovredno mnenju pravnika, pri vprašanjih arbitraže o Piranskem zalivu mnenje strokovnjaka za pomorsko pravo ne more biti enako pomembno kot mnenje navijača NK Maribora.

»Mnenja so kot ritne luknje,« je v filmu Igra smrti dejal Harry Callahan, »vsakdo jih ima.«

Mnenje da, mišljenje ne

O tiraniji mnenj je v zborniku Kooperativa THD za humanistiko in družboslovje objavljen kratek, a res odličen tekst filozofa dr. Zdravka Kobeta. Piše, da se je v zadnjih 35 letih v slovenski družbi zgodila velika, strukturno pomembna sprememba. »Kot temeljna matrica javnega diskurza se je namesto režima vednosti uveljavil režim mnenja,« je zapisal in opomnil, da se je v socializmu, kar je vsaj na prvi pogled paradoksalno, krepil status vednosti. Ne samo tam, tudi v sodobni državi, kjer je bila znanost vseeno privilegirana, sta imela vednost in znanje pomemben položaj. A stvari se v zadnjih desetletjih spreminjajo, »s tem, ko se je v polju vednosti uveljavil pluralizem pripovedi, se je samo polje vednosti v nekdanjem pomenu odpravilo. Režim vednosti je zamenjal režim mnenja.« Živimo v času obskurantizma, miselnosti, ki ovira napredek, kritično mišljenje – zahteva po vseobči pluralnosti – je izenačilo vednost in mnenje, strokovne reference in znanje govorcev so nepomembni. »Zdaj je mogoče v javnem prostoru z enako resnostjo sprejemati vedeževanje in homeopatijo, polaganje rok in preseljevanje duš, vse v imenu spoštovanja različnosti in nazadnje predvsem oseb, ki prisegajo na takšna verovanja.« Vladajo nam šamani, nutricisti, anticepilci, ljudje, ki verjamejo v chemtraile, v teorije zarote, ves ta partikularizem, narcisizem malih razlik se je z družbenega obrobja prebil na prve medijske strani.

Kobe je stopil še korak naprej in opozoril na diktaturo trga, na njegove zakonitosti. »Kjer so vsi odgovori enakovredni, je trg tisti, ki po koncu velikih pripovedi zasede mesto skupne pripovedi in določi, katera ideja je prava. Prava ideja je seveda tista, ki se uveljavi v tržni menjavi … Novi obskurantizem in neoliberalizem sta dve plati istega pojava.«

Ideja o koncu velikih pripovedi, velikih zgodb je sicer ena od teoretskih predpostavk postmodernizma, ni več strinjanja o tem, kaj je resnično, kaj je skupno, vsak priznava zgolj lastno perspektivo, posluša lastno zgodbo, ki je zanj resnična. »Če so vsi odgovori načeloma enakovredni in noben odgovor ni napačen, potem noben odgovor tudi ni resničen.«

Ker je trg privilegirano sredstvo družbene koordinacije, je povsem pričakovano, da javna televizija v imenu večje gledanosti, ne zgolj politične uravnoteženosti, pa tudi zaradi nje, v oddaje vabi goste, ki s svojim mnenjem privlačijo gledalce, ne glede na to, ali je njihovo mnenje strokovno utemeljeno ali ni, ali je relevantno ali zgolj zanimivo. Pomembno je, da je ekscesno, šokantno, prepričljivo. Pojavljanje v javnem mediju tem mnenjem in tem Angelcam daje legitimnost in odmevnost, diskusije o pomembnih vprašanjih postajajo resničnostni šovi.

Tudi filozofinja dr. Alenka Zupančič Žerdin razmišlja podobno. Ko je letos februarja skupaj z dr. Slavojem Žižkom in dr. Mladenom Dolarjem sodelovala na predavanju Filozofija na odru, je med drugim dejala, da filozofija ne gleda s srcem, ampak poskuša videti z umom. »Vsak ima svoje srce, vsak ima svojo pamet, nima pa vsak svojega uma.« Ni prvič, da je filozofinja na takšen način opozorila na pomen vedenja, znanja. Že pred leti je v enem izmed intervjujev dejala, da je imperativ današnjega časa »bodite svobodni, ugovarjajte, povejte svoje mnenje, a ne razmišljajte«. Svoboda je tudi nevarna. »Glavno je, da ne razmišljamo, temveč se izčrpavamo v svobodi, kjer lahko svoja mnenja v slabo neskončnost tremo ob drugih mnenjih. Mnenja da, mišljenje ne.«

Pravo razmišljanje bi moralo vedno zamajati naše predstave o svetu, saj ustaljena mnenja praviloma temeljijo na predsodkih, fantazijah, na nekem lažnem občutku vednosti. Ali z besedami dr. Sama Tomšiča, filozofa: »Medtem ko mnenja potiskajo mišljenje v prostovoljno lenobo in ljudje iz neke namišljene distance podajajo predsodkovne poglede, naj bi vednost v idealnem primeru s seboj prinašala angažma, ki osebo vključi v problematično situacijo in jo žene h konkretnemu prizadevanju za spremembo. Zlasti v političnih zadevah je to ključnega pomena.« Tomšič dodaja, da se povzdigovanje in promocija mnenj prilegata individualistični ideologiji, ki je značilna za (neo)liberalizem, hkrati pa »reflektira povsem razvodenelo in depolitizirano pojmovanje demokracije kot konfrontacije različnih mnenj, različnih perspektiv, ki so vse enako plitke in neučinkovite.« Velja torej predvsem vtis, veliko manj pa vsebina.

A ne gre zgolj za filozofiranje, za boj filozofov in njegovih prikazni, temveč za družbena razmerja, ki imajo neposredne politične posledice.

Ena od takšnih je brexit. Brexit se je začel s poplavo polresnic, političnih mnenj, nestvarnih dejstev, politikov, ki so govorili, kaj mislijo, resnični podatki, preverljiva realnost jih niso zanimali. Britanski minister za pravosodje Michael Gove je tako v času razprave o brexitu večkrat dejal, da »imajo ljudje dovolj strokovnjakov«, strokovnjaki se motijo, strokovnjaki »imajo svoje interese, odloči naj ljudstvo, ne pa strokovnjaki, ti so deli elit«. Na koncu je v Veliki Britaniji celotna razprava pripeljala do rdečega avtobusa, ki je krožil po londonskih ulicah in na katerem je pisalo, da iz Velike Britanije vsak dan v Bruselj odteče 50 milijonov funtov. Kar je bila očitna laž, številka je bila prevelika, hkrati pa ni vsebovala denarja, ki tedensko priteče na Otok iz različnih evropskih skladov in projektov. A laž je delovala. Opozorila britanskega statističnega urada so bila preslišana, zmagali so jeza, srd, antiintelektualizem. »Nadvlado mnenj(a) nad mišljenjem, ki vodi do uničenja slednjega, najbolje ponazarja zlitje brez ostanka med ’jaz’ in ’mi’, ki spremljajo prebujene različice agresivnih populizmov,« pravi ddr. Rudi Rizman, ti so vedno najprej uperjeni proti »drugim«, torej tujcem, beguncem, priseljencem, ženskam, nemočnim družbenim skupinam, in ne »sistemu«.

Mediji so tako pripravili teren za popolno razvrednotenje mišljenja. Je to nevarno? Seveda. Je to svoboda? Ne.

Podobno se dogaja tudi v Sloveniji, takoj ko politika, oblast, nosilci družbene moči kakšnemu ugovoru pridajo predznak »tako imenovani«, mu s poskušajo odvzeti legitimnost, velikokrat tudi uspešno. Tako je Miro Cerar t. i. predsednik vlade (saj naj ne bi vladal on, temveč drugi). Novinarji so t. i. psi čuvaji, še raje piškotarji. Nekateri javni intelektualci, ki so zapustili slonokoščeni stolp varne družbene ignorance, so postali t. i. strokovnjaki, navadno z rdeče FDV. »Zavračanje znanja in mišljenja, ki smo mu priča ta čas, pomeni, da so se danes živeče generacije začasno(?) odrekle razsvetljenski dediščini, ki je postavila človeka kot misleče bitje v središče sveta,« še pravi Rizman. »Zastaviti si moramo nujno vprašanje, kaj še ostane od civilizacije, ki je zatajila mišljenje skupaj z imaginacijo, za katero velja, da je celo pomembnejša od samega znanja. Hannah Arendt je nastanek fašizma povezala prav z njegovim odrekanjem mišljenju kot najbolj reflektirani obliki racionalnosti. Danes bi Arendtova v upadanju ali zatonu mišljenjske kompetence sodobnega človeka (in družbe) najverjetneje ponovno prepoznala te grozeče procese.«

Vrnimo se za hip še k družbi spektakla in medijem. Mediji smo resnično objektivno omejeni na pretresanje različnih mnenj. Vprašanje je seveda, katera so relevantna, kako jih soočimo, kaj pomenijo, zakaj nekatera slepijo, kakšni so njihovi motivi. Vogrinc to dilemo ponazarja s klasičnim primerom komentarja nekega družbenega dogodka: »Televizija o prognozi rezultatov volitev sooči ’levo’ in ’desno’ mnenje, ne da bi urednika ali urednico motilo, da ima eden med njima na temelju resnih analiz in raziskav utemeljeno mnenje, medtem ko drugi proizvaja naklonjeno mnenje za svojega naročnika, tretji pa ima morda mnenje neposredno iz lastne glave, a ga zna povedati prijazno in predvidljivo. Ali taka mnenja potrebujemo? Kakor kdo. Prodajalka in klošar si jih ne moreta namazati na kruh.«

Tudi dr. Sandra Bašič - Hrvatin razmišlja podobno, za tiranijo mnenj so v prvi vrsti krivi prav mediji. »Objektivnost, uravnoteženje je sinonim za to, da je vsakemu mnenju mogoče zoperstaviti nasprotno. Kot ima vsak antisemit svojega Juda, tako ima vsaka znanost (vednost in ne mnenje) množico populističnih nosilcev raznoraznih mnenj.« Ne gre le za politiko, tistim, ki opozarjajo na podnebne spremembe, stojijo nasproti tisti, ki menijo, da je to pretirano, tistim, ki govorijo o pomenu uravnotežene prehrane, stojijo nasproti oni, ki demonizirajo mleko, guruji spletnega komuniciranja nas učijo, da splet pomeni svobodo mišljenja, četudi je realnost drugačna. Znanstveno razmišljanje na koncu postane samo eno od mnenj, ki tekmuje na trgu. »Mediji so tako pripravili teren za popolno razvrednotenje mišljenja. Je to nevarno? Seveda. Je to svoboda? Ne.«

Rdeči avtobus, ki je po londonskih ulicah prepričeval volivce, naj glasujejo za izstop iz EU, je imel le eno napako. Številka na njem je bila napačna. Velika Britaniji tedensko v  Bruselj pač ne pošlje 50 milijonov funtov, to je kasneje, a šele po zmagi, priznal Nigel Farage.

Rdeči avtobus, ki je po londonskih ulicah prepričeval volivce, naj glasujejo za izstop iz EU, je imel le eno napako. Številka na njem je bila napačna. Velika Britaniji tedensko v Bruselj pač ne pošlje 50 milijonov funtov, to je kasneje, a šele po zmagi, priznal Nigel Farage.
© Profimedia

V zagovor mnenja

Kljub vsemu pa mnenje ni le slabo, nasprotno, tudi resnica je velikokrat ujetnica oblasti, kot je ujetnica totalitarne oblasti vedno tudi preteklost. V zagovor mnenju je treba povedati, da, kot opozarja dr. Boris Vezjak, nezaupanje mnenju pomeni hkrati tudi nezaupanje v smisel demokratičnih držav, osebnostna mnenja so podstat demokracije, ki pa se velikokrat perverzno sprevržejo v svoje nasprotje, v tiranijo večine, v tiranijo referendumov o človekovih pravicah. Tudi um ni nezmotljiv, tudi resnica ne počiva vedno v umu. Morda gre na prvi pogled res zgolj za staro dilemo, filozofsko diskusijo med absolutizmom in relativizmom, Resnico in resnicami, ki pa ima realne učinke v družbi. Če bi poslušali samo mnenja večine, bi ponovno uvedli smrtno kazen, volilna pravica pa bi bila omejena samo na pripadnike izbrane etične skupnosti.

Kulturolog dr. Mitja Velikonja zato upravičeno opozarja, da ni tako bistveno vprašanje »Resnica ali resnice, temveč ali ena oz. druge prispevajo k emancipaciji, osvoboditvi in ustvarjalnosti ljudi, k pravični družbi, brez izkoriščanja, ali ne.« Pomemben je rezultat različnih pogledov. »Konkretno: antiintelektualizem je lahko prav tako nevaren kot oholi, nereflektirani intelektualizem – moje stališče je, poglejmo, kam vodita, kakšne so (lahko) konkretne posledice enega ali drugega! Reflektirati je treba posledice, ne le izhodišča.«

Posledica vseobče, s formo oblasti spodbujene resnice o tem, da je Evropska unija nekaj absolutno dobrega, je bilo v Sloveniji nekritično sprejemanje bruseljske avtoritete, sprejemali so jo tako državni uradniki kot javnost, čemur sta sledili razočaranje in nezaupanje, srda do Evrope pa v Sloveniji (še) ni.

Če so vsi odgovori načeloma enakovredni in noben odgovor ni napačen, potem noben odgovor tudi ni resničen.

Na drugi strani pa so mnenja, tudi tukaj jih spodbuja politika, o t. i. izbrisanih, kot so jih poimenovali že takrat, pripeljala do tega, da so bile veliki skupini ljudi človekove pravice kršene še leta po tem, ko je skupina slovenskih ustavnih pravnikov razsodila, da se je v Sloveniji leta 1992 zgodilo nekaj, kar se ne bi smelo. Tudi v tem primeru je mnenje zmagalo nad pravom, predsodki so dobili večjo težo od strokovne ustavne argumentacije o pomenu človekovih pravic.

Neoliberalizem degradira mišljenje. Svet, v katerem živimo, nas sistematično odvrača od premišljevanja, kliče po koncu civilizacije racionalizma. Upreti se temu zahteva napor, ne pa tišine, ki si jo je pred kakšnimi 150 let zaželel Arthur Schopenhauer, ker naj bi mu hrup onemogočal intelektualno koncentracijo, aktivno držo.

Svoboda do lastnega mnenja je danes zgolj navidezna, ne gre za svoboščino, gre za užitek v prostovoljni nevednosti, za užitek v reprodukciji lastnih zmot, kajti kritično mišljenje, samoizpraševanje sveta, v katerem živimo, vedno znova zahteva napor. »Ljudje dobijo iluzoren vtis, da je svobodno razmišljanje enako nekritičnemu promoviranju lastnih predsodkov. V resnici pa s svojim mnenjskim narcisizmom bistveno prispevajo k reprodukciji obstoječega. Lahko bi rekli, da gre za situacijo po principu ’deli in vladaj’ – ljudje se brezplodno in brezciljno kregajo med sabo in iz tega vlečejo svoje drobne užitke, medtem ko sistemski okvir ostaja nespremenjen,« še pravi Samo Tomšič.

Kapitalizem zna zelo uspešno nevtralizirati kritični potencial vednosti in znanja. Kajti oboje pripelje do svobode. In ta resnična svoboda mišljenja je vedno nevarna.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.