Jure Trampuš

12. 1. 2017

Politika

Po pravico v Strasbourg!

Ustavno sodišče se je postavilo na stran poslanske elite, Mladina naj bi žalila in krnila ugled poslanca in družinskega očeta Branka Grimsa

Ustavno sodišče je z glasovanjem 7 : 2 pritrdilo odločitvi vrhovnega sodišča o tem, da je Mladina v satirični rubriki Mladinamit z objavo družinske fotografije nedopustno posegla v pravico poslanca in člana SDS Branka Grimsa do varstva časti in dobrega imena. Dve sodnici (dr. Dunja Jadek Pensa in dr. Jadranka Sovdat) se z mnenjem večine nista strinjali in sta zapisali, da večina ustavnih sodnikov ni razumela pomembnih okoliščin obravnavanega primera.

Ker se Mladina z odločitvijo slovenskega ustavnega sodišča ne strinja, bo na Evropsko sodišče za človekove pravice vložila pritožbo zaradi neupravičenega posega v pravico do svobode izražanja. Ni se zgodilo prvič, da slovenski ustavni sodniki ravno v primeru Mladine niso razumeli pomena svobode izražanja in nadzora oblasti. Pred leti je Mladini šele na evropskih pravnih instancah uspelo dokazati, da novinar v svojem članku ni žalil nekdanjega poslanca Srečka Prijatelja. Na podobno pot se torej odpravljamo znova …

Če velja ugotovitev, da je svoboda govora tisto, kar ustavni sodniki rečejo, da je, je zdaj svobode govora v Sloveniji manj. Manj bo satire in bodic, pluralizma mnenj, manj bo miselne širine, iskrivosti, demokratičnega nadzora. Ali kot sta s citatom pisatelja Georgea Orwella opomnili tudi dve svobodi govora bolj naklonjeni ustavni sodnici: »Če svoboda sploh kaj pomeni, potem je to pravica, da poveš ljudem tisto, česar nočejo slišati.«

In to je najbolj tragična posledica odločitve večinskega dela slovenskega ustavnega sodišča.

Zgodba je stara nekaj let, zato nekaj besed o njeni genezi. Mladina je na svoji satirični strani (!) Mladinamit kritizirala manipulativno politiko poslanca SDS Branka Grimsa in njegove politične poteze v skladu z žanrskimi zahtevami satire primerjala s propagandnim ministrom nacistične Nemčije, Josephom Goebbelsom. Zafrkljivo je objavila sliko obeh družin, da bi ponazorila, kakšne so metode propagande za doseganje političnega cilja. Kajti Branko Grims ni bil nikoli navaden, anonimen član poslanske skupine SDS, je eden od njenih najbolj prepoznavnih govornikov, zanj so bili izbrisani izmišljotina, strašil je z visokimi odškodninami, kar se je izkazalo za laž, podpiral je ponarejanje dokumentov, ki se ga je šla njegova stranka, v času Pahorjeve vlade je namigoval, da ministrica uživa kokain, v zadnjem letu manipulira s številom migrantov in straši s teroristični napadi.

A Branko Grims se je čutil razžaljenega, šlo naj bi za očiten primer sovražnega govora, vložil je tožbo in po nekaj sodnih odločitvah je o primeru presojalo ustavno sodišče. Zaradi objave Mladino tožijo tudi Grimsovi otroci, a v tem primeru sodna pot še ni končana.

»Če svoboda sploh kaj pomeni, potem je to pravica, da poveš ljudem tisto, česar nočejo slišati.« – George Orwell

Ustavno sodišče je te dni odločilo, da je imel Grims prav. Pritrdilo je vrhovnemu sodišču in zapisalo, da je objava primerjave družinskih fotografij nedopustno posegla v poslančevo pravico do varstva časti in dobrega imena. Ustavni sodniki so presojali samo o fotografiji, članki, satirični komentar, pojasnila, kontekst objave jih niso zanimali, omejili so se na vizualni del, »ki pove več kot 1000 besed«.

Niso torej prepoznali, da je bil namen Mladine primerjava metod političnega boja, pač pa so zgolj sklenili, da naj bi šlo za neposredno primerjavo družine Grims z družino Goebbels. Takšno naj bi bilo po mnenju sodišča zaznavanje povprečnih bralcev Mladine. Ustavni sodniki so denimo zapisali, »da bi lahko objava fotografij in satiričnega tona izražanja odločilno vplivala na rezultat tehtanja (tj. pretehtala v prid svobodi izražanja), če bi pritožnica (Mladina, op. p) ostala pri primerjavi obeh političnih protagonistov tudi v vizualnem (slikovnem) delu satiričnega prispevka«. Ker pa je bila satira zgolj v naslovu in besedilu, na fotografiji pa so bili žena in otroci, naj bi bilo poslancu kršeno pravno varstvo, ki naj bi ga imel kot družinski oče.

Če pravni jezik poenostavimo: po mnenju ustavnih sodnikov bi samega Grimsa Mladina na satiričen način lahko primerjala z nacističnim propagandistom, ker pa je primerjala Grimsa kot očeta, je to nedopustno. Zgolj kot opomba, fotografija srečne arijske družine nacističnega zločinca je že sama kot takšna, v kontekstu, v kakršnem je nastala, neposredno politično sporočilo, kot je tudi neposredno politično dejanje udeležba poslančeve družine pri javni maši in posedanje na posebnih, za pomembne goste pripravljenih sedežih.

Vsi ustavni sodniki niso razmišljali tako. Dr. Dunja Jadek Pensa je napisala odklonilo ločeno mnenje, ki se mu ju je pridružila sodnica dr. Jadranka Sovdat.

Odklonilno mnenje se začne s citatom iz predgovora Živalske farme pisatelja Georgea Orwella. »Če svoboda sploh kaj pomeni, potem je to pravica, da poveš ljudem tisto, česar nočejo slišati.« Nato Dunja Jadek Pensa nadaljuje, da je pri tehtanju pravice do zasebnosti in pravice do svobode izražanja izid na sodišču vedno negotov, sama negotovost sodnega izida pa vodi v samocenzuro, ki krni svobodo izražanja.

Nestrinjanje obeh ustavnih sodnic je povzeto z besedami, »da kratkovidne sodnikove oči zlahka spregledajo« širši kontekst celotne dileme in da je redukcija vloge politika Branka Grimsa zgolj na družinskega očeta, ker na fotografiji nastopa z družino, napačna. Hkrati Mladini, tako v ločenem mnenju, na celotni sodni poti niso bile dane možnosti, da bi se izrekla o (kolektivnem) ugledu poslančeve družine, ki naj bi ga kršila, niti možnost, da se opredeli do zakonskega varstva ugleda družine. Problem presoje je torej, povedano preprosteje, da je konservativna večina ustavnega sodišča pri presoji kršitve ugleda Branka Grimsa »iznašla« pojem družinskega očeta in na tej podlagi presojala o kršitvi. Teža prizadetosti posameznikove časti in ugleda se je torej na koncu, v zadnji fazi pravnega odločanja, obtežila z dotlej neprepoznavnimi prvinami pravice do časti in ugleda očeta, ki so obseg varstva te pravice razširile.

Vse to ni tako nepričakovano. Odhajajoča večina ustavnega sodišča se je že nekajkrat, recimo ob presoji dopustnosti referendumov o družinski zakonodaji, postavila na stališče zavarovanja (klasične) družine.

Kakšnih velikih sprememb ob prihajajoči veliki rošadi na ustavnem sodišču ne bo. Oba »nova« ustavna sodnika sta zavarovala Branka Grimsa, Špelca Mežnar je v pritrdilnem ločenem mnenju celo zapisala, da je primerjavo z družino Goebbels izzvalo dejstvo, da se je poslanec Grims udeležil maše na Brezjah, kjer naj bi šlo za navaden verski obred. Kar faktično nikakor ne drži: prvič, sporna fotografije je bila v Mladini objavljena že prej, njena ponovna objava pa je bila posledica javne debate, ki jo je na Facebooku sprožil nekdanji fotograf Mladine, in drugič, velikošmarenska maša ni nikoli zgolj običajen verski obred, pač pa gre za prvovrsten politični dogodek, kar dokazujejo obiski politikov in drugih javnih oseb ter pridige verskih predstavnikov, ki imajo vedno, še posebej pa na Brezjah, politični podton. In Grims je tja vodil otroke leto za letom, jih sam nastavljal fotografom, ker mu je bil pač pomemben prav ta prodajni hit, torej »jaz, Branko Grims, jaz sem skrben družinski oče«. In prav na to lahkotno uporabo otrok v propagande namene je Mladina kazala s svojo objavo. Za to je šlo, za prikaz, kako politik, ki je uporabljal »fake news«, še preden so te postale globalen hit, za politične namene uporablja svojo družino. Nismo govorili o tem, kakšen oče je, to je stvar njegove zasebnosti, prikazati smo želi njegovo dvoličnost, agresivno manipulativnost. A sodišče tega kriterija sploh ni upoštevalo, niti ga ni želelo razumeti.

Če velja ugotovitev, da je svoboda govora tisto, kar ustavni sodniki rečejo, da je, je zdaj svobode govora v Sloveniji manj.

Ni prvič, da je slovensko ustavno sodišče presojalo o domnevni kršitvi poslančeve časti in dobrega imena, kar naj bi storila Mladina. In ni prvič, da se je postavilo na stran politične elite in ne na stran medijev, ki o delovanju te elite poročajo in jo kritizirajo.

Tudi leta 2009 je večina ustavnih sodnikov menila, da je tedanji novinar Mladine Jure Aleksič s svojim satiričnim opisom nastopa poslanca Srečka Prijatelja presegel mejo dopustnega. Takrat je novinar, ki je poročal o razpravi v parlamentu glede pravic istospolnih partnerjev, zapisal, da je poslanec SNS »svojo imenitno domislico pospremil s kavarniško mimiko, ki naj bi verjetno nazorno ilustrirala pravoverno pojmovanje nekega tipičnega poženščenega in prenarejenega pederuharja, v resnici pa je izpadla kot normalni domet cerebralnega bankrotiranca«. Gre seveda za zelo ostre besede, a Prijatelj je takrat s pozicije moči omadeževal neprivilegirano skupino ljudi. Ustavni sodniki so dali prav Prijatelju in štirje od tedanje večine (Mitja Deisinger, Ernest Petrič, Jasna Pogačar in Jan Zobec) so podobno razsodili tudi v primeru Branka Grimsa. A tudi takrat, leta 2009, so trije nekdanji ustavni sodniki v ločenem odklonilnem mnenju opozorili svoje kolege, da so presodili narobe in da so dali preveliko težo varstvu časti poslanca in premajhno svobodi izražanja. Nekaj let kasneje je preglasovanim ustavnim sodnikom pritrdilo Evropsko sodišče za človekove pravice. Sodnik Jan Zobec je k veličastni, v bistvu pa za Slovenijo zelo sramotni odločitvi evropskih sodnikov zgolj pripomnil, da sodbo evropskega sodišča spoštuje, razume, podpira, »postavila je nov standard«. Očitno je na ta standard, standard zaščite svobode izražanja kot konstitutivnega elementa demokratične družbe znova pozabil. Mladina bo zaradi odločitve v zadevi Grims sicer znova odšla v Strasbourg.

Objava spornih fotografij je bila seveda oblika politične razprave. »Evropsko sodišče za človekove pravice je,« kot je pred časom dejal dr. Rok Čeferin, »v svojih sodbah večkrat poudarilo, da mora biti politična razprava, ki predstavlja ’jedro vsake demokratične družbe’, še posebej neomejevana.« Pri objavi Mladinamita pa ni šlo zgolj za politično razpravo, pri satiri so meje dopustnosti, pretiravanja in ostrine drugačne, to velja tudi ali predvsem takrat, ko ima ta satira politično konotacijo.

Če satira ne bi bila dovoljena, bi takoj prepovedali in ukinili francoski Charlie Hebdo. Naj to trditev ostreje ponazorimo še z drugimi besedami: tisti, ki ne prepoznajo vloge satire in ji z neprepričljivimi pravnimi argumenti ali kako drugače krnijo svobodo, se na idejni ravni pridružujejo posameznikom, ki so v imenu nedotakljive moralne avtoritete, v tem primeru preroka, ubijali ljudi. Nikakor ne enačimo terorizma in grozote pariških ubojev s slovenskimi ustavnimi sodniki, to bi bilo absolutno pretirano in nedostojno, opozarjamo le, kako sta svoboda izražanja in dopuščanje zajedljivosti satire pomembna za demokratično družbo.

© Mladinamit

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.