MLADINA Trgovina

Boštjan Napotnik

13. 1. 2017  |  Mladina 2  |  Konzum

Španska vas na hitro 

Lizarran, Ljubljana

  • ocena: 2 / 5

Tortilja

Tortilja
© Boštjan Napotnik

Jamon vs. chorizo

Jamon vs. chorizo
© Boštjan Napotnik

Lizarran od ponedeljka do četrtka tapasira od 11. do 22. ure, ob petkih in sobotah potegne uro dlje, ob nedeljah in praznikih pa počiva. 

Ambient: figovčeve dediščine je še nekaj sicer pa gre za odprt prostor z v različne postavitve združenimi masivnimi bistrojskimi mizicami

Napitki: vinske karte nam niso prinesli, od vin pa steklenico polsuhe cenene cave Rondel in korekten tempranillo Tierras de Canton

Dostopnost: najlažje peš ali s sredstvi javnega transporta; sicer pa ni zaprek za gibalno ovirane 

Fino: kakšen pincho, recimo tisti z lososom ali oni z ocvrtim jajcem

Ne tako fino: površno pripravljene glavne jedi prehladni in postani pinchosi povožen čips na piščancu s česnom

Štirje hladni ali topli pinchosi stanejo 6,8;  tortilja 5,9; narezek s chorizom 6,5 in s pršutom 16,1; morska paella je 15,1; piščanec s česnom 6,1; sladice pa po 3,5 evra.

»Če bi imeli škrlatne obleke, bi lahko zatulili ono montyphytonovsko o španski inkviziciji, ki je nihče ne pričakuje,« je vodja tokratne Konzumove zasedbe poduhovičil med pogledom na tisti ponedeljkov večer čisto prazen lokal, kjer je dolgo hiral nekdaj slavni Figovec, potem na hitro zasijal in usahnil Curry Life, zdaj pa se goste že kar nekaj časa trudi privabljati lokalna postojanka španske franšize Lizarran.

Kakor se v onih krajih spodobi, smo obisk zastavili kot špancir po nizu različnih prigrizkov – na desko s štirimi pinchosi – gre za na diagonalne rezine francoske štruce naložene reči – so se v hladni kolekciji znašli okusen in sočen losos z majonezo, sprejemljiva mešanica pršuta in sira, presuh in anemičen sesekljan piščanec ter zlata klasika študentskih domov – tunov namaz. Vsi štirje bi bili zagotovo boljši, če ne bi v premrzlem hladilniku odždeli že nekaj ur. Sledila je epizoda primerjalnega mesoslovja, v kateri so jo bolje odnesle rezine okusnega, lepo zapimentanega choriza, bledikast, prazen, očitno zelo mlad pršut pa je bolj kot kaj drugega delal slab vtis, ki so ga še poudarjale rezine kruha s svetlo rdečkasto kašo, ki naj bi bila paradižnik. Že res, da je januar, ampak tudi v tem času je mogoče z malo truda kje dobiti tomat s kaj več okusa.

Zbirka štirih toplih pinchosov je bila celostno gledano oni večer še najboljša izbira, predvsem prigrizek z natančno ocvrtim jajcem na zelenjavnem raguju je bil všečen, oni z mesno kroglico pa zanimivo začinjen. K vsemu skupaj bi

sicer raje kot sladkobno cenenko srebali kakšno bolj suho in karakterno cavo, ampak zdi se, da se z vinom tam niti ne ukvarjajo kaj preveč. Še večja težava je, ker je bilo po še nekaj naročenih jedeh vedno očitneje, da tudi s kuharijo opravljajo bolj na hitro in na hojladri. Krompirjeva omleta – tortilja – ki je nekakšen temeljni kamen preproste španske bistrojske kuharije, je v Lizarranovi izvedbi zunaj temno zapečena, znotraj pa vsa pocasto tekoča; očitno se je nekomu mudilo domov, pa jo je na hitro (in napol) popražil. Hitelo se je tudi s paello: ko smo jo naročili, nas je natakar opozoril, da to traja kakšne pol ure (kar je prav), potem pa je kup premalo kuhanega riža z zmatrano peteršiljevo dekoracijo prinesel že prej kot v četrt ure. Pa še morska je bila, čeprav smo naročili mešano. Sitni smo bili tudi, ker so simpatične in okusne koščke piščanca z močno česnovo omako zasuli z napol zdrobljenim fabriškim čipsom, malo pa nas je nato potolažilo fletno krhko testo, obloženo z dišečimi inčuni, drobnjakom in šampinjoni. Sladice imajo le tri: čokoladni fondant je bil veren naslednik s tortiljo in paello vzpostavljenega trenda podkuhanosti, crema catalana korektna, še najbolj všečna je bila jabolčna pita s tankimi kolobarčki jabolka na okroglem kosu testa. Če zaključim s fuzbalsko komparacijo: Lizarran k ugledu španske kulinarike pripomore približno toliko, kot k ugledu španskega nogometa pripomorejo sodniki v La Ligi. Vse jasno, ne?