MLADINA Trgovina

Peter Petrovčič

13. 1. 2017  |  Mladina 2  |  Politika

Protitujska zakonodaja je tudi protislovenska

Odrekanje človekovim pravicam na račun varnosti je odrekanje človekovim pravicam – in to za vse, ne le za morebitne ciljne skupine

Odgovor umetnikov Janeza Janše, Janeza Janše in Janeza Janše na uradni nacionalni (turistični) slogan I fell sLOVEnia

Odgovor umetnikov Janeza Janše, Janeza Janše in Janeza Janše na uradni nacionalni (turistični) slogan I fell sLOVEnia
© Jure Goršič

»Niti nacionalna zakonodaja, niti mednarodni akti, niti evropsko pravo niso prilagojeni situaciji, s katero se sedaj soočamo, torej masovnim migracijam,« je po vladni potrditvi zakona o tujcih, s katerim bo v Sloveniji mogoče prepovedati vlaganje prošenj za azil, na nacionalni televiziji povedala ministrica za notranje zadeve Vesna Györkös Žnidar. Brezpogojno vztrajanje pri varovanju človekovih pravic je po njenem mnenju preživeto, saj bi bil sicer ogrožen obstoj Evropske unije in evropskega načina življenja. Čeprav je nova ministričina »evropska« retorika volilnemu telesu verjetno všečna, povečevanje represije v imenu varnosti pa ima za marsikoga pomirjujoč učinek, je resnica ravno nasprotna. Prav odrekanje človekovim pravicam, ki so edine še nekoliko ločevale Evropo od preostalega sveta, je glavna grožnja evropskemu načinu življenja.

Ni presenečenje, da vedno več Evropejcev pričakuje, da jih bodo njihove države, vlade »zaščitile«. Pri tem niti ni toliko pomembno, koliko je njihov strah (zaradi terorističnih napadov) tudi dejansko upravičen in koliko (kot velja za Slovenijo) je umetno spodbujen. A negativnih posledic te »zaščite« ne bodo občutili zgolj prihajajoči, morda celo za večino nezaželeni tujci, ki so jim na prvi pogled namenjene, pač pa tudi ali predvsem Evropejci. Še več: Slovenci jih bomo občutili morda še nekoliko bolj od povprečnega Evropejca, saj je pri nas dolga leta veljala manj represivna zakonodaja.

Obsežne spremembe zakonodaje, ki so jih na notranjem ministrstvu pisali preteklo leto, sprejete pa bodo na začetku tega leta, zajemajo tri zakone, ki so vsi že v parlamentarnem postopku – zakon o nalogah in pooblastilih policije, zakon o nadzoru državne meje ter pred dnevi v vladi potrjeni zakon o tujcih.

Zapiranje meje

Omenjeni trije zakoni naj bi vladi in državnemu zboru omogočili zapiranje meje oziroma omejevanje sprejemanja prosilcev za azil. Če bodo poslanci na predlog notranjega ministrstva odločili, da je zaradi migracij »ogrožen javni red ali notranja varnost«, bo Slovenija lahko začasno povsem prepovedala vlaganje prošenj za azil, z nekaj minimalnimi izjemami. Pa še o teh izjemah (ali bi bilo prosilčevo življenje v državi, v katero se vrača, ogroženo oziroma ali je prosilec mladoletnik brez spremstva) bo odločala kar za to delo povsem neusposobljena policija.

Druge evropske države so takšne omejitve sprejele zaradi povečanega števila vloženih prošenj za azil oziroma prosilcev za azil, Slovenija, ki se je sedanje migracije v resnici še vedno niso niti dotaknile, pa na zalogo. Iz bojazni, da bi postala žep za begunce, če bi oziroma ko bi sosednje države zaprle meje, je pojasnila ministrica.

Na notranjem ministrstvu so se potrudili in v zakonu našteli vse evropske države, ki so tako ali drugače uzakonile možnost, da prosilcem za azil odrečejo vložitev prošnje. To so storile le štiri od 27 držav članic EU, Danska, Norveška, Madžarska in Avstrija, torej države, ki so poleg Nemčije doslej sprejele sorazmerno največ prosilcev za azil. Slovenija se je pri zakonu o tujcih ves čas zgledovala po Avstriji in od nje tudi prepisala nekatere določbe. A s to izjemo, da bo Avstrija tudi v primeru razglasitve »izrednih razmer« še naprej sprejemala prošnje za azil, le obravnavala jih bo že na meji in hitreje ter izdajala manj pozitivnih odločb.

Evropsko sodišče za človekove pravice je leta 2012 razsodilo, da je posamezna država dolžna spoštovati pravice vseh ljudi v svoji pristojnosti, četudi še niso stopili na njeno ozemlje.

A Avstrija »izrednih razmer« na podlagi zakonodajnih sprememb, po katerih se zgleduje Slovenija, doslej še ni razglasila, čeprav je skupaj v dobrem letu in pol sprejela več kot 14 tisoč prosilcev za azil na milijon prebivalcev. V Sloveniji je bilo v tem času vloženih manj kot 400 prošenj na milijon prebivalcev, statusa begunca pa naša država v tem času ni podelila niti stotim ljudem.

Proti sprejetju zakona o tujcih so se nedvoumno, s skupno izjavo izrekle prav vse vodilne organizacije s področja človekovih pravic in azilnega prava, tudi humanitarna organizacija RKC – Slovenska karitas in tudi jezuitsko združenje za begunce. Trdijo, da je zakon protiustaven, ker je v nasprotju z mednarodno konvencijo o človekovih pravicah, na kateri temelji tudi slovenska ustava. O tem naj bi bila intimno prepričana tudi pravosodni minister Goran Klemenčič, ki se je pri glasovanju o zakonu v vladi edini vzdržal, in predsednik državnega zbora Milan Brglez.

Ministrica za notranje zadeve VVeessnnaa  GGyyöörrkkööss  ŽŽnniiddaarr  iinn  predsednik vlade Miro Cerar, ki sta se odločila, da Slovenija glede beguncev ne bo več spoštovala konvencije o človekovih pravicah.

Ministrica za notranje zadeve VVeessnnaa GGyyöörrkkööss ŽŽnniiddaarr iinn predsednik vlade Miro Cerar, ki sta se odločila, da Slovenija glede beguncev ne bo več spoštovala konvencije o človekovih pravicah.
© Borut Krajnc

Popolne prepovedi sprejemanja prosilcev za azil res ni mogoče označiti za nekakšen manjši odmik od visokih evropskih zavez človekovim pravicam, kot je zatrdila ministrica Vesna Györkös Žnidar. O onemogočanju vlaganja prošenj za azil je že odločalo tudi evropsko sodišče za človekove pravice. Verjetno najpomembnejša je odločitev iz leta 2012, s katero so evropski sodniki pojasnili, kaj pomenijo mednarodne zaveze glede azila. Gre za zadevo Hirsi Jamaa in drugi vs. Italija, v kateri je bila Italija obsojena, ker je njena mornarica v mednarodnih vodah prestregla skupino afriških beguncev in jo preprosto odpeljala nazaj oziroma v Libijo. Italija je bila obsojena zaradi kršitev več določb evropske konvencije o človekovih pravicah (prepoved mučenja, prepoved kolektivnega izgona tujcev, pravica do učinkovitega pravnega sredstva). »Temeljna podlaga te sodbe je določba 1. člena konvencije, ki pravi, da morajo države članice Sveta Evrope priznavati konvencijske pravice ’vsakomur, ki sodi v njihovo pristojnost’. Evropsko sodišče jo razlaga tako, da konvencijske pravice uživajo tudi tisti, ki bi radi dosegli politični azil v državi članici Sveta Evrope, čeprav niso prebivalci nobene od članic in sploh še niso stopili na evropski kontinent!« je o tem pred časom zapisal nekdanji ustavni sodnik dr. Ciril Ribičič. Oziroma v našem primeru, Slovenija je zavezana omogočiti vložitev prošnje za azil vsem, ki se znajdejo na njenih mejah. Ukrepi, ki jih predvideva zakon o tujcih, bi, če bi se udejanjili, pomenili enako kršitev konvencije, kot jo je v opisanem primeru zakrivila Italija.

Ta sodba je sicer, predvsem v Italiji, imela nekaj učinkov. Ni pa recimo ustavila drugih evropskih držav, da bi ravnale v nasprotju z njo. Zgled imamo doma. Pred dobrim letom, v času povečanih migracij na t. i. balkanski poti, so recimo varnostni organi številnih držav, tudi Slovenije in Avstrije, v omejenem obsegu izvajali nezakonita in mednarodno prepovedana prisilna vračanja (t. i. pushbacks), ki bi jih novi zakon legaliziral. Slovenski primeri so utonili v pozabo skupaj s tujci, ki so morali zapustiti državo oziroma jim je bil preprečen vstop vanjo. V Avstriji pa je spomin vendarle še živ. Nevladni organizaciji Border Crossing Spielfeld je uspelo najti nekatere tako zavrnjene begunce in ti so zoper Avstrijo potem vložili tožbe pred avstrijskim sodiščem. To je ugotovilo, da je Avstrija dejansko arbitrarno in s tem nezakonito vračala begunce.

Povečevanje represije

Čemu vse se je pripravljena odreči družba, ki je pripravljena odreči gostoljubje celo tujcem, nedvomno upravičenim do pomoči? Že spremembi zakona o policijskih pooblastilih in zakona o nadzoru državne meje kažeta, da marsičemu. Z njima bo policija dobila toliko novih pristojnosti in prisilnih sredstev ter olajšav za posege v temeljne človekove pravice, kot jih ni v zadnjih 25 letih skupaj.

Prvi zakon uvaja novo prisilno sredstvo – električni paralizator – z namenom zapolnitve praznine med strokovnim prijemom oziroma palico in strelnim orožjem. In to čeprav statistika in varnostne razmere kažejo, da uvedba paralizatorja še zdaleč ni upravičena, saj predpostavlja dejansko stanje, v katerem je policija pogosto prisiljena uporabljati strelno orožje. Tako je recimo v ZDA. V državi z varnostnimi razmerami, kakršne ima Slovenija, uvedba električnih paralizatorjev ni uvedba milejšega prisilnega sredstva, ampak dodatnega prisilnega sredstva, ki bo povečala represijo in policistom dejansko omogočila, da na ljudi »streljajo«, tudi ko niso izpolnjeni pogoji za uporabo strelnega orožja. Policija s tem zakonom poleg tega dobiva pooblastilo za uporabo vojaškega orožja ter drugih vojaških sredstev, opreme in taktike. Lahko bo izvajala neomejen nadzor nad prometom z optično prepoznavo registrskih tablic, lahko bo hranila več različnih vrst podatkov, tudi o letalskih potnikih, pa podatke, kot so DNK, prstni odtisi, fotografije ...

Kljub temu se bistvena novost skriva drugje, v težko razumljivi materiji obeh zakonov, predvsem pa zakona o nadzoru državne meje. Točneje, v zniževanju standardov in varovalk za enega izmed večjih posegov v človekove pravice – osebnega pregleda in pregleda vozila. Doslej je veljalo, da mora za pregled vozila ali za osebni pregled policija izkazovati »sum«, da ima oseba pri sebi prepovedane ali nevarne stvari, po novem bo za varnostni pregled dovolj, da bo to »glede na konkretne okoliščine mogoče pričakovati«. Težko ali nemogoče je utemeljevati, da je vsak migrant tudi terorist, precej laže je utemeljevati verjetnost, da konkretne okoliščine (barva kože, materni jezik …) kažejo, da gre za osebo, ki bi utegnila biti »nevarnejša« za družbo od povprečnega državljana. Po analogiji je mogoče to določbo zlorabljati tudi za vse drugačne, vse vrste manjšin, subkultur … Ta novost se sicer formalno uvaja za potrebe nadzora meje, a nadzor meje se izvaja tudi v notranjosti države, omejitev (za uporabo teh pooblastil) dejansko ni.

Policija dobiva toliko novih pristojnosti in prisilnih sredstev ter olajšav za posege v temeljne človekove pravice, kot jih ni v zadnjih 25 letih skupaj.

Tudi proti sprejetju teh dveh zakonov so se jasno izrekle številne organizacije, ki se ukvarjajo z varstvom človekovih pravic. V Amnesty International Slovenije so že med pripravo zakonov predlagali črtanje členov, ki bodo razgradili standarde za policijske posege v človekove pravice. Glede tega je opozorila izrekla tudi varuhinja človekovih pravic, informacijska pooblaščenka je izrazila nasprotovanje preobsežnim splošnim nadzornim pooblastilom policije.

Mnenje o teh dveh zakonih je izrekla tudi direktorica Mirovnega Inštituta dr. Neža Kogovšek Šalamon. Kot največjo težavo je omenila uvedbo električnega paralizatorja, ta bo po njenem mnenju zgolj »razširila področje uporabe hujših prisilnih sredstev«. »Paralizatorji, druga nova policijska pooblastila (npr. samodejno prepoznavanje registrskih tablic) ter nižji standardi za osebni pregled, ki jih uvaja zakon o nadzoru državne meje, skupaj s predlaganim zakonom o tujcih, ki predvideva popolno zaprtje meja, če bi se oblastem to zazdelo potrebno, kažejo na jasen trend nadaljnje krepitve represivnega aparata in so dokaz, da se naša država spreminja v policijsko državo, to pa je brez dvoma razlog za zaskrbljenost, potrebna bi bila protest in upor,« opozarja Neža Kogovšek Šalamon.

Proti zniževanju standardov za uporabo policijskih pooblastil so se izrekli tudi v odvetniški pisarni Čeferin, kjer poudarjajo, da morebitni dokazi, zbrani v skladu z novimi določbami obeh zakonov na meji in tudi v notranjosti države, »ne bi smeli imeti dokazne vrednosti v kazenskem postopku, saj bo postopek pridobitve močno posegal v človekove pravice in temeljne svoboščine in hkrati ne bo dosegal potrebnih dokaznih standardov, ki naj bi se z razvojem demokratične družbe in pravne države višali in ne zniževali, kot sicer žal kažejo zadnji trendi predlogov sprememb relevantne zakonodaje.«

Za mnenje smo sicer zaprosili tudi Odvetniško zbornico Slovenije, a so iz nje odgovorili, da odziv na ta dva zakona (ki sta že v zakonodajnem postopku) šele pripravljajo, saj »Odvetniška zbornica Slovenije ni prejela prav nobenega od navedenih zakonov in ni bila povabljena k posredovanju pripomb, ne v okviru strokovnega usklajevanja ne kasneje«. S tem so spomnili na še eno, zelo neprijetno značilnost prihajajočih zakonodajnih sprememb, in sicer, da so se pripravljale bolj ali manj v tajnosti, mimo laične in tudi strokovne javnosti. Z razlogom. Vsi trije »protibegunski« zakoni bodo, ne glede na morebiten trenutni pomirjujoči učinek, imeli dolgotrajne negativne posledice tudi za ljudi, ki naj bi jih »zaščitili.

Sosed, begunec

Vstaje proti ljudem s priznano mednarodno zaščito

V preteklem letu smo bili v lokalnem okolju priča civilnodružbenim akcijam proti nastanitvi prosilcev za azil, ki jih je spodbudila politična desnica, naslednji pa so na vrsti že kar begunci. Torej tujci, ki jim je bila priznana mednarodna zaščita, tujci, ki imajo v Sloveniji azil.

V nekaterih časopisih (predvsem v tedniku Reporter) so »razkrili«, da namerava država begunce naseliti tudi v državna stanovanja v različnih krajih po Sloveniji. Objavljali so celo fotografije pročelij stavb z obkroženimi stanovanji, kjer že bivajo begunci. Župani in občinski svetniki teh krajev so hiteli sklicevati izredne seje ter sestanke varnostnih sosvetov. Tudi v Dravogradu, kjer je notranje ministrstvo za naselitev beguncev namenilo dve, dalj časa prazni državni stanovanji. Izredno sejo zaradi »vselitve tujcev – beguncev« je tam zahtevalo devet občinskih svetnikov na čelu s prvopodpisanim svetnikom največje vladne stranke SMC Dušanom Ferenčakom. Razloge za izredno sejo vidijo v tem, da lokalna skupnost o priselitvi nekaj beguncev ni bila obveščena, in v tem, da bodo ti begunci (glede na javni razpis za opremo stanovanj) imeli prelepo opremljena stanovanja, ter v tem, da bi prednost pri socialnih stanovanjih morali imeti domači ljudje.

Pri naselitvi beguncev na zasebne naslove pa ne gre za socialna stanovanja, pač pa bodo begunci v njih najemniki kot vsi drugi. Begunci (osebe s priznano mednarodno zaščito) imajo po zakonu enake pravice kot državljani. Seveda formalno, v praksi je precej teže najti najemodajalca, ki bi beguncu, čeprav odplačno, oddal stanovanje. Še ko to stori država, vidimo, da to marsikoga zmoti. Čeprav danes na zasebnih naslovih v Sloveniji biva vsega 321 beguncev.

Prav sobivanje, medsebojno spoznavanje in sprejemanje je smisel integracije, ki je mogoča le, če so begunci nastanjeni v skupnostih, v Ljubljani, Kranju, Črnomlju, Dravogradu … »Če begunci živijo med nami, v navadnih stanovanjih, kjer jih lahko srečamo, spoznamo v vsakdanjem življenju in so naši sosedje, starši sošolca našega otroka, lahko tudi oni prispevajo v skupnost in ljudje jih doživljajo pozitivno,« je o tem nekoč povedala dr. Jelka Zorn s Fakultete za socialno delo.

Že nastanjanje prosilcev za azil na skupne, izolirane lokacije, kot to Slovenija počne sedaj, ima lahko le nasprotne učinke, getoizacijo in ustvarjanje in krepitev nepremostljivih ovir med večinskim prebivalstvom in begunsko manjšino. Razmišljanje, da se tu svobodno ne morejo gibati in živeti niti begunci (z vsemi enakimi pravicami kot državljani), pa je povsem nedostojno. Oziroma kot je pred časom za Mladino povedala dr. Sarah Lunaček Brumen z Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete: »Stvar ksenofobije in novodobnega rasizma je, če bi v beguncih videli predvsem problematične ljudi.« 

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.