MLADINA Trgovina

Boštjan Napotnik

20. 1. 2017  |  Mladina 3  |  Konzum

Novo in staro

Eataly & Buffet da Pepi, Trst

  • ocena: 4 / 5

Skladovnica mesa (da Pepi)

Skladovnica mesa (da Pepi)
© Boštjan Napotnik

Skladovnica kruha (Eataly)

Skladovnica kruha (Eataly)
© Boštjan Napotnik

Eataly je odprt vsak dan od devetih do 22.30, ob petkih in sobotah pa do polnoči; Pepijev bife pa je zaprt ob nedeljah, preostale dneve pa kuha svinjino od 8.30 do 22. ure. Naslov: Riva Tomasso Gulli 1, Trst Buff et da Pepi, Via Cassa di Risparmio 3, Trst.

Ambient:
Eataly je sodobna, zračna pokrita tržnica s panoramskim pogledom na morje; Pepijev buffet pa že dolga leta enaka, feel-good tržaška luknja stare šole.

Napitki:
pri Pepiju kraški teran sežanskega kombinata ali Badlov pelinkovec; velika, a ne fascinantna izbira vin (in italijanskih rokodelskih piv) v Eataly Dostopnost: parkirati ob morju in potem narediti peš do lokacije; za gibalno ovirane ni velikih zaprek.

Fino:
Eataly: prijeten prostor za delikatesni šoping, požirek in prigrizek Pepi: prijeten prostor za prigrizek in druženje

Ne tako fino:
Eataly ima (dobesedno) še kar nekaj prostora za širitev ponudbe

Cene v Eataly gredo pošteno z roko v roki s kakovostjo izdelkov; pri Pepiju obilen krožnik mesnih delikates za dva stane 18 evrov

»Če imajo espadrile, grem, drugače vas bom počakal pri Pepiju!« se je stari šoli zavezan predsednik Konzumovega združenja veteranov pridušal, ko se je z burjo gnan konzumobil spuščal po ovinkih proti tržaški rivi, kamor so na novinarsko predšpeganje že nekaj let napovedovanega gastro šoping centra Eataly povabili tudi pisune vašega najljubšega nizkonakladnika. Na koncu smo ga vendarle prepričali o pomembnosti enotnosti in mu po skupnem predogledu novotarije obljubili še obisk od mnogih (ata Ilovar inkluziv) čislane tradicionalne tržaške bifejske postojanke.

Najprej k novotariji: Eataly je sodoben štacunski vse-na-enem-mestu koncept, ki je pred skoraj natančno desetimi leti z 10.000 kvadratnih metrov veliko trgovino vzletel v Torinu, od takrat do zdaj pa je – predvsem po odprtju newyorške izpostave v ikoničnem Flatironu – postal pomembna platforma za predstavitev in prodajo najboljšega, kar ponujajo predvsem manjši (in predvsem) italijanski proizvajalci delikates. Tesno sodelovanje z gibanjem Slow Food (ki v Italiji pomeni vse kaj drugega, kot pri nas), bogat izobraževalni program za številne skupine (tudi brezplačne delavnice za upokojence) in simpatična mišunga štacunske in gostinske komponente pa iz – vsako izpostavo posebej tematsko osmislijo – projekta delajo več kot le štacuno. Tržaški Eatly je posvečen vetrovom, v njem pa smo spazili krasne rokodelske, v z drvmi zakurjeni peči spečene kruhe in fokače, na zob deli rezino frajerske tržaške pice (mocarele, pečena muškatna buča, kuhan pršut, hren), na policah pa so nam v oko padli več kot deset let staran parmezan, dodobra zorjeni hrbtni kosi piemontskega goveda ter kar nekaj olivcev in vin naših rojakov s te in one strani meje.

Po prvem snidenju s hip italocentrično tržaško novotarijo se nam je zdelo, da se spodobi in je pravično, če se malo prepustimo še staremu avstro-ogrskemu šmeku, ki ga Trst še premore v nekaterih vse sorte cajtov in sistemov preživelih placih. Najbolj ikoničen med njimi kani biti Buffet da Pepi, ki ga je pred 120 leti pognal Pepi Klajnšič in ki že dolgo, dolgo ni spremenil ne ambienta ne ponudbe. Stvari, ki popolnoma štimajo, pač nima prav velikega smisla spreminjati; tveganje, da bi bile te spremembe na slabše, je namreč pri takih birtijah, kot je Pepijev bife, preveliko. In ko natakar predte ob glaž terana ali vrček ležaka in že pomazane krožnike gorgonzolno krepkega liptaverja in grobo stolčene polenovke urno postavi pladenj s sočnim kuhanim jezikom, radodarno odrezano rezino prekajenega kuhanega pršuta, kos kuhane krače, masleno mehke rezine razsoljene potrebušine, dišeč, po hardkorovsko v svinjsko kožo zavit krotegin, koleščke prekajene klobase in hrenovke in vse skupaj potrese s frišno naribanim hrenom ter opremi z žlico ali dvema zenfa, si ne moreš kaj, da ti Norah Jones v glavi ne bi zašpilala Feels Like Home in da se ob njej ne bi pojavila misel, da vase pravkar spravljaš materialni dokaz, da je Trst tudi naš.

In to na star in na nov način. Fleten izlet je to, tudi brez espadril.