MLADINA Trgovina

Peter Petrovčič

20. 1. 2017  |  Mladina 3  |  Politika  |  Intervju

Nils Muižnieks, komisar Sveta Evrope za človekove pravice o nameri slovenske vlade, da ne bo več sprejemala beguncev

Sprejetje zakona o tujcih bi bilo grozna napaka

© Arhiv Sveta Evrope

Potem ko je generalni sekretar Sveta Evrope Thorbjørn Jagland pisal premieru Miru Cerarju, je podobno pismo na predsednika državnega zbora Milana Brgleza naslovil še komisar za človekove pravice Nils Muižnieks. Tudi on je slovensko politiko pozval, naj zakona o tujcih ne sprejme. Zakon v sedanji obliki, ko predvideva popolno prepoved vlaganja prošenj za azil, bi po njunem mnenju pomenil kršitev pravice do mednarodne zaščite in dejansko odstop Slovenije od evropske konvencije o človekovih pravicah. Po Muižnieksovem mnenju zakon o tujcih pomeni prej grožnjo kot pa krepitev varnosti v regiji, na katero se sklicuje koalicija.

Če bi imeli možnost nagovoriti slovenske poslance, preden glasujejo o novem zakonu o tujcih, kaj bi jim dejali?

Rekel bi jim, naj ne hitijo, naj se posvetujejo s strokovnjaki za mednarodno pravo in mednarodnimi partnerji, drugimi državami in mednarodnimi organizacijami, katerih članica je tudi Slovenija. Če bi potem še vedno vztrajali pri spreminjanju zakona o tujcih, bi jim svetoval, naj se prepričajo, da bo usklajen z mednarodnimi obveznostmi Slovenije glede spoštovanja človekovih pravic. Predvsem, da bo omogočal individualno obravnavo vsakega prosilca za azil, ki bo vložena v Sloveniji ali na meji. Da bo omogočal vložitev prošnje in ustrezen postopek obravnave te prošnje, preden se prosilcu odreče vstop v državo ali preden ga Slovenija vrne v sosednjo državo.

Ste seznanjeni z odzivom predsednika slovenske vlade Mira Cerarja na pismo s podobno vsebino, kot jo ima vaše, ki mu ga je poslal generalni sekretar Sveta Evrope Thorbjørn Jagland? Če strnemo, je rekel, da je novi zakon o tujcih skladen z mednarodnim pravom.

Da bi bil zakon res skladen z mednarodnim pravom, bi moral omogočati individualno obravnavo vsakega prosilca za azil. Sedanji predlog zakona tega ne omogoča. Predvideva sicer izjeme za mladoletnike in ljudi, za katere obstaja resna nevarnost, da bodo mučeni ali da bo njihovo življenje ogroženo, če jim vstop v državo ne bo dovoljen. A zakon ne predvideva postopka, po katerem bi se te okoliščine ugotavljale v vsakem individualnem primeru. Zato ni skladen z mednarodnimi obveznostmi Slovenije.

Če bo vsaka država azilno politiko oblikovala sama, potem ne bo ostalo nič od evropskega sodelovanja, to pa bo zastrupilo tudi druge oblike sodelovanja v Evropi.

Ker zaradi tega prosilci za azil nimajo nikakršnega pravnega varstva pred odločitvami države?

Tako je.

Opozarjate tudi, da s tem zakonom vlada po Sloveniji in Evropi pošilja sporočilo, da so vsi migranti in begunci grožnja tu živečim ljudem.

Da, tako razumem utemeljitev v zakonu, s katero se upravičujejo zakonske spremembe, in sicer zagotavljanje varnosti v državi. Večkrat sem že dejal, da če že resnično želite zagotoviti predvsem varnost državljanom, potem je veliko primerneje, da se prošnje za azil sprejmejo in obravnavajo civilizirano in urejeno in da se presoje ogroženosti države opravijo glede vsakega posameznega prosilca za azil. Nevarnost sprejetja zakona o tujcih je tudi v tem, da bodo podobno zakonodajo nato sprejele še druge države v regiji in da bo Slovenija sprožila negativno verižno reakcijo po vsej t. i. balkanski poti.

Nasprotno, prav to je izgovor za sprejetje zakona, da so to storile druge države v regiji, predvsem Avstrija in Madžarska, in da je Slovenija v to prisiljena.

Avstrija je določila kvote za sprejetje prosilcev za azil, ki pa jih še ni aktivirala, saj v državo še ni prispelo več prosilcev, kot določa omejitev. Za ta primer imajo predvidene posebne postopke. Seveda, rad bi videl, da bi Avstrija tudi v tem primeru omogočala močnejše varovalke in ustreznejše postopke obravnave prosilcev, a res je tudi, da ima vsaj predvidene postopke, po katerih bo prosilce še vedno obravnavala individualno, slovenski zakon pa tega ne predvideva. Madžarska je povsem drugačen problem. Njeno zaostrovanje azilne politike sem večkrat kritiziral. Zanjo zdaj poteka postopek ugotavljanja kršenja pravnega reda Evropske unije. Sprejeli so nekakšen pravni konstrukt, ki onemogoča, da bi prosilci za azil dobili mednarodno zaščito, status begunca. To nikakor ni v skladu z mednarodnimi obveznostmi Madžarske in res si ne bi želel, da bi Slovenija šla po tej poti, saj je sicer država, ki igra vodilno vlogo pri razvoju človekovih pravic v regiji. Mednarodne zaveze je doslej jemala resno, tudi ko to ni bilo lahko, predvsem ob obsodbah pred evropskim sodiščem za človekove pravice. Res bi bilo žalostno, če bi Slovenija z zakonom o tujcih spodkopala vse svoje dosedanje dosežke na področju človekovih pravic. Prav zato sem se tudi odločil, da se dejavno vključim v razpravo, preden bo prepozno.

Ste doslej, kadar ste se vključili v razpravo glede azilne zakonodaje, recimo pri Madžarski, imeli kaj uspeha?

Pri Madžarski ne. Madžarska je res trd oreh. Zato sem pred časom za mednarodno izdajo New York Timesa napisal zelo oster komentar Obveznosti Madžarske do beguncev. V njem sem se popolnoma odrekel vsem siceršnjim vljudnostim pri kritiki Madžarske, ker mislim, da je to, kar je storila, zares grozno, in do zdaj njenemu zgledu ni sledila niti ena evropska država. Evropske države res skušajo vedno bolj same spreminjati azilno politiko, a utvara je, da je to mogoče rešiti na ravni nacionalnih držav. Glede tega je mogoča le skupna evropska rešitev, ne more ena država spreminjati zakonodaje na račun drugih, predvsem sosednjih držav.

Pa je skupna evropska politika do povečanih migracij realnost v bližnji prihodnosti?

Nekateri elementi skupne rešitve so vidni. Na začetku je recimo samo Italija reševala ljudi, ki so iz Afrike v Evropo prihajali s čolni. Zdaj je to Frontexov projekt. Tudi t. i. dublinska uredba je deloma zelo uporabna in bi lahko bolje delovala, recimo v delu, ki ureja združevanje družin. V delu, kjer ureja vračanje prosilcev v države prvega vstopa, na meje EU, pa je do držav na tej meji nepravična in na dolgi rok zato nesprejemljiva. Tudi program premestitev prosilcev za azil med državami EU je element skupne rešitve, ki v nekaterih državah deluje razmeroma dobro. Imamo torej elemente skupne rešitve, ki jih bo treba okrepiti in razširiti. Jasno je, da če bo vsaka država šla svojo pot, ne bo ostalo nič od evropskega sodelovanja, to pa bo zastrupilo tudi druge oblike sodelovanja v Evropi. Poleg tega zapiranje meje, za katero se odločijo posamezne države, ne more biti uspešno, ker obstajata dve državi, ki na svojih mejah ne moreta postaviti ograje, Italija in Grčija. Teh dveh držav ne moremo kar pustiti, da se s tem vprašanjem ukvarjata sami. To bi bilo povsem nepravično in nevzdržno.

Ste od predsednika slovenskega parlamenta Milana Brgleza, na katerega ste naslovili pismo, že prejeli kak odziv?

Ne še, se pa že veselim prihodnjih stikov s slovenskimi oblastmi. Marca bom v Sloveniji na rednem obisku in upam, da se dotlej na področju azilnega prava ne bo zgodilo nič tragičnega in bomo lahko nadaljevali pogovore s predsednikom parlamenta in vlade, pa tudi s predstavniki civilne družbe.

Kaj sploh lahko stori komisar za človekove pravice, če država sprejme takšno zakonodajo? Kaj lahko stori Svet Evrope?

Moja naloga je, da pomagam vladam držav s tem, da opozarjam na veljavne standarde varovanja človekovih pravic, na dobre prakse v drugih evropskih državah ter da analiziram razmere in krepim zavest o človekovih pravicah v širši evropski javnosti. To je moje delo, da dajem politično in pravno strelivo tistim, ki bi radi delali dobro in naredili, kar je prav. Lahko tudi posredujem kot tretja stranka v zadevah pred sodiščem za človekove pravice. Kaj pa lahko stori Svet Evrope? Ta ima pravna in politična orodja. Pravno lahko omogoča pomoč državam pri uresničevanju namena, da bo njihova zakonodaja ustrezala mednarodnopravnim zavezam. Politično pa sta tu svet ministrov in parlamentarna skupščina Sveta Evrope, kjer je mogoče okrepiti sodelovanje med evropskimi državami in tudi okrepiti pritisk na posamezne države. Na koncu pa je tako, če Slovenija ali katerakoli druga država ubere napačno pot glede človekovih pravic, potem ji grozijo tožbe pred sodiščem za človekove pravice in sodiščem evropskih skupnosti. Poleg tega je ob napačnih potezah države na področju človekovih pravic lahko zelo ogrožen tudi ugled države, to pa, mislim, Slovenija jemlje kar resno.

Sodišče v Strasbourgu je v preteklosti že večkrat razsodilo, da azilna politika, ki jo želi uvesti tudi Slovenija, pomeni kršitev konvencije o človekovih pravicah, pa to ni ustavilo Slovenije ali Madžarske …

Prav zato sem se tudi odločil oglasiti zdaj, ko zakon še ni sprejet. Rad bi pomagal preprečiti težave, ki državo zaradi tega lahko doletijo v prihodnje. Postopki pred sodiščem za človekove pravice so dolgotrajni in nikoli ni prijetna izkušnja izgubiti zadevo pred tem sodiščem. Zato je bolje, da se z nerešenimi vprašanji ukvarjamo na ravni nacionalnih držav, dokler je še čas.

* V času intervjuja komisar Muižnieks še ni prejel odgovora predsednika državnega zbora Brgleza. Ta se je oglasil kmalu za tem in Muižnieksu sporočil, da si bo, drugače od premiera Cerarja, prizadeval, da v državnem zboru zakon, ki bi bil v nasprotju z ustavo in konvencijo o človekovih pravicah, ne bo potrjen.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.