MLADINA Trgovina

Borut Mekina  |  foto: Uroš Abram

3. 2. 2017  |  Mladina 5  |  Politika  |  Intervju

Zoran Janković, župan Ljubljane

»Moja izkušnja iz državne politike je bila, da tam potrebuješ nekaj, česar jaz nimam. To je zvitost, obračanje po vetru.«

Zoran Janković se je iz gospodarstvenika prelevil v politika zaradi zgodbe z Mercatorjem. Ta zgodba počasi dobiva epilog. Prejšnji teden je odjeknila novica, da je Agrokor v težavah, da je prezadolžen, da mu je bonitetna hiša Moody's znižala kreditne ocene in da ima težave pri pridobivanju posojil. Agrokor tone, z njim pa tudi utemeljitve zadnje generacije slovenskih politikov, ki so stavili na pasivnost. Kaj to pomeni za naprej?

Prejšnji teden je odjeknila novica, da je Agrokor v težavah. Saj to smo pričakovali, mar ne?

Seveda. Da je Agrokor v težavah, vemo že zadnjih 15 let. Zato sem se leta 2000, ko sem bil še predsednik uprave Mercatorja, s Todorićem pogovarjal, da bi kupili njegov Konzum.

Kaj pričakujete, da se bo zgodilo?

Agrokor bo preživel. Na Hrvaškem ga ne bodo pustili propadati, kot smo mi Mercator. Zavedajo se, da je od Agrokorja odvisnih 60 tisoč družin. Je sicer zadolžen, ima 3,5 milijarde evrov dolgov po izredno visoki, skoraj devetodstotni obrestni meri, vendar obvladuje oba ključna elementa prihodnosti, to sta voda in hrana. Trgovino potrebuje le zato, da plasira svoje izdelke. Todorić je Mercator kupil zaradi pogumne vizije in nikakor ne, ker je bil Mercator v nerešljivih težavah, kot so govorili nekateri v Sloveniji. Mercator je tedaj imel milijardo evrov dolgov, a hkrati tudi poldrugo milijardo evrov vrednosti prodajnih površin, ki se vrednotijo po vsaj 1000 evrov na kvadratni meter. Po svoje ta zgodba kaže vse, kar je šlo narobe v Sloveniji. Pri nas ni bilo poguma, ideje, po kateri bi Mercator postal krvni obtok Slovenije ali gonilna sila razvoja države, politiki in bankirji, ki so bili lastniki, tega niso sprejeli. Zaradi tega me danes boli srce, ko morajo ljudje kupovati čebulo iz Kitajske.

Kaj to pomeni, da nam manjka poguma?  

Ni bilo poguma pri odločevalcih – vladi, bankah ... To vidim na različne načine. Vzemite recimo bančni sistem. Pivovarna Laško je imela pred leti vsakih šest mesecev težave s podaljševanjem posojil. Namesto da bi se uprava ukvarjala s trženjem in reorganizacijo, je morala na šest mesecev reprogramirati posojila, ker si banke dolgoročnih posojil niso upale dati. Ker jim je bilo tako pač laže. Ko so prodale Pivovarno Laško, so prodale tudi svoj trg. Pri Stožicah se je zgodilo isto. Banke so si upale odobriti ravno toliko posojila, da so se najprej poplačale, kaj več – čeprav so bile pogodbe o oddaji prostorov že podpisane – pa ne. Naj vam odgovorim še drugače. Se spomnite, da je tudi zaradi moje pomoči leta 2008 zmagal levi trojček političnih strank z Borutom Pahorjem, ki je postal predsednik vlade, na čelu?

Ja, spomnimo se, kako ste jih v ključnem trenutku zbrali na Tromostovju.

Tedaj sem bil z vsemi v dobrih odnosih. Borut Pahor, Gregor Golobič in Katarina Kresal so za zmago potrebovali Ljubljano. Spomnim sem, da sem takrat govoril s Pahorjem. Dejal se mu, da Slovenija potrebuje aktivno gospodarsko politiko. Rekel sem mu, da njegova vlada ne sme potopiti naših najboljših podjetij, recimo gradbenih podjetij, kot je bilo Primorje, v katerem je bilo nakopičenega ogromno znanja, poslov in talenta. A Pahor me je tedaj začudeno vprašal – in s tem napovedal prihodnost – Zoran, a ti bi se res vmešal v gospodarstvo? Seveda, sem mu odgovoril, to dojemam kot svojo nalogo. On pa mi je odgovoril, da bi šel s tem prek zakona. Sam funkcije politika, predsednika vlade, ne dojemam tako. Je ne razumem in nikoli ne bom mogel razumeti. Isto sem rekel Janezu Janši, ko sem se po koncu poslanske kariere sestal z njim. Politično si me izigral, sem mu dejal, v politiki skupaj ne bova nikoli. A prosim, ne potapljaj podjetij zaradi »tajkunov«. Če so naredili kaj narobe, so za to sodišča. Pa me niso poslušali. Raje so uničevali podjetja zgolj zaradi dokazovanja, da je nekdo kriv, pri tem pa pozabili na delovna mesta in vse prednosti, ki jih državi prinašajo uspešna podjetja. Vlada mora ustvarjati pozitivno okolje, v katerem podjetja uspešno delujejo. V tem negativizmu, v propadlem bančnem sistemu vidim skupni imenovalec. To pa je pomanjkanje poguma.

Ampak Todoriću, recimo, ki naj bi bil pogumno kupil Mercator, je ob strani stala država. Lahko je potem biti pogumen.

Drži, to je povezano. Naši »stari« socialistični direktorji so slovensko gospodarstvo obdržali nad vodo, čeprav je država ob samostojnosti izgubila več kot 70 odstotkov trga. Osebno jih zelo spoštujem: Mirana Goslarja, Bruna Koreliča, Jožeta Staniča, Nado Klemenčič, Miloša Kovačiča ... Z Janezom Drnovškom je prišla druga faza. Faza lastninjenja. Ker sem videl, kaj se dogaja, sem politiki predlagal znani model lastništva Mercatorja štiri krat 25 odstotkov, kjer bi bilo 25 odstotkov v lasti 2000 zaposlenih v Mercatorju. Takoj je izbruhnila panika. Spomnim se predvsem Gregorja Golobiča, ki mi je verjetno zameril, da nisem upošteval njegovih sugestij, koga naj postavim za direktorja Mercatorja na Dolenjskem. Menil je, da sem postal premočan, in tako je bila priložnost zamujena. KAD in SOD nam nista hotela prodati delnic. Ključni moto zadnjih let je bil, prodajmo vse državno premoženje v podjetjih. To so govorili politiki in ekonomisti, češ, potem ne bo korupcije. V Beogradu so s prodajo letalske družbe za desetkrat povečali promet in tako dobili investicijska sredstva za prenovo letališča. Mi pa smo svoje letališče prodali Fraportu. Če že, bi ga morali prodati družbi Emirates. Tako bi Ljubljana postala njegovo okno v Evropo. Za Frankfurt Ljubljana ni okno v svet, ampak, z vsem spoštovanjem, navadno transportno ali nizkocenovno letališče. Zakaj degradiramo državo? Direktorja Kofole nisem še nikoli srečal, ga pa cenim, ker je spet uveljavil blagovno znamko Radenska. Ampak podjetje je kupil tako, kot ga ne bi smel nihče v Sloveniji. Za posojila je zastavil delnice Radenske.

Agrokor bo preživel. Na Hrvaškem ga ne bodo pustili propadati, kot smo mi Mercator. Zavedajo se, da je od Agrokorja odvisnih 60 tisoč družin.

S tem, da tudi vi v Ljubljani k največjim projektom vabite tuje investitorje. Ta teden smo recimo izvedeli, da bo ljubljanski potniški center gradil neki investitor iz Južne Afrike.

Če gre za tako imenovane greenfield investicije, ne vidim težav. Moti pa me, kako delamo z že uveljavljenimi blagovnimi znamkami. Zakaj smo morali prodati Helios? Ni imel izgub, napovedi so bile dobre, širil je trg. Vem, da je imel odlično tovarno v Srbiji. Ko sem še bil v gospodarstvu, smo bili mi tisti, ki smo kupovali in gradili. V Sloveniji, Srbiji, na Hrvaškem, v Bosni. Mercator je takrat kupil 24 podjetij. Na Hrvaškem in v Srbiji smo bili drugi trgovec, v Bosni prvi. Za nami je šlo Gorenje, recimo v Valjevo, Ljubljanske mlekarne so šle v Tuzlo. Širili smo se. Bili so časi uspehov in pozitivizma. Nato pa se je naenkrat v trenutku vse spremenilo. Vsi so postali lopovi in tajkuni.

To so sicer že znane zgodbe. Večje vprašanje je, v kateri fazi smo sedaj.

Zdaj smo v fazi iskanja poguma. Kdo je zdaj največji lider med direktorji oziroma vzor mladim? Lahko bi bil Jože Colarič, predsednik Krkine uprave, a se ne želi izpostavljati v javnosti. Vzemite za primer Košarkarski klub Olimpija. Ker ima še za dva milijona evrov dolga, nihče ne želi postati predsednik kluba, saj je vsakogar strah, da bo odgovoren za stečaj. Ampak tako ne gre. Ko pravim, da nimamo poguma, to tudi pomeni, da ne uživamo v gospodarskih uspehih drugega. Tako kot to znamo v športu. Kdaj smo nazadnje rekli, ta je pa res dober? Zame je Jože Mermal eden izmed najboljših menedžerjev. Na noge je postavil največji blagovno-trgovinski center v Evropi, sedaj uveljavlja startupe, mlade upe, med katerimi moram posebej omeniti Dejana Roljiča. Lahko se poklonim Stojanu Petriču, ki si pri 67 letih res upa učiti Nemce delovnih navad, tukaj sta še Igor Mervič, direktor Spara, pa Bojan Albreht, solastnik Zlatarne Celje, ki se ne želi izpostavljati, ampak njegov hotel Plaza je 75-odstotno zaseden in zdaj se je odločil, da bo zgradil še en hotel. Primera dobrih direktorjev sta tudi Janez Škrabec in Franjo Bobinac, pa še nekaj je podobnih. A pogrešam več pojavljanja v javnosti uspešnih direktorjev mlajše generacije, kot sta recimo Tomaž Berločnik in Andrej Slapar, na področjih, ki niso njihova osnovna dejavnost, recimo v športu in kulturi. Sam se sicer izpostavljam, moram pa zato hoditi na policijo. Vam povem, zakaj?

Prosim.

Doslej sem v svojo korist dobil vse tožbe, skupaj jih je že šest. Verjamem v pravico na sodišču. V enem od zadnjih primerov, ko mi je policija prisluškovala in sledila 18 mesecev, sem na podlagi izjave pravnomočno obsojene osebe osumljen, da naj bi bil nekdo iz moje družine jemal podkupnino. To ne drži. Če bi za to imeli kakršenkoli dokaz, bi zagotovo v prisotnosti televizijskih kamer inscenirali primopredajo in izročili označeni denar. Pa tega niso niti poskusili izpeljati, ker so vedeli, da to ni res. V zadnjih štirih mesecih sem bil na policiji dvakrat na zaslišanju, češ da sem zlorabil položaj v korist mestne občine. Torej še enkrat, zlorabil naj bi bil položaj v korist mestne občine, ker sem v obeh primerih zahteval pogajanja za znižanje cene. Sprva sem vprašal kriminalista: Mar ni to moja funkcija? Pa mi je rekel, da samo dela po navodilih. Nato sem dejal: Srčno upam, da bo prišel čas, ko ne bom več župan in ko se moj naslednik s ponudniki storitev ne bo pogajal ne za ceno, ne za kakovostno izvedbo, ne za rok dokončanja, tako da bo nekdo cesto prekopal in jo pustil v takšnem stanju nekaj let. Razumem, da mi s temi postopki država sporoča: Nič ne delaj. Daj mir in bo vse dobro. Ker če hočeš kaj narediti, si moteč. Še vedno pričakujem donacije za socialne programe, šolstvo, šport ali kulturo v Ljubljani od tistih podjetij, ki tukaj ustvarjajo dobičke, vendar so vedno ključna pogajanja in cena. Čeprav smo doslej imeli več kot 3000 donacij, sem se moral na sodišču zagovarjati, ker sem osumljen korupcije v primeru, ko je zasebno podjetje Gratel javnemu zavodu Ljubljanski grad doniralo 250 tisoč evrov. Pa naj razume, kdor more.

Tu in tam slišimo trditve, da so Slovenijo prehitele nekdanje postsocialistične države. Tudi njihova glavna mesta?

Niti slučajno ne. Zdaj smo njihovi vzorniki. Pa ne samo njihovi, ustvarili smo si ime v svetu. Letos odhajamo v Avstralijo, v Melbourne, kjer bomo predstavili projekte, zaradi katerih je bila Ljubljana izbrana za zeleno prestolnico Evrope. Ključni problem Ljubljane, v primerjavi s prestolnicami drugih držav, je bila prepoznavnost. Smo 25 let stara država. V prejšnjem sistemu nismo bili ne Praga, ne Budimpešta, ne Beograd, ne Dunaj, ki so glavna mesta svojih držav in že zaradi tega prepoznavna. Pred 30 leti je v Ameriki vsak natakar ali taksist vedel za Jugoslavijo, Beograd in Tita, le deset odstotkov teh ljudi je vedelo za Dubrovnik, odstotek za Bled, za Ljubljano pa nobeden. Ljubljana se je torej morala postaviti na zemljevid sveta.

Počasi postajate župan z eno najdaljših karier. Imeli ste že tudi ogromno stikov s kolegi. Kako je iz županske perspektive videti Evropa? Zakaj narašča nestrpnost, recimo?

Prvič, v Evropi manjka močnih voditeljev. Kdo je danes voditelj v Evropi?

Juncker?

Žal ne. Luksemburg je pod njegovim vodstvom dobro živel, z dobrim, vabljivim davčnim sistemom. Bil je vse to, proti čemur se EU danes bori. Drugič, v Evropi manjka socialdemokratskih voditeljev. Francoski predsednik Hollande danes ni vpliven, italijanskega premiera Renzija ni več. Morda se zdaj v Nemčiji, kot protikandidat Angeli Merkel na prihajajočih volitvah, na obzorju prikazuje socialdemokrat Martin Schulz. Ena izmed najmočnejših figur v Evropi je zame moj kolega, dunajski župan Michael Häupl, ki je po duši socialdemokrat. Oktobra 2015 je imel volitve, povabil me je na konvencijo, kjer sem bil govorec, poleg njega in tedanjega predsednika avstrijske vlade Wernerja Faymanna. Häupl je v govoru poudaril, da zaradi volitev ne bo pozabil na socialdemokracijo, da bo Dunaj še vedno odprto mesto.

Kaj ste vi po duši?

Socialdemokrat.

Janez Janša je institucija svoje stranke. Najvišjo podporo ima tedaj, ko se ne oglaša. Zgolj uteleša jezo ljudi. Jezni so, ker jim ne uspe, krivijo Milana Kučana, Murgle in Janeza Zemljariča.

Ampak tudi na Dunaju so veliko socialdemokratskih okolišev prevzeli svobodnjaki, torej avstrijska desnica. >

Res je. Tudi v Sloveniji je Janez Janša oziroma njegov bazen volivcev dobil na zadnjih volitvah četrtino glasov, a nikoli v Ljubljani. Tukaj so dobili 40 odstotkov manj glasov, kot jih imajo v Sloveniji. Čeprav so bili nekateri svetniki SDS v šenčurskih protibegunskih protestih v prvi vrsti, so nekateri mestni svetniki iz SDS v Ljubljani glasovali za ukrepe, s katerimi beguncem pomagamo. Ampak naj nadaljujem. V Evropi manjka voditeljev. Težava je seveda v tem, da utegne v Evropo v petih letih priti ne pet, ampak 50 milijonov migrantov. Vsak, ki prek pametnega telefona gleda v svet, se lahko vpraša: Zakaj ima nekdo 60 kopalnic, jaz pa nobene? Zakaj moram prodajati otroke? Zakaj moram biti bos in brez hrane? Kajti ko ne bo imel več česa izgubiti, razen življenja, bo tudi to postavil na kocko za boljšo prihodnost otrok. Rešitev tega problema je pametna razvojna politika do Sirije, Azije, Afrike. Močni voditelji Amerike in Evrope bi morali sodelovati na okrogli mizi, kjer bi se pogovarjali o miru in ohranjanju naravnih virov za recimo proizvodnjo hrane. Le tako bi se rešilo vprašanje migrantov. Ampak kdo naj se zdaj o tem pogovarja v imenu Evrope? Kdo naj sodeluje pri rešitvi Sirije poleg Putina in Erdogana?

To pomeni, da podpirate žico pa zakon o tujcih, ki ga je pravkar sprejel slovenski parlament?

Ne. Sem proti žici. Kako bo videti Evropa, ko bomo imeli večino držav obdanih z žico? Kakšen bo naslednji korak, ko žica ne bo več zadoščala? Puška? Iskreno povedano, ne vem, zakaj predsednik vlade dr. Miro Cerar pri tem igra Janeza Janšo, ki je zapriseženi desničar. Tam od Kolpe pa vse do meje s Hrvaško v Istri je nekoč živel en sam nacionalist, to je bil Joško Joras. Pred petimi leti smo se mu smejali, sedaj pa so številni postali Jorasi. Nič ni lažjega, kot reči: Sosed, tvoji otroci ne bodo imeli hrane, ko bodo prišli islamisti. Sam sem čistokrvni mešanec in morda zato to laže čutim. Tudi moj oče je kot neke vrste migrant prišel v Ljubljano. Neka normalna politika migracij je nujna, na Dunaju recimo pravijo, da če nimajo 40 tisoč priseljencev vsako leto, nimajo razvoja. Ampak normalna politika je mogoča le s skupnim, močnim liderjem.

Bojim se, da ko pravite, da potrebujemo liderja, v resnici želite Trumpa. Mar ni Trump s svojim sloganom posledica takšne želje?

Trump ni ta močni voditelj, ki ga imam v mislih. Je katastrofa. Zato sem vesel pogumnih, svobodomiselnih ljudi, kot je župan New Yorka Bill de Blasio, ki ne dovoljuje delitve meščanov glede na vero. Če primerjamo način nastopa na volitvah, imamo pri nas še večjega mojstra.

Koga mislite? Janšo?

Janez Janša je institucija svoje stranke. Najvišjo podporo ima tedaj, ko se ne oglaša. Zgolj uteleša jezo ljudi. Jezni so, ker jim ne uspe, krivijo Milana Kučana, Murgle in Janeza Zemljariča. Kučana poznam že dolga leta, in če sedaj vodi državo, se mu priklanjam. Pa je ne vodi. Ima pa še vedno velik ugled pri ljudeh. Ne Janša, zame je bil na volitvah še večji fenomen od Trumpa Borut Pahor. Zgubil je vlado. Zamenjali so ga na položaju predsednika stranke. Potem pa je prišel in zmagal na predsedniških volitvah brez podpore kogarkoli. SD ga je podprla šele v drugem krogu. Očitno je pokazal, kar je bilo ljudem blizu, isto, kot je počel Trump.

Ste mu že odpustili? Ali pa Alenki Bratušek?

Borutu Pahorju nisem ničesar zameril. Je takšen, kot je, politično je veliko spretnejši, kot sem sam. Vabil me je na vse večerje z državniki, razen na tisto z Vladimirjem Putinom. Pri čemer smo bili mi v Ljubljani tisti, ki smo se odločili za postavitev spomenika padlim ruskim vojakom na ljubljanskih Žalah. Leto pred odkritjem spomenika me je poklical na sestanek in rekel: Zoran, a boš res postavil ruski spomenik? Sem rekel, da ga bom. Rekel je, da potem Putina ne bo povabil v Slovenijo. Sem mu rekel, ga pač ne boš povabil. Povej EU, da imaš župana, ki je samosvoj. Ne potrebujemo nobenega soglasja, to je naše darilo Rusiji, ker smo pobrateni z Moskvo. Spomenik je bil nazadnje uspeh, ampak Ljubljane Borut Pahor ni povabil na dogodek. Alenka Bratušek? Kot da je nikoli ni bilo. Brez zamere. Sprva sem bil zanjo najboljši v gospodarstvu, po kongresu Pozitivne Slovenije, ko sem znova postal predsednik, pa očitno nič več. Sprva je stala pred mestno hišo in ponavljala: Stojimo za svojim predsednikom, verjamemo v njegovo poštenje. Nazadnje pa se z mano ni hotela javno srečati. Sem eden redkih, ki njenega zagovora v Bruslju, ko se je potegovala za položaj komisarke, niso gledali. Sedaj, ko je poslanka, se vrača k programu Pozitivne Slovenije, ki ga je, ko je bila predsednica vlade, pozabila izvajati.

Sem proti žici. Kako bo videti Evropa, ko bomo imeli večino držav obdanih z žico? Kakšen bo naslednji korak, ko žica ne bo več zadoščala? Puška?

Pravite, da EU potrebuje liderja. Ampak v resnici je vsa ta nestrpnost, jeza veliko globlja. To verjetno morate videti? Ne gre zgolj za liderja.

Soglašam. Številni evropski politiki in tudi mediji potencirajo to idejo, ker je tako laže dobiti glasove, govorijo, da je za tvoj neuspeh kriv nekdo drug, med ljudmi zbujajo strah, pri čemer izkoriščajo tragične in nerazumljive teroristične akcije. Ampak povejte, kje vi vidite izvor te jeze?

Razlike med bogatimi in revnimi so največje v zgodovini. Razlike med državami so največje. Brezposelnost je, čeprav so se borze dvignile na predkrizno raven, visoka.

To vse drži. Imeli smo komunizem, ki ni bil dober. Imeli smo samoupravni socializem, ki tudi ni bil dober. Tudi takšen kapitalizem je zame propadel. Ne more osem ljudi imeti toliko premoženja, kot ga ima pol prebivalstva. Treba je iti naprej, najti novo družbeno ureditev. A bodimo pri tej jezi vseeno pazljivi. Na položaju župana se odzovem na vsako pobudo in pismo. In ko imam opraviti z jezo občanov, pogosto ugotavljam, da se na župana ali recimo na politiko spravljajo iz nekih čisto drugih vzrokov. Pogosto jim dam tale nasvet: Preden začneš blatiti nekoga, sploh po družabnih omrežjih, se umiri, razmisli. Šele nato odreagiraj. Zase pa sem vesel, da ne uporabljam računalnika. Ne znam si predstavljati, da bi zvečer ob osmih prišel domov in začel jezno tvitati.

Ko smo bili pri vašem kolegu Häuplu, je tudi on omenil jezo. Rekel je, da danes nestrpnost izvira iz tega, da je ljudi strah prihodnosti. Ljudje po njegovem menijo, da bo šlo novim generacijam prvič po vojni slabše.

Da, je pa res tudi nekaj drugega. Če si mešanec, kot sem jaz, se moraš boriti. Ali kot je rekel moj prijatelj, ko je prišel iz Knina v Zagreb: Moral sem biti najboljši študent, sicer so me doma čakali samo kamen in kače. Če si migrant, se boriš drugače. Jeza ljudi je seveda tudi upravičena. Ko smo imeli zadnjič proteste policistov v Sloveniji, sem šel k predsedniku vlade dr. Miru Cerarju in takratnemu ministru za finance Dušanu Mramorju. Skušal sem ju prepričati, naj zbereta po 25 milijonov za protestnike, upokojence in občine. Mramor mi je rekel, da ne gre in da sem človek, ki hodi po robu. Ampak ne vem, ali je znano, da je nazadnje Slovenija privarčevala preveč. Naš rezultat za leto 2015 je bil predober, zato so ustvarili dodatni primanjkljaj skozi slabo banko, sicer bi morali leta 2016 preveč znižati primanjkljaj. Sprašujem se, zakaj dati slabi banki, zakaj ne policistom. Upokojencem? Kako to, da je imel predsednik vlade takrat tako malo moči? Miro Cerar, vrhunski pravnik, etik, preudaren in manj odločen, se je v zadnjem času izredno spremenil.

Po novem ima istega svetovalca za strateški PR kot vi. Ariha. Kaj vam je svetoval Arih?

Arih je odličen, vendar mi ni nikoli svetoval, kaj naj počnem, ker smo vedno mi določali program. Njegova zelo dobra misel je, da mora biti embalaža enaka, kot je vsebina, sicer ne moreš zmagati. Ne more me predstavljati s tem, da recimo igram klavir, če tega ne počnem.

Mislite, da Cerarju napačno svetuje? Cerar v resnici ni tako odločen, kot se zdaj kaže?

Miro Cerar do prevzema funkcije predsednika vlade ni vodil veliko ljudi. To ni preprosto, ker moraš zbrati ekipo sodelavcev, jih motivirati in voditi. Ekipa ti mora zaupati.

Kakšen vodja ste?

To morate vprašati sodelavce. Sem zahteven, včasih tudi zoprn, toda nazadnje šteje le ena stvar: ne lojalnost do mene, ampak sodelovanje in lojalnost do mesta. Ni pomembno, ali me imajo sodelavci radi ali ne. Prepričan sem, da moje delo spoštujejo. Izid Mira Cerarja na volitvah pa je posledica takratnega razpoloženja med ljudmi. Mediji ste to potencirali: vse je koruptivno. S korupcijo je treba obračunati. Samo pomislite, na zadnjih volitvah sva iz tekme izpadla dva, ki sva resno govorila o gospodarstvu. Franc Bogovič in jaz. To je posledica govorjenja o korupciji. Trije, ki so zmagali, pa so bili Miro Cerar, ki je govoril o etiki, Karel Erjavec, ki je govoril o pokojninah, in Luka Mesec, ki je pritegnil pozornost šele zadnji teden. Volitve so odraz čustvenega trenutka. Trenutne opredelitve. Prevladujoči trenutek danes pa je, da je treba vse prodati. Ne razumem, zakaj si vsi želimo spet postati dninarji in tlačani.

Združena levica je, če se prav spomnimo, veliko govorila o gospodarstvu. Predvsem je kritizirala varčevanje.

Luka Mesec je dober zet za vsako taščo. Lepo govori, mlad je in morda se bo še česa naučil. Ampak to, o čemer govori, niso realna, gospodarska vprašanja. Edini, ki zadnjih pet let govori proti pesimizmu in pretiranemu varčevanju, sem sam.

Kaj napovedujete Cerarju?

Še do nedavnega sem ponavljal, da bo vlada ostala do konca mandata. Sedaj pa se sprašujem, ali bo res. Po zadnjih treh glasovanjih v parlamentu, in sicer o županih, o direktorju ZZZS in o zakonu o tujcih, nisem več prepričan. Kažejo se razpoke. Nedvomno pa Janez Janša nazadnje ne bo zmagal, ker ga to, kar sedaj počne, le še bolj potaplja. Zmagovalca bo nazadnje določila Ljubljana, o tem sem trdno prepričan.

Pozitivna Slovenija še obstaja?

Prejšnji mesec smo imeli obletnico in prišlo je 400 judi. Še vedno trdim, da imamo edini program, ki lahko Slovenijo popelje med najrazvitejše države v Evropi. Edini.

Ni ta vaš program podoben temu, kar poskušajo sedaj uresničiti v SMC? Oboji ste recimo nasprotovali varčevanju.

Pa je minilo več kot pet let, odkar smo ga napisali. V SMC nekatere točke res omenjajo, a težava je izvedba, operativnost. Na volitvah leta 2011 so vsi govorili o varčevanju, sam pa sem jim odgovarjal, da nas bo to varčevanje še drago stalo. Če bi uresničili program iz leta 2011, bi danes upokojenci imeli višje pokojnine, v Sloveniji bi imeli 40 tisoč manj brezposelnih, vpeljali bi zadružništvo, recimo kot model, po katerem bi mladi prišli do stanovanj, vozili bi se po drugem tiru in po tretji razvojni osi. Če bi takrat vodil vlado, bi začeli gradnjo drugega tira železnice v šestih mesecih.

To bi bilo pa težko. Vendarle je treba sestaviti dokumentacijo, se prijaviti na razpise EU. In predvsem je treba od nekod vzeti milijardo evrov.

Milijardo plačujemo za obresti. Del denarja bi torej lahko dobili že z nižjimi obrestmi pa drugi tir bi stal manj. Če ponazorim s primerom Ljubljane. Sedemnajstega novembra 2006 smo opravili primopredajo poslov s tedanjo županjo Danico Simčič, ko so mi prinesli uradni list, v katerem je bilo nad podpisom Janeza Janše zapisano, da vlada Ljubljani jemlje 57 milijonov evrov na leto. Leta 2008 so mi pisno vsi glavni politiki – DeSUS, LDS, Zares, SD –, razen Boruta Pahorja, obljubili, da bodo denar Ljubljani vrnili, če zmagajo. Pozabili so na obljubo. Ko je Borut Pahor odšel, je prišel Janez Janša in nam vzel še dodatnih pet milijonov. Potem je prišla »moja vlada«, torej vlada Alenke Bratušek, ter nam spet vzela sedem milijonov evrov, ko je izgubila na kongresu PS. Nato smo se pogovarjali z Mirom Cerarjem, da nam država končno vrne teh odvzetih sedem milijonov, a sem ugotovil, da so nam leta 2015 dodatno odvzeli še pet milijonov, leta 2016 pa še 6,5 milijona evrov zaradi solidarnosti. Finančni minister Dušan Mramor sprva niti ni vedel, da so to naredili. In če zdaj ta denar seštejete, boste prišli do več kot 500 milijonov. Kaj vse bi za to lahko zgradili? A čeprav tega denarja nismo dobili, imamo izpeljanih 1700 projektov. Vse se da, samo znati je treba, tudi pogajati se. Pri zadnjem poslu, za katerega sem osumljen zlorabe položaja, ker sem zahteval pogajanja, sem Ljubljani privarčeval milijon evrov. To je odgovor na drugi tir.

Za zdaj še nimam motiva za naprej. Ne vem niti, ali bom kandidiral za župana. Ali bom šel na volitve? V meni se mora nekaj zgoditi, se nekaj prelomiti. Nisem avtomat.

Če boste prihodnje leto šli na parlamentarne volitve, bi zastavili podoben program?

Da, ker drugačen ni mogoč, če želimo biti med najrazvitejšimi. Čeprav smo v Sloveniji po nepotrebnem številna podjetja poslali v stečaj, ker se je nekdo hotel maščevati posameznemu direktorju, sem prepričan, da imamo podlago za uspeh. Če primerjamo Slovenijo z državami nekdanje Jugoslavije, vidite, da pri nas še ni tako velikih premoženjskih razlik. To je zame predispozicija za politiko zadružništva. To je sistem, ki deluje, ki ga je treba ponuditi Sloveniji. Potrebujemo zagon in pogum. Več optimizma za začetek in sem prepričan, da bomo poskočili.

Pa razmišljate, da bi ponovno šli na volitve?

Pred leti, ko smo se razšli z Alenko Bratušek, sem želel, da bi bil častni predsednik Pozitivne Slovenije. Da bi imel položaj, podoben tistemu, ki ga ima Michael Häupl na Dunaju. Brez njega v Avstriji socialdemokrati ne morejo zmagati. In tudi brez Ljubljane v Sloveniji nobena stranka ne more zmagati. Ta trenutek na tem delovnem mestu uživam. Imam najboljšo ekipo v najlepšem mestu na svetu. Za zdaj še nimam motiva za naprej. Ne vem niti, ali bom kandidiral za župana. Ali bom šel na volitve? V meni se mora nekaj zgoditi, se nekaj prelomiti. Nisem avtomat.

Glede na trikrat večji investicijski program, ki ste ga pravkar sprejeli v Ljubljani, kot ste ga imeli zadnja leta, se vendarle zdi, da nekaj pripravljate.

Ne, to je povezano z napovedanimi prihodki iz Bruslja, predvidoma marca bomo prejeli dokument iz EU, na podlagi katerega bomo v Ljubljani dobili za projekt, vreden 111 milijonov evrov, večji del evropskih sredstev. Nisem pripravljen na parlamentarne volitve. Obdobje v parlamentu je bilo obdobje, ko sem najbolj trpel; to je bilo obdobje prevelikega besedičenja. Na položaju župana uživam pri projektih, ki jih uresničujemo. Moja izkušnja iz državne politike pa je bila, da tam potrebuješ nekaj, česar jaz nimam. To je zvitost, obračanje po vetru. Bomo videli, katere stranke bodo korektne do Ljubljane. Županska operativna funkcija je tista, ki mojemu značaju zelo ustreza.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.