MLADINA Trgovina
Grega Repovž

Grega Repovž

3. 2. 2017  |  Mladina 5  |  Uvodnik

Priprave na vojno?

Pretekli petek je v reviji Time izšel članek Mihaila Sergejeviča Gorbačova, zadnjega komunističnega voditelja takrat še enotne Sovjetske zveze. Gorbačov danes ni kak velik politični analitik, je pa vseeno zanimiv. Opozarja, da se Evropa militarizira in da so bili zadnje tedne v njej opravljeni največji premiki čet po hladni vojni. Seveda se je Nato za premike orožja in ljudi proti ruski meji odločil še pred Trumpovim prevzemom oblasti, a ne brez njegove vednosti in tudi privolitve – ne podcenjujmo Američanov in njihove enotnosti, ko gre za takšne razmisleke. Gorbačov sicer piše o Natu, a posredno sporoča, da se tudi Rusi ne obotavljajo, da je torej vse, kar naredi Nato, pospremljeno s premiki čet in povečanjem vojaške proizvodnje na drugi strani.

Mar to pomeni, da bo vojna? Ne spuščajmo se v to, a zdi se pretirano. Nekaj drugega pa je zagotovo res: da bodo svetovne geopolitične razmere zelo odvisne od nelogičnih potez in ravnanja, ki bo povzročalo nove in nove destabilizacije. Za to ne potrebujemo premikov čet, ampak le dovolj nepredvidljive in arogantne voditelje močnih držav. In zdaj nam jih res ne manjka, zvezde nam v tem trenutku niso naklonjene, od ZDA do Indije. Zelo verjetne so torej večje lokalne in regionalne, pa tudi kakšna globalna destabilizacija – toda ne vojaška, temveč politična. Pač, ti gospodje začenjajo igro rožljanja z orožjem, kazanja zob in krempljev, s čimer prikrivajo odsotnost političnih idej. Zato se danes v modrih državah že sestajajo sveti za nacionalno varnost. V prihajajočih nestabilnih razmerah se vlade pač sprašujejo: kakšne finančne rezerve imamo, če bomo doživeli borzne šoke? Kakšne energetske rezerve imamo, če nastanejo zapleti pri dobavi energentov? Koliko mesecev smo lahko energetsko neodvisni? Kako močan je naš bančni sistem in koliko lahko nanj vplivamo, da bomo morebitne šoke, ki bi nastali kot odziv na kakšno znižanje tečajev ali kreditiranja, absorbirali? Kako nadzorujemo dobavo, prodajo hrane, koliko je zaščitena nacionalna proizvodnja, ali imamo rezerve, če nastane zastoj pri prodaji v kateri od panog, od katerih smo življenjsko odvisni?

Spomniti se velja krize leta 2008. Danes se pozablja, da je vlada Boruta Pahorja, o kateri vsak nevedni tako rad zbija šale, sprostila ogromno sredstev, da je s tem absorbirala grozljivo zmanjšanje povpraševanja, ki je zlomilo gospodarstvo. Enako je ravnala Nemčija, enako so ravnale ZDA – le da so bile te države zaradi velikosti in moči zmožne močneje dokapitalizirati banke, spustiti več denarja v obtok, zagnati več investicij. A tudi Pahorjeva vlada je lahko tako ravnala le zato, ker je imela nekaj vpliva na bančni sistem, zlasti na NLB in NKBM, in je prek njiju lahko vsaj začasno vzdrževala celotni denarni krvni obtok države (torej gospodarstvo in prebivalstvo). Za to namreč gre pri dokapitalizacijah bank, pač. Danes se tudi poudarja, da je bila Slovenija med državami, ki so v Evropi najbolj padle zaradi krize – ne poveže pa se tega z dejstvom, da je bila glavna krivda v zmanjšanju povpraševanja, zmanjšanju izvoza. Slovenija danes spet gradi na istem izvozu – izvozu, ki temelji na nizki ceni dela, na podrejenih poslih, ki vedno znova prvi odletijo iz programov, ko se zalomi.

Vse to sestavlja suverenost neke države: vpliv na bančni sistem, proizvodnja, ki ni odvisna le od izvoza, ampak tudi od domačega povpraševanja. Zato ni nepomembno, kdo in kako prodaja hrano v neki državi.

Na nestabilne razmere se bodo lahko pripravile le države, ki imajo vse okončine. Kako pomembno je vse navedeno, se nikoli ne pokaže v dobrih razmerah, ampak v slabih. Mednarodne okoliščine so se zaradi novega ameriškega predsednika Donalda Trumpa bistveno spremenile. Predsednik Evropskega sveta Donald Tusk je javno in brez okolišenja Trumpa razglasil za resen vir nestabilnosti – in Tusk je glavni mednarodni predstavnik Evropske unije. Ne gre torej za vprašanje, ali ima Gorbačov prav, ampak koliko bodo države spremenjene okoliščine znale absorbirati in kako se bodo na nov nestabilni svet pripravile. Na Evropsko unijo ne gre računati – birokrati in evropski politiki se še pripravljajo na to, kako se odzvati na brexit, in se pripravljajo na vzdihe, ki jih bodo spuščali po izidih francoskih volitev. Ne vsi seveda, a razum je danes skoraj povsod v manjšini.

Je pa svet že ves čas tak, samo vedno znova pozabimo – sploh če mirna obdobja predolgo trajajo. Saj tudi padca Berlinskega zidu še leta 1988 ni nihče pričakoval.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.