MLADINA Trgovina
Grega Repovž

Grega Repovž

10. 2. 2017  |  Mladina 6  |  Uvodnik

Lahkotnost oholega vladanja

Govor pisatelja in predsednika upravnega odbora Prešernovega sklada Vinka Möderndorferja na podelitvi Prešernovih nagrad se ne razlikuje od dolgoletne tradicije. Vsako leto ali predsednik uprave odbora ali pa kakšen od prejemnikov Prešernove nagrade nastopi neizprosno do (kulturne) politike in jo brez milosti razcefra na koščke. In skoraj vsako leto ta govor podeli javnosti nekakšno zadoščenje, da je bilo politikom povedano, kar jim gre. Kisle obraze politikov na podelitvah Prešernovih nagrad bi lahko zbrali v prav zabavno razstavo, na primer v Mali galeriji Cankarjevega doma. Kako je Janez Drnovšek včasih grdo gledal po podelitvi in zavijal z očmi – njegovi sodelavci pa so tekali okoli njega čisto prestreljeni.

In vendar je Möderndorfer naredil korak stran od dosedanjih nastopov. Bil je nekako oglat, robat, na trenutke je na velikem odru Cankarjevega doma deloval krampasto. Namreč, govoril je o banalnostih vsakdana, ne o številu filmov, produkcij, knjig, o slovenščini, ampak o tem, kako ljudje živijo, o eni slabi plači za dva igralca, o položnicah, o tem, da pisatelji pišejo za drobiž: »Če bi Prešeren danes pri veliki slovenski založbi izdal svoje Poezije, bi za honorar prejel slabo polovico ene poslanske plače. Če pa bi jih izdal pri manjši založbi, bi namesto honorarja dobil 50 izvodov svoje knjige.«

In to je tudi točka, na kateri je ta govor prestopil okvire, točka, na kateri je postal zanimiv za vse državljane: nenadoma ni več govoril o neki neoprijemljivi kulturi, ampak o stiskah in strahovih, ki so znani večini v tej državi. A v očeh elite, ki je v dobršni meri zasedala tudi dvorano, je prav s temi poudarki postal mestoma prostaški in neprijeten. Neprijetno je postalo mnogim, ki kulturo vidijo kot del svoje družbene stratifikacije, ki igralko na odru vidijo kot prelepo in rahločutno umetnico, s katero se želijo družiti, ne pa kot mamo v podnajemniškem stanovanju, ki morda po nastopu na podelitvi nagrad razlaga najemodajalcu, da naj počaka še en mesec na decembrsko najemnino.

Möderndorfer je torej vzel dogodku pridih izbranosti, pridih, da gre za posvečen dogodek, ker kultura je nekaj posvečenega, nekaj, kar pride z višjim družbenim statusom, z uspehom morda. Ne, je sporočil Möderndorfer, kultura so za njene ustvarjalce ravno tako tudi preklete plenice in prazen hladilnik. Seveda pa niso samo to, so tudi veliko veselje, življenje slehernika, težave slehernika.

Z nagovorom slehernika je Möderndorferjev govor prek družabnih omrežij dobil pospešek in nenadoma prišel tudi v domove, kjer govorov na podelitvi Prešernovih nagrad po navadi ne poslušajo. Saj je bilo tudi nekaj klasičnega negodovanja, a Möderndorfer je govoril o stiski, ki jo skozi vsaj enega družinskega člana pozna skoraj vsaka družina. Ne samo to: na nazoren način je tudi pokazal, da kulturnik pač ni neki zajedavec, ampak nekdo enak, nekdo iz sosednje ulice, ki se prav tako bori za vsakdan. To danes ni vsem samoumevno: politiki in raznim podpihovalcem je uspelo ljudi pač postaviti enega zoper drugega, delavca zoper kulturnika, mlade zoper starejše, zdravnike zoper šolnike, sestre zoper zdravnike – in temu medsebojnemu nasprotovanju in iskanju napak pri tistem drugem smo z veseljem in užitkom nasedli.

Möderndorferjev nastop pa je tudi jasno sporočilo sami kulturi in drugim sferam, kako pomembno je začeti nagovarjati drug drugega – kar je mogoče le z izstopom iz svoje ekskluzivnosti. Morda je Möderndorferjev govor zvenel pavšalen in populističen. Rekel je na primer: »Vse vlade po vrsti z lahkoto mečejo denar v naročje tajkunov, bank, slabih investicij, prostodušno ga odmerjajo tujcem, zavoženim naložbam, provizijam, kulturi pa z velike mize kapitalistične požrtije namenjajo drobtinice. In še te drobtinice so vsako leto žaljivo bolj drobne.« S tem stavkom je narobe le to, naj se zdi še tako pavšalen, da drži. Lahkotnost neodgovornega in oholega vladanja je res neverjetna.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.