MLADINA Trgovina

Marjan Horvat

10. 2. 2017  |  Mladina 6  |  Kultura

Ivana Djilas

Režiserka in pisateljica o svojem proznem prvencu Hiša in o žanrsko raznolikih predstavah, v katerih tematizira manj vidna, čeprav žgoča družbena vprašanja

»Sem ekonomska migrantka«

Ivana Djilas na sceni predstave Veveriček posebne sorte, ki jo je po zgodbi Svetlane Makarovič konec januarja postavila na oder Plesnega teatra Ljubljana

Ivana Djilas na sceni predstave Veveriček posebne sorte, ki jo je po zgodbi Svetlane Makarovič konec januarja postavila na oder Plesnega teatra Ljubljana
© Borut Krajnc

Ivana Djilas, režiserka in avtorica kolumn v tej reviji, ki so zbudile precej odzivov, je zadnji dve leti pisala roman Hiša. Roman, izšel bo prihodnji teden, je predelava in razširitev kolumne Zgodba o neuspehu izpred dveh let. V njej je čustveno opisala stisko svoje družine v trenutku, ko z možem nista več zmogla odplačevati posojila za hišo. Neuspešno sta jo skušala prodati. Marsikdo, kot je razvidno iz množičnega prebiranja in komentiranja njenega prispevka, se je poistovetil z usodo njene družine.

Toda »zakreditiranost« je za 40-letno režiserko, ki je v devetdesetih letih pribežala iz kaosa Miloševićeve Srbije v Slovenijo, le ena izmed družbenokritičnih tem, ki se jih v predstavah loteva premišljeno in z raznolikimi izraznimi sredstvi.

Knjiga Hiša je razširitev kolumne Zgodba o neuspehu, ki je pred dvema letoma izšla v Mladini in je zbudila veliko pozornosti in odzivov. V njej ste se lotili težav z odplačevanjem posojil in finančne stiske, ki postopoma krha odnose v družini. Neuspeh je težko priznati, to velja za tabu temo, za nekaj sramotnega. Zakaj (si) po vašem Slovenci tako težko priznajo, da jim gre slabo? Bi bilo bolj zdravo za družbo, če bi o težavah govorili odkrito in brez zadržkov?

Ne vem. Morda smo v obdobju, ko v javnem življenju sanjamo o anonimnih in brezmadežnih ljudeh brez preteklosti in vidimo le uspešneže, ki nimajo težav. Kot da bi živeli odmaknjeni od resničnega življenja. Morda pa bomo zaradi te krize odrasli in spoznali, da je nenehna rast nemogoča, da je življenje sestavljeno iz lepih in manj lepih dogodkov in da v njem ni pomembno samo, kako ravnaš, ko ti gre dobro, temveč tudi, kako obstaneš na nogah, ko si v stiski. Vse bolj spoznavam, da je življenje maraton s številnimi izzivi in izkušnjami, ki človeka bogatijo, vendar to premalo cenimo. Doumeti bi morali, da se človek z izkušnjami krepi, postaja zrelejša osebnost, da bi mu ob naslednjem življenjskem izzivu, kot pravijo, lahko bolje spodletelo. (smeh)

Je Hiša torej svarilo, da (ameriški) mit o tem, da je mogoče z delom in odrekanjem udejanjiti »zgodbo o uspehu« ali si vsaj zagotoviti želeno življenje, v stvarnosti ne drži? Ali pa je Hiša intimni obračun z lastnimi napakami in hkrati metafora za razmere in težave, s katerimi se spoprijema današnja mlajša generacija?

Zanimivo mi je bilo razmišljati o usodi moje generacije. Torej generacije, ki je odraščala v komunistični inačici socializma, preživela prehod v kapitalizem in mora v današnjem, še krutejšem, neoliberalnem kapitalizmu vzgajati otroke, ki bodo živeli v povsem globaliziranem svetu, četudi za zdaj še ne vemo, kakšno bo življenje v njem. Moja generacija se je med odraščanjem pripravljala na drugačno življenje, verjeli smo v drugačne vrednote, nato pa se nam je dovčerajšnji svet pred očmi sesul. Prepričanja in vrednote smo morali sproti spreminjati in se nenehno prilagajati novim razmeram. To ni preprosto. Niso nas naučili, kako se pogajati, to pa je danes nujno obvladati, da si zagotoviš boljše razmere za delo in življenje. Tuja nam je bila tudi samohvala. Hvaliti se z lastnimi dosežki, tako so nas vzgajali, je bilo nekaj grdega. Reči za svojo predstavo, da je fenomenalna, je bilo v prejšnjih časih najmanj nevljudno, če že ne kaj hujšega. Zato je moja generacija morda v nekakšni stiski. Vrednot, ki si jih ponotranjil med odraščanjem, ne moreš čez noč spremeniti in postati nekdo drug.

Poleg tega sem že med pisanjem kolumne o naši hiši za Mladino razmišljala o prepletenosti osebnih in družbenih razsežnostih problema, o katerem sem pisala. Tako kot smo v družini v nekem trenutku spoznali, da je treba ukrepati, ker si dotedanjega življenja ne bomo mogli več privoščiti, se je to zgodilo tudi v širši družbi in v državi, ki se je do tedaj tudi enormno zadolževala in živela nerealne sanje.

Naslovnica romana Hiša

Naslovnica romana Hiša

Je roman Hiša, tako kot kolumna Zgodba o neuspehu, povsem avtobiografski?

Za roman osebna zgodba, razen seveda avtorju, ni več tako pomembna. Zanimiva postane šele, ko jo umestiš v širši družbeni kontekst in postane tema. Roman mi je dal možnost vklopiti domišljijo, omogočil mi je večjo ustvarjalno svobodo kot kolumna, zato sem se lahko oddaljila od osebne zgodbe.

Zelo osebno, a tudi s humorjem ste v kolumni popisali stiske svoje družine zaradi finančnih zagat. Se morda tudi zato, ker ste odraščali v Srbiji in ste šele kasneje stopili na tukajšnjo sceno, tako pogumno lotevate težkih tem?

Ko enkrat spoznaš, da je tvoja usoda postati umetnik, se sprijazniš s tem, da si povsod čuden in hkrati podoben vsem drugim umetnikom. Nikoli se nisem znala prepustiti konvencionalnim pogovorom. Na žurih sem raje sama sedela v kotu. Blizu so mi odprti in predvsem odkriti pogovori, kar je zaznati tudi v kolumnah. Verjetno so zato odzivi nanje precejšnji. A pri pisanju premišljeno izbiram tiste dogodke iz svojega življenja, s katerimi lahko kaj povem o družbi in ne le o sebi. V mojem pisanju ne gre za ekshibicionizem. Danes je takšen žanr priljubljen zlasti med skandinavskimi avtorji, ki pišejo romane brez velikih zgodb in ponujajo v njih prvoosebno izpoved doživljanja notranjega in zunanjega sveta. Morda je vse bolj priljubljen zato, ker dogodki letijo mimo nas, mi pa bi se radi ustavili in se poglobili ter zazrli vase. Ali pa zato, ker smo vse bolj odtujeni in nas zanimajo temne globine v drugih ljudeh.

Kar pa zadeva pisanje kolumn in odzivov nanje, sem spoznala, da nekakšna mešanica melodrame in voyeurstva lahko učinkuje tako, kot si želim, vendar le, če je objavljena v političnem časopisu. V takšnem mediju osebne zgodbe učinkujejo na specifičen način, toda očitno učinkujejo. Ugotovila sem tudi, da se nekaterim temam vztrajno izogibamo, ker naj bi bile »premajhne«, na videz nepomembne in nezanimive. Če pa začneš brskati po robu, po stvareh, o katerih se ne pogovarjamo na glas, ugotoviš, da so tam velike in strašno lepe zgodbe, na katere se tudi bralci čustveno odzivajo. Zato so moje kolumne pri Mladini poimenovali Skrivni strahovi na javnih krajih.

»Ljudje si napačno predstavljajo, da človek, ki beži pred slabim, lahko izbira novi dom. V resnici nima veliko izbire. Sama sem imela le dve možnosti: turistični vizum za ZDA, kjer bi lahko živela tri mesece, nato pa postala nelegalna priseljenka, in Slovenijo, kjer je živela moja razširjena družina.«

Torej je treba najti pravo mero pri tem, kako družbo z razgaljanjem osebnih zgodb soočiti samo s seboj?

Ja, to je izziv, ni pa vedno preprosto. Zmeraj poskušam najti konflikt med družbo in posameznikom. Vse bolj spoznavam, da tisto, kar je v interesu posameznika, ni vedno najboljše za družbo. Če poskušajo starši obvarovati otroka in zanj zagotoviti najboljše zdravljenje, ni nujno, da je to tudi v interesu sistema zdravstvene oskrbe, saj mora s pravično in enako oskrbo zaščititi čim več ljudi. Takšni konflikti so super tema, polna »antigonskih« dilem. Kažejo se na vseh ravneh. Tudi v izbiri med zviševanjem minimalne plače in zmanjševanjem socialnih pravic, kar naj bi spodbudilo gospodarstvo. Tudi v izbiri med zagotavljanjem varnosti in ohranjanjem človekovih pravic.

Predstava Tisoč in ena noč (MGL, 2015)

Predstava Tisoč in ena noč (MGL, 2015)
© Peter Giodani

Odraščali ste v devetdesetih letih prejšnjega stoletja v Srbiji, v času besnenja nacionalizmov in krvavih vojn na ozemlju nekdanje skupne države. Pri 23 letih, po diplomi iz gledališke režije, ste se preselili v Slovenijo, kjer so živeli vaš oče, mačeha in brat. Kako so vas sprejeli Slovenci in tukajšnja umetniška srenja?

Skoraj nikogar nisem poznala. Ko sem končevala študij na akademiji, je za Srbijo veljal gospodarski embargo. Nekaj časa smo bili brez kokakole, bančnih računov, poštne in telefonske zveze s tujino. Tuja gledališča so se Srbiji izogibala. Tujih časopisov nismo imeli, tudi potovali nismo, saj za potovanja ni bilo denarja. Tako je bilo ves čas mojega študija. Nekaj Slovencev in Slovenk, Igorja Štromajerja, Jedrt Jež Furlan in Bojano Kunst, sem spoznala na gledališkem festivalu na Madžarskem, le do tja smo Srbi v tistem času prišli brez vizuma.

Za selitev v Slovenijo sem se odločila, ker se mi je zdela najmanj tuja tujina. Ljudje si napačno predstavljajo, da človek, ki beži pred slabim, lahko izbira novi dom. Tako govorijo tudi o sedanjih beguncih, ki iščejo novi dom v Evropi. Pravijo, da jih zanimata le Nemčija in Švedska, čeprav bi lahko izbrali tudi druge države. V resnici pa ljudje, ki bežijo, nimajo veliko izbire. Da lahko zbežiš, za začetek potrebuješ potni list, denar, vizum, nekoga, ki ga poznaš v ciljni državi, in srečo. Sama sem imela le dve možnosti: turistični vizum za ZDA, kjer bi lahko živela tri mesece, nato pa postala nelegalna priseljenka. Še dobro, da se nisem odločila za to možnost. Druga izbira je bila Slovenija, kjer je živela moja razširjena družina.

Sem ekonomska migrantka. Za Slovenijo sem se odločila pragmatično, tudi zato, ker je gledališki sistem podoben srbskemu, saj so imele akademije v naši regiji zelo podobne programe. Režiser Dušan Jovanović mi je predlagal vpis na podiplomski študij, da bi ostala v gledališkem svetu in imela načrt vsaj za dve leti. Potem sem začela iskati delo v tukajšnjih gledališčih. Vrata mi je odškrnil Sebastijan Horvat, ki me je, nikoli ne bom razumela, zakaj, saj v resnici ni videl nobenega mojega dela, priporočil tedanjim producentom Gledališča Glej, Maksu Soršaku in Lidiji Jurjevec. Ampak šele, ko mi je Janez Pipan dovolil delati magistrsko predstavo v Drami, so se mi odprla vrata v svet slovenskega gledališča.

Lutkovna predstava Medved in mali (LGL, 2016)

Lutkovna predstava Medved in mali (LGL, 2016)
© Urška Boljkovac

Takrat verjetno še niste imeli zastavljene režiserske poetike in estetike?

Kje pa! Pri 23 letih nisem znala ničesar. V Srbiji sem naredila le eno predstavo, Zakonsko igro Edwarda Albeeja, ki sem jo režirala po tejle logiki: dobro, Albee ve, kaj piše, vzela bom dva zrela igralca, Svetlano Bojković in Petra Kralja, ki vesta, kaj delata, in šla bom v gledališče Atelje 212, ki zna producirati predstavo. Nekako bom že … Režiser in umetnik postaneš šele, ko za ustvarjanje dobiš dovolj priložnosti. Pri 23 letih si le nekdo, ki si močno želi delati, a ima še neartikulirano energijo. Bolj ali manj si zbegan. In to bolj ali manj dobro skrivaš. Šele kasneje si, če sploh prideš do tega in ne izgoriš kje na poti, izmisliš svojo poetiko.

»Ugotovila sem, da se nekaterim temam vztrajno izogibamo, ker naj bi bile ’premajhne’, na videz nepomembne in nezanimive. A če začneš brskati po robu, ugotoviš, da so tam velike in strašno lepe zgodbe, na katere se tudi bralci čustveno odzivajo.«

Kako pomembno je v iskanju vašega umetniškega izraza magistrsko raziskovanje na temo »vizualizacija romana«? Do kakšnih spoznanj ste prišli s tem delom?

No, magisterij naj bi bil poglobljeno raziskovanje specifičnega vprašanja in ne nujno iskanje posameznikovega umetniškega izraza. Tedaj je bil v gledališčih trend uprizarjanja predstav na podlagi romanov. Magistrsko nalogo sem zasnovala na predpostavki, da je dvojno »prevajanje« proznega dela v gledališki jezik – najprej roman predelaš v dramo, nato pa dramo prirediš za oder – morda odveč. Raziskovala sem, kaj se zgodi, če besedila ne postaviš v prvi plan. Če začneš s scenosledom dogodkov, ki sestavljajo zgodbo, in za postavljanje teh na oder uporabiš vsa sredstva, ki so ti na voljo, dialogu pa pustiš, da v tem procesu nastaja v tistem obsegu, v katerem je potreben za predstavo. Je pa res, če bolje pomislim, da ta način uprizarjanja pogosto uporabljam v predstavah. Rišem kvadratke in zlagam dogodke. In kar naprej delam predstave po nedramskih predlogah.

Režirate v institucionalnih in neinstitucionalnih gledališčih, delate gledališke in lutkovne predstave za otroke, z možem Boštjanom Gombačem, glasbenikom, ustvarjata zanimive glasbeno-gledališke projekte. Na kaj ste pozorni v procesu dela, da bi predstava resnično zaživela?

Vedno sem zavidala ljudem, ki sledijo eni estetiki ali eni misli in postanejo po njej prepoznavni. Jaz tega ne zmorem. Začnem se dolgočasiti. Če se ozrem na svoje dosedanje delo in poskušam v njem videti rdečo nit, bi jo morda našla v tem, da z vsako novo predstavo rušim samo sebe. Rada raziskujem različne žanre. In neprestano mešam različne uprizoritvene tehnike: dramsko, lutkovno, glasbeno, plesno, pripovedno, neposredno komunikacijo z občinstvom. Pogosto v predstave na različne načine vključujem glasbo. Ne samo kot glasbeno spremljavo, ampak tudi kot aktivni del pripovedi. V nekaterih predstavah so celo vsi teksti odpeti. Močno je name vplivalo delo z Boštjanom. Zanimata me lutkovno gledališče za otroke in tudi uporaba lutkovnih tehnik v predstavah za odrasle. Moja zadnja predstava za odrasle, Peter Kušter v novogoriškem narodnem gledališču, je dober primer tega. V njej je vse pobrkljano. V osnovi je to niz zgodb za otroke, predelan v libreto za opereto, za uprizoritev pa smo dramske igralce učili animacije lutk, koreografije, petja v falzetu, igranja z masko, glasbenike pa igre. In smo se neskončno zabavali. Zdaj se oni brez mene še naprej zabavajo z občinstvom.

Bizarna opereta Peter Kušter (SNG Nova Gorica, 2016)

Bizarna opereta Peter Kušter (SNG Nova Gorica, 2016)
© Peter Uhan

Poleg raziskovanja različnih žanrov je za vaše ustvarjanje značilno tudi, kot pravite sami, »sprehajanje po marginah« družbe.

Da. To se mi zdi zlasti pomembno v otroških predstavah, pri čemer zelo premišljeno izbiram tekste. V Plesnem teatru Ljubljana je bila nedavno premiera moje predstave Veveriček posebne sorte, narejena je po zgodbi Svetlane Makarovič, ki govori o invalidnosti. V istem gledališču sem pred tem režirala predstavo Juri Muri v Afriki pesnika Toneta Pavčka, ki govori o drugačnosti. Na podlagi pravljice Katje Gehrmann sem v Lutkovnem gledališču Ljubljana delala predstavo Medved in mali. Gre za duhovito zgodbo o račku, ki misli, da je njegov oče medved. Tudi ta predstava govori o drugačnosti in zlasti o sodobni družini. V naslednjem projektu pri njih bom režirala čudovito pravljico Škrt škrt kra čof belgijske avtorice Kitty Crowther. Govori o tem, kako nam svet, ki ga ne poznamo, zbuja strahove. Šele ko ga spoznamo, se z njim sprijaznimo in se naučimo živeti v njem. Ali pa prej omenjena predstava Peter Kušter: govori o nerealnih pričakovanjih, ki jih imamo starši glede otrok, in tem, da so vsi otroci, ki ne ustrezajo idealnim pričakovanjem, v resnici zavrženi.

Lani sem v Mestnem gledališču ljubljanskem režirala Tisoč in eno noč. Fenomenalne zgodbe, ki so nastale od 9. do 14. stoletja, govorijo o bogatem svetu z razvito znanostjo, medicino in naprednim konceptom sobivanja religij ter še kar pomembno vlogo žensk v družbi. Večina zgodb se dogaja v mestih, kot sta Bagdad in Damask, ki so danes uničena. Družbe, ki so bile v času nastanka teh pravljic daleč pred nami, so danes za nas necivilizirani svet. Od začetka vaj do premiere predstave so našo državo prehodili tisoči beguncev iz teh krajev. Nikoli se mi ni zgodilo, da bi me življenje tako povozilo. Bilo je neskončno bolj dramatično od gledališča.

Očitno je moč o teh družbeno zanimivih temah, o katerih ostro pišete v kolumnah in romanu, spregovoriti tudi v gledališču, vendar le skozi stara besedila, če jih beremo kot metafore. Je težava v pomanjkanju sodobnih dramskih tekstov ali v zasnovi repertoarjev naših (institucionalnih) gledališč? Zdi se, da v glavnem še vedno stavijo na klasična besedila, ki jih poskušajo, ali pa tudi ne, aktualizirati z umestitvijo sporočil v probleme sodobne družbe.

Gledališka predstava obstaja samo v trenutku, ko gledalec gleda dogajanje na odru. Nihče ne gleda predstave na DVD-ju ali na posnetkih. V gledališču se vse dogaja tukaj in zdaj. In gledalec nikoli ni nevtralen, vedno prinese s seboj svet, ki ga živi. Nekomu, ki je v gledališče prišel mimo uličnih protestov, se večja drama dogaja na ulici kot v gledališču. Pravo vprašanje je torej, kakšna bi morala biti vloga gledališča v današnjem času. Mora biti družbeno angažirano? Mora agitirati? Zame je gledališče intimni prostor, kjer se zberemo ljudje, ki podobno čutimo. Pogosto se nam zgodi, da umetniki, ko poskušamo biti politični, nagovarjamo prepričane. Zgodilo se mi je že, da je nekdo z odra kričal name. Vprašala sem se, zakaj se dere name, če pa tudi sama mislim enako kot on.

Te dni je izšla vaša knjiga Hiša, o kateri sva govorila na začetku pogovora. Zgodba o »zakreditiranosti« je pravzaprav le metafora za našo dosmrtno ujetost v obstoječe in nemalokrat vsiljene vzorce življenja ...

Da. Kolumna o prodaji hiše in roman Hiša imata pravzaprav še eno skupno točko. Skupno jima je, da v resnici ne govorita o prodaji hiše, ampak o varljivih možnostih izbire. O tem, da vsi živimo v utvari, da imamo neskončno možnosti. Da si bomo lahko premislili, če stvar ne bo uspela, in se odločili za kaj drugega. Prodaja hiše, o kateri pišem v romanu, je v resnici sprijaznjenje s tem, da nimamo veliko možnosti izbire. Govori pa tudi o energiji in trudu, ki ju človek vlaga v spremembe, da bi se dokopal do spoznanja, kako težko je, če že ne nemogoče, obrniti nov list v življenju in začeti znova. To se lahko zgodi na različnih področjih življenja, v karieri, tudi v partnerskih odnosih. Mogoče se do tega spoznanja prikoplješ tam nekje, ko si star 40 let.

Knjiga

Ivana Djilas: Hiša

Založba: Mladinska knjiga, 2017

Cena: 24,94 evra

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.