MLADINA Trgovina

Peter Petrovčič

10. 2. 2017  |  Mladina 6  |  Politika

Najprej Slovenci, potem begunci

O nesmiselnosti dileme, ali več dobi prosilec za azil ali slovenski državljan

Neorasizem je nova, milejša, bolj prefinjena, na prvi pogled manj prepoznavna oblika rasizma. Ne gre za odkrito nasprotovanje drugim rasam, pač pa za opozarjanje na (nepremostljive) kulturne razlike med njimi. Ali pa za sprejemanje prosilcev za azil oziroma beguncev, a pod pogojem, da niso deležni več pravic in sredstev kot slovenski državljani …

Ne dolgo tega je poslanec SDS Vinko Gorenak v oddaji Odkrito na nacionalni televiziji pojasnil: »Da, treba je poskrbeti za ljudi, ki smo jim priznali mednarodno zaščito, vendar na najnižji možni stopnji, zato da bo vsak slovenski državljan, ki je 40 let hodil v službo, imel več od njih.« In pri tem Gorenak med politiki še zdaleč ni osamljen, manipulacija pa se prijemlje tudi med volivci, med ljudmi.

Že vse odkar so velenjske oblasti načelno privolile, da se vzpostavi izpostava azilnega doma na njenem območju, civilna iniciativa proti namestitvi prosilcev za azil v tej občini pod vodstvom SDS temu odkrito nasprotuje in je glede tega vprašanja zahtevala tudi občinski referendum, ki pa ga, kot kaže, ne bo. Zdaj so nekoliko modificirali svoje zahteve. Če bi tam naselili prosilce za azil, od občinske uprave zahtevajo zagotovilo, da bo poskrbljeno »za varnost in kakovost bivanja državljank in državljanov v lokalnem okolju« ter da »noben slovenski državljan ne bo imel nižjega življenjskega in bivanjskega standarda, kot ga imajo zagotovljenega prosilci za mednarodno zaščito«.

Gre za prikrito nasprotovanje drugačnosti, ki temelji na predpostavki, da imajo begunci ali celo prosilci za azil več pravic kot slovenski državljani oziroma da država zanje namenja več sredstev kot za državljane. To pa ne drži. Opozorila, da država ne bi smela bolje skrbeti za prosilce za azil kot pa za lastne ljudi, izvirajo iz izračuna, da država za obravnavo posameznega prosilca za azil v povprečju nameni okoli 1900 evrov na mesec, ob hkratni manipulaciji, da najnižja pokojnina znaša 400 evrov, minimalna plača pa komaj 800 evrov.

Omenjeni izračun sredstev za obravnavo posameznega prosilca za azil izhaja iz revizijskega poročila računskega sodišča, ki je revidiralo »učinkovitost« in »zakonitost« porabe državnih sredstev za integracijo prosilcev za azil. A problem ni toliko v izračunu, pač pa v zlorabi tega podatka. V tedniku Demokracija (ki je v večinski lasti SDS) so recimo na naslovnico ene od nedavnih izdaj zapisali, da posamezen prosilec za azil »vsak mesec dobi od Republike Slovenije 1963 evrov«.

Resnica je (žal) precej drugačna. 57,9 odstotka tega zneska gre namreč za plače zaposlenih na ministrstvu za notranje zadeve, dodatnih 18,6 odstotka so obratovalni stroški in vzdrževanje azilnega doma. Poleg tega je po ugotovitvah računskega sodišča kar 64 odstotkov stroškov fiksnih in neodvisnih od števila prosilcev za mednarodno zaščito. Osnovna oskrba in nastanitev prosilcev za azil pa pomenita le 15,3 odstotka omenjenega zneska, pa še to ni nekaj, kar bi prosilci dobili v evrih, pač pa v obliki postelje in treh obrokov na dan v ljubljanskem azilnem domu ali kaki njegovi izpostavi.

Na teh, večjih skupnih namestitvenih lokacijah, pogosto v nekdanjih samskih domovih, je poleg tega prosilcem za azil do določene mere omejeno celo gibanje. Tam pa vedno pogosteje ostajajo tudi po tem, ko jim država že prizna begunski status, saj je zmanjkalo slovenskih državljanov, ki bi bili beguncem pripravljeni oddati stanovanje, še preden je Slovenija sprejela četrtino (!) od 567 ljudi, ki se jih je zavezala sprejeti v sklopu begunskih kvot.

Prav zato je debata o tem, ali lahko prosilci za azil sploh uživajo enak življenjski in bivanjski standard kot katerikoli slovenski državljan, zgrešena in žaljiva.

© Demokracija

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.