MLADINA Trgovina

Staš Zgonik

10. 2. 2017  |  Mladina 6  |  Družba  |  Intervju

Bernarda Vogrin

Pediatrinja Bernarda Vogrin ne želi več sprejemati otrok staršev, ki zavračajo cepljenje

»Starši nad nami izvajajo mobing«

© Marko Pigac

»Obveščam vas, da sem zaradi več primerov zavračanja cepljenja iz nemedicinskih razlogov pri Zdravniški zbornici Slovenije zaprosila za ugovor vesti.« Tako se začne obvestilo, ki je obešeno na vratih ambulante pediatrinje iz Lenarta v Slovenskih goricah Bernarde Vogrin in ki je v minulih dneh zaokrožilo po internetu. »Zavezana sem delovati po strokovni doktrini. Za otroka sem dolžna poskrbeti v skladu z zakonom, medicinsko doktrino in svojo vestjo. In če mi starši tega ne dovolijo, potem ne vem, kaj lahko naredim za tega otroka,« nam je povedala v telefonskem pogovoru.

Iz zdravniške zbornice so sporočili, da ste ugovor vesti vložili že pred tremi leti. Je tudi obvestilo na vratih ambulante staro tri leta?

Dejansko sem ugovor vesti vložila pred tremi leti, ko so se začeli v moji ambulanti pojavljati starši, ki zavračajo cepljenje. Z njimi sem se »borila« tri leta, v zadnjih mesecih pa se je stanje tako zaostrilo, da sem se odločila izobesiti obvestilo. Staršev, ki zavračajo cepljenje, je vedno več, zdravniki pa smo vse bolj obremenjeni. Tega tempa enostavno ne zmorem več, zato je bilo treba racionalizirati delo. To pa najlaže storim tako, da se mi ni treba ukvarjati s stvarmi, ki ne peljejo nikamor. Starši, ki ne želijo cepiti svojih otrok, imajo zelo izdelan sistem izogibanja cepljenju in izkoriščajo pojasnilno dolžnost zdravnika.

Kako je to videti v praksi?

Po zakonu o pacientovih pravicah smo zdravniki bolniku dolžni pojasniti morebitne dvome v zvezi s cepljenjem. Pojasnilna dolžnost pa je časovno popolnoma nedefiniran pojem. Bolnik ima pravico, da mi v nedogled zastavlja vprašanja, jaz pa naj bi mu v nedogled odgovarjala in pojasnjevala. Včasih se pogovarjamo tudi po celo uro, na koncu pa rečejo, da bodo še premislili. In to se ponavlja ob vsakem obisku. Z zdravim otrokom imam v prvem letu njegovega življenja šest stikov. In če mi pri vsakem pregledu starši vzamejo eno uro časa, to pomeni, da sem za enega samega pacienta, s katerim ni nič narobe, zapravila šest ur, skoraj en dan ordinacijskega časa. In ob dejstvu, da imam skoraj dva tisoč opredeljenih pacientov, se to dogaja v škodo tistih, ki res potrebujejo mojo pomoč. Na dan pregledam vsaj med 50 in 60 otrok, prejšnji ponedeljek sem jih pregledala 80. Nekje sem morala potegniti črto in si izboriti vsaj nekaj minut za tiste bolnike, ki me nujno potrebujejo. Prišla sem do točke, ko je moja strokovnost ogrožena zaradi pomanjkanja časa za pacienta.

»Starši, ki nočejo cepiti svojih otrok, cepljenja pravzaprav ne zavrnejo, temveč nenehno zahtevajo dodatna pojasnila. V nedogled. Zelo redko se zgodi, da se kdo pozneje dejansko odloči cepiti otroka.«

Se je število staršev, ki zavračajo cepljenje, v zadnjih letih v vaši ambulanti zelo povečalo?

Vsekakor se povečuje. Internet ima pri tem izjemno negativno vlogo. Na področju medicine poleg tega vlada splošno nezaupanje, k čemur je veliko pripomogla tudi politika s prikazovanjem zdravnikov v negativni luči.

Je katero izmed cepljenj še posebej izpostavljeno?

Starši, ki nočejo cepiti svojih otrok, večinoma zavračajo vsa cepljenja. Pravzaprav jih ne zavrnejo, temveč nenehno zahtevajo dodatna pojasnila. V nedogled. Zelo redko se zgodi, da se kdo pozneje dejansko odloči cepiti otroka. Eden od staršev, ki zavračajo cepljenje, mi je pred kratkim rekel, da si želi, da bi njegov otrok živel tako, kot so živeli pred 200 leti. Za moje pojme je to zelo nevarno. Takim staršem težko zaupam, da se bodo ravnali po mojih navodilih, da bodo otroku dajali zdravila, ki mu jih predpišem. Medicino sem študirala pred 30 leti, ne pred 200 leti.

Kakšen pa je bil odziv staršev na vaše obvestilo? So kakšnega otroka prepisali drugam?

Dva otroka, katerih starši zavračajo cepljenje, so v tem času dejansko prepisali, vendar je to mogoče pripisati tudi novi ambulanti, ki se je odprla v Šentilju, ki jim je bliže. Tako so nam pojasnili starši.

Ste začudeni, da ni večjega odziva?

Moj dopis pravzaprav ni namenjen staršem otrok, ki so pri meni že opredeljeni. Teh po zakonu o pacientovih pravicah tako ali tako ne morem odsloviti, niti jih ne želim. Če sem se zavezala, da bom za te otroke skrbela, bom to delala po najboljših močeh. Od njihovih staršev v teh mesecih tudi nisem dobila nikakršnega odziva. Obvestilo je namenjeno predvsem pacientom, ki se na novo opredeljujejo. Želim, da spoštujejo mojo odločitev.

Se o tej problematiki pogovarjate z drugimi pediatri? Imajo podobne težave? 

Vsi imamo enake težave.

Vam bo kdo sledil z ugovorom vesti?

Dobivam veliko vprašanj o tem, kako pridobiti ugovor vesti. Seveda pa ne morem napovedati, kako bodo ravnali. Vsi imamo enake probleme, vsi smo preobremenjeni, starši pa nad nami izvajajo nekakšen mobing. Starši, ki zavračajo cepljenje, delujejo po protokolu, pod katerega se je podpisal pravnik. Sistematično postavljajo vprašanja in vodijo pediatra po točno določenem protokolu. In to je resnično frustrirajoče, ker je namenjeno izključno porabi časa, ne pripelje pa nikamor. Verjamem pa, da tudi starši naše zakonsko predpisane postopke v zvezi s cepljenjem doživljajo kot nasilje. To, da moram kot zdravnica starše, ki zavračajo cepljenje, prijaviti zdravstveni inšpekciji, ruši zaupanje med bolnikom in zdravnikom, ki pa je temelj dobrega zdravja.

Ste bili v svoji zdravniški karieri kdaj priča kakršnimkoli hujšim stranskim učinkom cepljenja?

Nikoli. Pa otroke vsak dan cepim že 13 let. Na teden cepim vsaj 15 otrok.

»Slovenska družba je glede cepljenja strašno nezrela. Izjemno nizek odstotek cepljenih proti gripi med zdravstvenimi delavci je zelo dober kazalnik tega.«

Predlog zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, ki so ga pripravili na ministrstvu za zdravje, predvideva tudi ukrep, po katerem bi starši, ki zavračajo cepljenje svojih otrok, morali sami kriti stroške zdravljenja morebitne okužbe, ki bi jo s cepljenjem lahko preprečili. Se vam zdi to primeren ukrep?

Vsekakor je nujno, da zakonodajalec na novo uredi to področje. Če predlog zakona res vsebuje takšno rešitev, pa se bojim, da bi tak ukrep v prvi vrsti kaznoval otroke. Pri tej problematiki je najbolj tragično to, da vedno nastrada otrok. Če bodo starši morali kriti vse stroške zdravljenja, potem to zdravljenje morda ne bo dosegljivo vsem otrokom.
Če starši zavračajo cepljenje, otrok pa nato zboli za katero od hudih bolezni, ki lahko povzročijo tudi invalidnost, bo imel posledice vse življenje. Po mojem mnenju starši nimajo pravice, da otroku odtegnejo zdravstveno varstvo, ki mu pripada in mu je dosegljivo. Poleg tega pa ti starši nevarnosti ne izpostavljajo samo svojih otrok, ampak tudi vse otroke, ki jih zaradi imunske oslabljenosti dejansko ni priporočljivo cepiti ali pa najmlajše otroke na prvem obisku pri pediatru, ki še niso zaščiteni. To se mi je že zgodilo. In otrok je imel posledice. Menim, da sta naša družbena odgovornost in kultura skrbi za sočloveka na zelo nizki ravni.

Kateri ukrepi so za vas ključni za ohranjanje zadostnega deleža cepljenih otrok?

Glavni stvari, ki ju je treba urediti, sta zakonodaja in izobraževanje. Izobraževanje zdravstvenih delavcev, staršev, otrok že v osnovnih šolah. Poglejte skandinavske države, ki nimajo uzakonjenega obveznega cepljenja, pa vseeno dosegajo visoko stopnjo precepljenosti. Slovenska družba je glede tega strašno nezrela. Izjemno nizek odstotek cepljenih proti gripi med zdravstvenimi delavci je zelo dober kazalnik tega. To, da zdravstveni delavec zavrne cepljenje proti gripi, je za moje pojme strokovno vprašljivo. Če na primer zaposleni v dom za starejše prinese gripo, je lahko zaradi tega ogroženih veliko življenj varovancev. Ministrstvo za zdravje bi si moralo na vse pretege prizadevati za dvig zavesti o pomembnosti cepljenja med prebivalstvom.

© Marko Pigac

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.